Google na zaslišanju

Kaj v resnici izvemo na prvi strani googlovih zadetkov? Ko je bil Google še mlado iskalniško podjetje, je bil odgovor preprost. Njegov zmogljiv matematični algoritem je pregledoval na milijone spletnih strani in jih razvrščal glede na vsebino, obseg in število povezav. Ker je uporabnikom ponudil boljše iskalne zadetke kot tekmeci, je hitro pridobival tržni delež in čez nekaj let postal najbolj priljubljen iskalnik na svetovnem spletu.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 24. september 2011, foto JD Lasica/CC

Vendar Google ni ponujal samo spletnega iskanja. Njegova ustanovitelja Sergej Brin in Larry Page sta iskalni algoritem zasnovala tako, da so jima analize spletnih strani in uporabniških iskanj pomagale učinkovito razvrščati merjene oglase. Googlova iskalniška prevlada se je zato razširila tudi na spletno oglaševanje, podjetje pa je z novimi storitvami in prevzemi vstopilo na področja, ki niso bila povezana z internetnim iskanjem: mobilno telefonijo, distribucijo digitalnih vsebin (knjig, glasbe in filma), lokacijske storitve (zemljevidov, popotna svetovanja), spletno nakupovanje in na družabna omrežja (google+).

Hitra rast je začela vznemirjati tekmece in regulatorje in ti so z različnimi besedami zastavljali zelo podobno vprašanje: je Google postal prevelik? Spletni podjetniki so se pritoževali, da je zaradi Googlove velikosti in oglaševalske prevlade zelo težko postaviti vzdržen spletni poslovni model. Varuhi zasebnosti so opozarjali, da eno zasebno ameriško podjetje shranjuje in obdeluje nepredstavljive količine osebnih podatkov, ki mu jih sporočajo naša iskanja, spletne navade, dopisovanja, lokacije in uporaba telefona. Kritični raziskovalci informacijske družbe so poudarjali, da je postal Google nekakšen veliki elektronski vratar, saj se za večino uporabnikov svetovni splet začne in konča na prvi strani googlovih zadetkov.

Predstavniki Googla so omenjene pomisleke ameriških in evropskih kritikov večinoma preslišali – do preteklega tedna, ko se je moral pred ameriškimi kongresniki v sredo prvič zagovarjati njihov izvršni predsednik Eric Schmidt. Kongresni odbor za varstvo konkurence je namreč zanimalo, ali Google lahko prireja iskalne zadetke za promocijo lastnih storitev in izrablja iskalniški monopol za omejevanje konkurence.

Oviranje tekmecev

Predstavniki odbora so na ločenem zaslišanju najprej prisluhnili predstavnikom ameriških spletnih podjetij Yelp, Nextag in Expedia, ki so dokazovali, da je začel Google bistveno slabše uvrščati njune storitve (priporočila trgovin in restavracij ter popotnih aranžmajev), odkar je tudi sam ponudil podobne storitve (maps in places), kar da pomeni očitno zlorabo tržnega položaja. Nato je pred odbornike stopil še Schmidt, opravil vnaprej pripravljen nastop in začel odgovarjati na vprašanja senatorjev, ki jih njegov uvodni del ni najbolj prepričal (zaslišanje smo spremljali v neposrednem spletnem prenosu).

Predsedujoči demokratski senator Herb Kohl iz Wisconsina je podvomil, da lahko Googlov spletni iskalnik nepristransko razvršča konkurenčne ponudnike, če je to v nasprotju z njihovimi poslovnimi interesi. Republikanski senator Utaha Mike Lee je Schmidtu pokazal rezultate raziskave, v kateri so avtorji ugotovili, da Googlov iskalnik nenavadno visoko razvršča zadetke za lastne storitve, čeprav niso najbolj priljubljene (elektronska pošta, zemljevidi …). Ostali senatorji so Google primerjali z lastnikom dirkalne steze, na kateri vedno »slučajno« zmagujejo domači konji, in se spraševali, ali bo podjetje izrabilo monopolne oglaševalske milijarde tudi za uničevanje tekmecev na področju mobilne telefonije, saj je njihov operacijski sistem android nameščen že na več kot 40 odstotkih vseh pametnih telefonov, ki so bili prodani letos.

Schmidt je pred zasliševalci večinoma ponavljal stara Googlova stališča. Povedal je, da »ni seznanjen« z nikakršnim prirejanjem iskalnih rezultatov, ki bi diskriminiralo ponudnike konkurenčnih spletnih storitev. Poskušal je zmanjšati težo prevladujočega tržnega položaja na področju spletnega iskanja in oglaševanja (»težko rečem, da imamo monopol«) ter večkrat zatrdil, da so storitve tekmecev »oddaljene le en klik«, če jim googlova ponudba ne ustreza. Kongresnikom je zagotovil, da se pri Googlu »zavedajo odgovornosti«, ki jih prinaša njihova velikost, a tudi dodal, da je spletni trg preveč odprt in konkurenčen, da bi ga obvladovalo samo eno podjetje – tudi če bi hotelo. »Google nikomur ne more preprečiti vstopa na trg ali omejevati razvoja novih izdelkov,« je dejal Schmidt.

