Generacija google
Danes že čisto vsak misli, da zna angleško, je odločno rekla gospa srednjih let, ki je prejšnji teden skupaj s kolegicama sedela na letnem vrtu ene izmed ljubljanskih gostiln. To prepričanje ji povzroča veliko preglavic pri učiteljskem delu, je nadaljevala. Učence je skoraj nemogoče motivirati za delo pri pouku, saj se jim zdi vse prelahko ali nepotrebno, potrebe po poznavanju slovničnih pravil pa ne občuti več skoraj nihče, ker se lahko tudi brez njih »vse zmenijo«.
Kolegici – prav tako tudi učiteljici angleščine – sta imeli podobne težave. Dijaki so obdani z angleškim jezikom že skoraj od rojstva, saj angleščina ne prevladuje le v medijskih vsebinah in zabavni glasbi, temveč tudi na svetovnem spletu in v računalniških igrah. Angleščine so vajeni s počitnic in poletnih šol v tujini, razumejo večino besedil in se znajo tekoče sporazumevati. Učitelji zato v razredih vse teže ohranjajo učiteljsko avtoriteto in upravičujejo svojo vlogo posredovalcev znanja – sploh tisti, ki so se svoje angleščine naučili pred desetletji.
Učiteljske kolegice so imele za delo s »prepametnimi« dijaki zelo različne predloge. Daleč najučinkovitejša motivacijska metoda je bila grožnja z maturo, ki je postala glavni in pogosto edini argument, zakaj je treba predelati določeno besedišče ali se naučiti neke slovnične strukture. Med alternativnimi oblikami discipliniranja pa se je znašlo še sestavljanje kontrolnih nalog, v katerih ne manjkajo redke besede in eksotične jezikovne zanke, ki bi jih prepoznali kvečjemu študenti angleškega jezika – pač zato, da bi dijake vzgojno opomnili, kako omejeno je v resnici njihovo znanje.
Čeprav naključnega pogovora treh srednješolskih učiteljic angleščine ni mogoče posplošiti na celoten učiteljski poklic, njihova razmišljanja opozarjajo na zelo nenavaden odnos do znanja, ki ga je mogoče srečati v vseh plasteh slovenske družbe. Ugotovitev, da dijaki poznajo veliko besed in se v tujem jeziku sporazumevajo brez večjih težav, ni nekaj pozitivnega. Nasprotno. Novo znanje izziva ustaljene delovne metode in tradicionalno učiteljsko avtoriteto ter se sprašuje o smiselnosti vsebin iz maturitetnega kataloga, zato je treba dijake z načrtnim iskanjem neznanja čim prej postaviti na trda srednješolska tla. Po drugi strani pa je lahko predstava o dobrem znanju angleščine med današnjimi dijaki, ki nekatere učitelje navdaja z občutkom ogroženosti ali celo odvečnosti, močno pretirana.
Kompetentna raba jezika ne pomeni le praktičnega sporazumevanja, ampak vsebuje tudi druge pomembne veščine, ki jih ni mogoče pobrati s televizije, svetovnega spleta in počitniških klepetov s tujimi sovrstniki. Spoznavanje slovnice zahteva veliko sistematičnega učenja in vaje, prav tako pridobivanje bralnih strategij, zmožnost pisnega izražanja ali občutek za družbene in kulturne jezikovne odtenke. Prepričanje mladih uporabnikov angleščine, da se je mogoče tudi brez omenjenih veščin »vse zmenit«, v praksi pogosto zdrži. Vendar se za njihovo uporabniško samozadostnostjo praviloma skriva zelo pomanjkljivo znanje, ki se ga mladi govorci niti ne zavedajo. Prav tako ne sistem, v katerem se šolajo.
Odnos šolstva do angleščine je namreč zelo podoben odnosu družbe do nekega drugega področja, ki je z angleščino skoraj neločljivo povezano – z novimi informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami. Tudi raba novih elektronskih orodij velja za nekakšno naravno veščino mladih uporabnikov, ki si ne znajo več predstavljati sveta brez mobilnih telefonov, facebooka in wikipedie. Njihovo lahkotno sprejemanje novih tehnologij vzbuja tako spoštovanje kot strah. Nekritično jim pripisujemo skoraj neverjetne sposobnosti pridobivanja informacij in ustvarjalne rabe digitalnih vsebin, kar nas bo po mnenju nekaterih vplivnih evropolitikov že v prihodnjih generacijah popeljalo v »družbo znanja« in »kreativne ekonomije«. Po drugi strani pa jih pokroviteljsko obravnavamo kot pasivna in nemočna bitja, ki jih je treba obvarovati pred nevarnostmi spletnih prostranstev, denimo nasilnimi računalniškimi igrami, spletnim kriminalom in spolnostjo.
