Kam se umika preiskovalno novinarstvo
Za obiskovalce letošnjega novinarskega festivala v Perugii se je začelo zadnje delovno dopoldne. Bližnja kavarna je poskrbela za budnost številnih obiskovalcev nedeljske okrogle mize, ki so prišli na predstavitev treh obsežnih preiskovalnih novinarskih zgodb. Pri vseh je sodelovala mednarodna mreža novinarjev, ki so se povezali, da bi laže sledili globalnemu delovanju organiziranih kriminalnih združb. Njihove teme so bile raznolike: pranje denarja, trgovina z orožjem in okoljski kriminal.
Prva objava: Sobotna priloga Dela, 5. maj 2012, foto toxiceurope
Slovenski novinar Blaž Zgaga je predstavil trgovanje z orožjem med vojno v nekdanji Jugoslaviji, ki sta ga skupaj z Matejem Šurcem popisala v knjižni trilogiji V imenu države. Preiskovalka mednarodnega centra za preiskovalno novinarstvo in specialistka za spremljanje gospodarskega kriminala Miranda Patrucić je spregovorila o mreži pralnic denarja po državah nekdanje Sovjetske zveze in jugovzhodne Evrope (projekt The Proxy Platform), ki storitve ponujajo organiziranim kriminalnim združbam po vsem svetu. Predstavitve sta nato sklenila italijanska novinarja Cecilia Anesi in Giulio Rubino, ki sta preiskovala delovanje italijanske ekološke mafije (projekt Toxic Europe).
V njihovih predstavitvah ni manjkalo šokantnih ugotovitev. Patrucićeva je pojasnila, da pralnice denarja kupujejo potne liste od revnih upokojencev za nekaj evrskih stotakov in nato z njimi ustanavljajo na desetine umetnih »nabiralnik« podjetij, prek katerih pretakajo denarna nakazila in brišejo sledi za resničnimi pošiljatelji in prejemniki denarja (najpodjetnejši slamnati direktorji so upravljali tudi po več kot 10.000 podjetij). Rubino je povedal, da italijanska ekomafija na leto zasluži že več kot dvajset milijard evrov in trenutno edina lahko ponudi »celostno storitev« na področju odpadkov, ki jo vede ali nevede uporablja večina podjetij, ki delujejo v Italiji. Zgaga pa je pokazal, da trgovina z orožjem ni dejavnost za običajne kriminalce, temveč v njej sodelujejo aktivni ali nekdanji predstavniki vojske, obveščevalnih služb in političnih elit, ki lahko poskrbijo za nemoten transport, zato je preiskovanje orožarskih poslov skoraj vedno tudi odmevna politična tema.
Vprašanja občinstva so bila pričakovana. Kakšni so bili odzivi na zgodbe? So jih povzele velike medijske hiše? Kakšne so bile posledice – so zaprli kakega kriminalca ali gospodarstvenika? Je odstopil kak politik?
Politična (ne)moč podatkov
Vsi v dvorani smo slutili, da so vprašanja retorična. Tradicionalni mediji so njihove zgodbe »spregledali«, prav tako policija in pravosodje. Pranje denarja, trgovina z orožjem in ekološki kriminal so tako tesno prepleteni z legalnim gospodarstvom in politiko, da jih po logiki »miru med hudobci« nihče noče resno preganjati, ker bi bile posledice za marsikatero vlado prehude. Zato se po objavi ni zgodilo – nič.
Pri našem delu ne manjka vztrajanja v absurdu, se je nasmehnila Patrucićeva. Novinarji so bolje izobraženi kot kdaj prej, poznajo nove tehnologije in se učijo podatkovne analize. Mednarodno sodelovanje še nikoli ni bilo preprostejše, zakoni o dostopu do informacij javnega značaja so olajšali dostop do neskončne količine zanimivih podatkov, internet omogoča globalno objavo naših projektov, a smo lahko zadovoljni, če kak medij objavi krajši povzetek našega dela ali kaka nevladna organizacija pripravi javno debato, je dejala sogovornica.
Večkrat naju sprašujejo, ali naju je bilo med preiskovanjem kaj strah, vendar jih morava razočarati, sta povedala Rubino in Anesijeva. Med preiskovanjem italijanske ekomafije se je novinarjem zdelo, da se kriminalci sploh niso trudili ovirati njihovega dela, jim onemogočati dostop do podatkov ali jim celo groziti, saj so vedeli, da objava ne bo imela posledic. Delavci v manjših pristaniščih so odvisni od dela, ki ga priskrbi nezakonit prevoz nevarnih odpadkov, zato nevarnega tovora ne bodo prijavljali oblastem. Tuje multinacionalke niso preveč tankovestne, komu zaupajo upravljanje odpadkov, zato najemajo lokalne »poslovneže« in druge specialiste, ki znajo poskrbeti za ustrezne papirje in potne naloge za prevoz nevarnih odpadkov. Poceni odlaganje odpadkov pa izboljšuje konkurenčnost italijanskih podjetij, na kar je pred leti opozoril že novinar Roberto Saviano v knjigi Gomora, zato se politiki bojijo, da bi z odločnejšim preganjanjem ekološkega kriminala preveč obremenili domače gospodarstvo.