Skoraj enak argument je pred podobnim kongresnim odborom pred trinajstimi leti uporabil soustanovitelj Microsofta Bill Gates, ki je hotel kongresnike prepričati, da njihova več kot 90-odstotna prevlada na računalniških namizjih ne ogroža konkurence. »Microsoft nima monopola nad razvojem in prodajo računalniškega programja. Ne more določati cen in preprečevati tekmecem, da bi vstopili na trg programske opreme,« je tedaj povedal Gates. A zasliševalcev ni prepričal, saj je ameriška vlada že čez dva meseca začela dolgotrajni protimonopolni postopek, med katerim bi regulatorji Gatesov softverski imperij skoraj razbili na več ločenih kosov.

Google – novi Microsoft?

Ameriški komentatorji ocenjujejo, da je bil Schmidtov nastop precej boljši od Gatesovega, saj se je od predhodnika naučil, da pred kongresniki nikakor ne sme nastopati vzvišeno ali neprizadeto. Hkrati ima Schmidt v Washingtonu precej drugačen status, kot ga je imel tedanji prvi microsoftovec, saj ga je predsednik Obama kmalu po izvolitvi imenoval za posebnega tehnološkega svetovalca (bil je celo med kandidati za gospodarskega ministra). Kljub temu senatorji nad njegovim zagovorom niso bili navdušeni, ampak so ga označili za »izmikajočega« in premalo konkretnega.

Ali to pomeni, da utegne tudi Google kmalu doleteti zapleten sodni proces zaradi domnevne zlorabe monopolnega položaja? Proces proti Microsoftu je pokazal, da ameriška vlada strateško pomembnim podjetjem dolgo dovoljuje sporne monopolistične poslovne prakse, če presodi, da bi lahko regulacija ovirala njihovo rast in upočasnila pohod na globalne trge, vendar ta nedotakljivost ni absolutna. Čeprav Microsofta po številnih pritožbah niso razbili na več manjših podjetij kot nekoč telekomunikacijskega velikana AT&T, je moral tudi softverski monopolist odpreti operacijski sistem windows tujim ponudnikom programja (zlasti spletnih brskalnikov) in opustiti nekatere najbolj agresivne poslovne prakse. Ameriškim regulatorjem je sledila evropska komisija, ki je Microsoft prav tako obtožila zlorabe protimonopolnega položaja (evropski regulatorji pripravljajo tudi proces proti Googlu, pri čemer jim, ironično, pomaga prav Microsoft). Protimicrosoftovski proces pa je bil zanimiv tudi zato, ker je zelo jasno pokazal, da v tehnološkem sektorju odločajo enaki politični in gospodarski interesi kot v drugih gospodarskih panogah.

Zakaj je to pomembno? Tehnološka in internetna podjetja imajo v medijskih zgodbah poseben status, saj v Microsoftih, Facebookih, Googlih in Applih večinoma še vedno vidimo tehnološke zanesenjake, ki v najetih garažah in študentskih sobicah uresničujejo svoje sanje. Ko se romantične pionirske podobe združijo še z ideologijo informacijske družbe in s predstavami o neskončnih demokratičnih potencialih novih tehnologij, je v teh podjetjih skoraj nemogoče prepoznati zasebne globalne korporacije, ki za uveljavljanje poslovnih interesov uporabljajo vsa dobro znana »umazana« orožja: lobiranje, sklepanje nenačelnih zavezništev, kupovanje politikov in propagandne medijske vojne – ne glede na uporabnike.

Google, ki je zaradi brezplačnih storitev in zagovarjanja internetne odprtosti med uporabniki in tehnološkimi komentatorji dolgo veljal za pozitivca, ni nikakršna izjema. Agencija Reuters je julija poročala, da so pri Googlu zaposlili najmanj dvanajst lobističnih podjetij, ko so zaslutili, da jih čaka preiskava zaradi domnevne zlorabe monopolnega položaja. Wall Street Journal je zapisal, da je Google kljub uradnemu prijateljevanju z demokratskim Obamo močno povečal donacije republikanskim senatorjem, ki imajo več razumevanja do monopolistov, in najel nekatere znane republikanske svetovalce, ki jim bodo pomagali pripravljati obrambno strategijo. Prav tako so v zadnjem času mediji večkrat poročali o vojski Googlovih lobistov, ki na vseh ključnih trgih skrbijo, da države ne bi sprejele nobenega ukrepa, ki bi lahko ogrozil njihovo širitev na mobilne trge, reguliral spletno oglaševanje ali poostril varovanje uporabniške zasebnosti.

V teh prizadevanjih se skriva tudi odgovor, kaj v resnici izvemo na prvi strani googlovih zadetkov.

***

INFOGRAFIKA: Kako velik je Google (pdf)

Related articles

• Google’s Mr. Schmidt Goes to Washington (blogs.wsj.com)
• Schmidt avoids a Gates-like disaster in D.C. (news.cnet.com)
• Senate notes: Schmidt’s Apple plug, Google piracy issues (news.cnet.com)
• Schmidt: Google is in monopoly “area” but no Microsoft (slashgear.com)