Obe skrajnosti – moralna panika in neupravičeno visoka pričakovanja – zato še vedno zaznamujeta večino debat o mladih uporabnikih tehnologij, čeprav dosedanje raziskave njihovih navad ne ponujajo tako preprostih sklepov. Mladi uporabniki niso tako nemočni, kot se bojijo njihovi varuhi, saj znajo dobro prepoznavati spletne prevare in nenavadno obnašanje na družabnih omrežjih. Nasilne računalniške igre ne spodbujajo nujno nasilnega obnašanja mladih igričarjev, saj večina ljudi zmore ločevati med igro in resničnostjo ter ohraniti nadzor nad agresivnostjo. Internetne dejavnosti lahko povzročajo zasvojenost, vendar sta tako zasvojenost kot nasilje kompleksna pojava, ki nista odvisna predvsem od novih tehnologij, temveč sta neločljivo povezana z družbenim ozadjem in psihološkimi lastnostmi vsakega posameznika.
Enako neutemeljeno je prepričanje, da sta uporaba googla pri pisanju seminarskih nalog in preživljanje prostega časa na facebooku kompetentna raba novih tehnologij. Varuhi zasebnosti opozarjajo, da mladi lahkomiselno objavljajo skoraj vse svoje zasebne podatke na komercialnih družabnih omrežjih, saj niti ne pomislijo, da je praktično vse, kar objavijo, javno dostopno – za zmerom. Raziskava britanske nacionalne knjižnice, ki je pred dvema letoma ugotavljala bralne navade »generacije google«, je pokazala, da so mladi sicer spretnejši pri uporabi elektronskih orodij, vendar imajo velike težave pri vrednotenju in razumevanju pridobljenih informacij. Njihovo iskanje se večinoma ustavi na prvi strani googlovih zadetkov, kjer prevladujejo gesla iz wikipedie in naključni blogerski zapisi, zato se le redko potrudijo pribrskati do strokovnih člankov in drugega gradiva, ki ga googlovi iskalni algoritmi spregledajo.
Podobno zgovorno je pritoževanje številnih delodajalcev, da v množici študentov računalništva in informatike vse teže najdejo dobre programerje, ki bi znali samostojno reševati zahtevne probleme in zasnovati zanesljive računalniške programe, saj programiranje zahteva poglobljeno poznavanje programskih jezikov in njihove uporabe. Te globine pa mladi programerji kljub vešči uporabi novih tehnologij ne pridobijo, ker na svetovnem spletu najdejo dovolj že napisanih programskih vrstic, da lahko s kopiranjem in lepljenjem sestavijo programe, ki »dovolj dobro« delujejo. Táko dovolj dobro programiranje je podobno znanju angleščine, s katerim se je mogoče »vse zmenit«. V praksi sicer omogoča določene rezultate, hkrati pa prikriva zmes neznanja in samozadostnosti, zaradi katere mladi pogosto niso več sposobni izpolnjevati meril, ki jih zahtevata resno raziskovalno delo in študij. Ali se zavedati vsaj delčka družbenih, političnih in ekonomskih razsežnosti novih tehnologij: elektronskega nadzora, komercializacije zasebne komunikacije in izrabljanja njihovega neplačanega dela za ustvarjanje milijardnih dolarskih prihodkov.
Načrtovalcev izobraževalnega sistema in učiteljev zato ne bi smelo skrbeti predvsem vprašanje, kako dijake in študente z iskanjem neznanja disciplinirati k pridnemu opravljanju izpitov ali maturitetnim pripravam. Prav tako se nima smisla prepuščati malodušju, da jezikovno in tehnološko razgledani mladini ni mogoče ponuditi ničesar koristnega. Mladi v današnjem kompleksnem in spremenljivem svetu potrebujejo več učiteljske pozornosti in usmerjanja kot kadarkoli, saj sami ne morejo realno ovrednotiti svojega znanja ali kritično pogledati na stvari, ki se jim zdijo tako samoumevne kot angleščina in nove tehnologije. Vendar bi se morali učitelji najprej odreči vlogam posredovalcev starega znanja in maturitetnih trenerjev, saj neživljenjski učni programi in poučevanje v imenu nekega formalnega preverjanja znanja še krepijo občutke mladih, da je učenje zanje nekoristno ali celo nesmiselno. Namesto tega bi morali učitelji postati mentorji, ki znajo prepoznavati in spodbujati sposobnosti učencev, jih opozarjati na njihove morebitne pomanjkljivosti ter jim pokazati, kako se znajti v navideznem informacijskem preobilju.
Vprašanje je le, ali si lahko učitelji v sedanjem šolskem sistemu sploh privoščijo mentorsko delo. Tudi če bi hoteli.
(Sobotna priloga Dela, 4. september 2010)