Do njihovih zgodb so zadržani tudi nacionalni mediji, so povedali sogovorniki. Novinarski kolegi zasebno večkrat pohvalijo naše delo, ampak te naklonjenosti zlepa ne pokažejo javno, je bil kritičen Rubino. Njihovega dokumentarca Toxic Europe ni prikazala nobena domača televizijska mreža – domnevno zaradi »premalo kakovostne produkcije« –, bežno so jih omenili le na nacionalnem kanalu Rai 3, ko so poročali o veliki krizi z odpadki v nekaterih italijanskih mestih (o enakih težavah je spregovoril režiser dokumentarnega filma o Neaplju (R)esistenza, ki kljub brezhibni produkciji ni našel distributerja za film). Podobno izkušnjo sta opisala tudi Patrucićeva in Zgaga, ki v slovenskem medijskem prostoru še ni dočakal prve kritične recenzije knjižne trilogije, čeprav trgovina z orožjem še danes vpliva na razmerja politične moči v državi in v knjigah nastopa kar nekaj vplivnih političnih igralcev (denimo sedanji premier Janez Janša).
Umik med svobodnjake
Preiskovalni in podatkovni novinarski projekti, ki so bili predstavljeni na letošnjem festivalu, so imeli še eno skupno značilnost: ustvarjali so jih novinarski svobodnjaki, ki so jim delo omogočile različne mednarodne nevladne organizacije.
Na javnih debatah in neformalnih pogovorih je obveljalo skoraj popolno soglasje, da se je moralo preiskovalno novinarstvo posloviti od tradicionalnih medijskih podjetij in poiskati različna civilnodružbena zatočišča. Glavni podatkovni specialist ameriške alternativne medijske organizacije Pro Publica Dan Nguyen je potrdil, da se obetavni podatkovni novinarji vse teže prepoznajo v medijih, saj so odmevne podatkovne zgodbe v zadnjih letih večinoma pripravile skupine, ki jih ne omejujejo medijska uredniška politika in nemogoči roki za pripravo člankov. Še odločnejši je bil Rubino, ki se je naučil, da tradicionalni mediji niso pripravljeni financirati preiskovalnega dela, ker je dolgotrajno, drago in ne zagotavlja predvidljivih rezultatov. Hkrati italijanske medije neposredno nadzorujejo velika podjetja ali politične stranke, zato novinarji in uredniki dobro vedo, v katere teme ali osebe ne smejo drezati, če hočejo obdržati službo. Novinarji, ki hočejo kljub temu opravljati preiskovalno delo, morajo priložnosti poiskati drugje.
Vendar ima tudi samostojno preiskovalno novinarstvo precejšnje omejitve. Novinarji morajo svoje zgodbe financirati podobno kot podjetniki, kulturniki ali raziskovalci, ki iščejo denar na mednarodnih razpisih ali upajo, da bo njihova tema pritegnila kakega tujega sponzorja (Zgago in Šurca je podprl Evropski sklad za preiskovalno novinarstvo). Za omejena sredstva se poteguje vse več nevladnih organizacij – Patrucićeva ocenjuje, da se je njihovo število od leta 2000 samo v naši regiji povečalo za desetkrat –, ki jih velika medijska podjetja občasno najamejo za cenejše opravljanje preiskovalnega dela. Taki prispevki imajo lahko precejšen doseg in so lahko zanimivi za festivale in mednarodne novinarske natečaje, a večinoma ostanejo na ravni enkratnih projektov, ki ne dosežejo domače javnosti in jih po objavi na svetovnem spletu nihče ne osvežuje ali nadaljuje. Preiskovalne novinarske ekipe po zaključenem delu pogosto razpadejo, saj morajo njihovi člani – nikjer zaposleni svobodnjaki in honorarni sodelavci – poiskati nove projekte, ki niso nujno novinarski. Poleg tega svobodnjakom pogosto manjka institucionalna podpora velikega medijskega podjetja (pravna pomoč, dokumentacija, distribucijski kanali …), zato se pri delu zanašajo na javno dostopne vire in svetovni splet, kar ni dovolj za temeljito preiskovalno delo.
Ob letošnjem dnevu svobode tiska so mediji objavili zelo podobna besedila kot prejšnja leta: medijska svoboda je ključna za delovanje demokratičnih družb, zato je treba medije podpreti in jim omogočiti, da bodo lahko še naprej razkrivali pomembne zgodbe in javnosti pomagali razumeti družbo, v kateri živimo. Vendar je nedavni novinarski festival v Perugii pokazal, da je taka samopodoba zelo idealizirana, saj ima javnost do medijev enako nizka pričakovanja kot do politike, sodstva in finančnih ustanov ali jih celo vidi kot del enakega problema. Mladi novinarji pa že na začetku kariere spoznajo, da bodo lahko resno novinarsko delo tudi v evropskih političnih demokracijah opravljali le, če bodo pravočasno zapustili tradicionalni medijski svet. In če jih pri tem ne bo prehitelo zapiranje interneta – v imenu varnosti, zaščite intelektualne lastnine in drugih nežnih izrazov za uvajanje spletne cenzure, ki jih oportunistično podpirajo tudi njihovi delodajalci.