Nezakoniti prisluhi: skrivnost, ki je ustrezala vsem

Tu delam že od ustanovitve, a še nikoli ni bilo tako hudo, mi je med kuhanjem čaja pred dobrim mesecem povedala tajnica britanske pritožbene komisije za tisk (Press Complaint Commission – PCC). Malce pozneje je njene besede zelo diplomatsko ponovil tudi tiskovni predstavnik PCC Jonathan Collett.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 8. december 2012, foto Eva Rinaldi/CC

Oba sta bila prepričana, da bodo njuno komisijo po dobrih dvajsetih letih ukinili in jo nadomestili z novim pritožbenim organom. Morda celo z zakonsko predpisanim tiskovnim regulatorjem, kar bi se v Združenem kraljestvu zgodilo prvič v zadnjih treh stoletjih. Njuno napoved je konec prejšnjega tedna potrdilo obsežno poročilo sodnika Briana Henryja Levesona, s katerim se je po šestnajstih mesecih končala velika javna preiskava o delovanju britanskega časopisja, ki jo je zaradi velikega prisluškovalnega škandala lani odredil ministrski predsednik David Cameron.

Preiskovalni novinar Guardiana Nick Davies je leta 2009 ugotovil, da so novinarji največjega tabloidnega tednika News of The World uporabljali nezakonite prisluškovalne metode, s katerimi so pridobivali podrobnosti iz zasebnega življenja britanskih estradnikov, politikov in članov kraljevske družine – vdirali v telefonske odzivnike, prisluškovali pogovorom in podkupovali policiste za dostop do informacij o preiskavah. V britanski časopisni industriji so bile takšne preiskovalne prakse dolgo časa javna skrivnost, ki je ustrezala vsem. Radovedni bralci so lahko prebirali vse bolj intimne zgodbe o znanih sodržavljanih, časopisi so z njimi zaslužili veliko denarja, policisti in politiki pa so z informacijskim mešetarjenjem kupovali medijske usluge in si zagotavljali drobne privilegije.

Vendar so poznejša razkritja pokazala, da prisluhi niso bili omejeni samo na medijsko izpostavljene Britance. Tabloidni novinarji in detektivi so prežali tudi na običajne državljane: vojake, ki so se vrnili iz Iraka, družine pogrešanih otrok in žrtve londonskih terorističnih napadov. Poleg tega prisluhov in podkupovanja niso izvajali samo »pokvarjeni« posamezniki ali redakcije, temveč je bila praksa razširjena med velikim delom britanskega tiska – tabloidnega in kakovostnega.

Ogorčenje javnosti je bilo tako silovito, da so akademiki, civilnodružbene skupine in celo politiki upali zahtevati temeljito reformo britanskega medijskega sistema, kar se na najbolj liberalnem medijskem trgu v EU ni zgodilo že več desetletij. Zato je bilo strožje tudi Levesonovo poročilo, v katerem je sodnik zelo jasno zapisal, da sedanji model medijske samoregulacije ne zmore nadzorovati časopisov. Zato je treba PCC zamenjati z novim, neodvisnim regulatorjem, v katerem ne bodo odločali uredniki, založniki ali politiki. Če mediji ne bodo znali ali hoteli postaviti takšnega neodvisnega regulatorja, pa bi nadzorno nalogo prevzel državni telekomunikacijski regulator Ofcom.

Brezzoba samoregulacija

Usoda britanske PCC ni pomembna samo za britanski medijski trg, saj je pritožbena komisija dolgo veljala za svetel in učinkovit primer medijske samoregulacije, ki so ga njeni predstavniki izvažali po vsem svetu. Zato bi imela njena ukinitev precej vpliva tudi v drugih medijskih okoljih, kjer je samoregulacija nadomestila velik del medijske, novomedijske ali potrošniške zakonodaje, ker so medijska podjetja v zameno za blažje zakone obljubila, da se bodo nadzorovala sama.

Logika medijske samoregulacije je preprosta. Ko novinarji in uredniki med udejanjanjem svobode tiska zagrešijo hudo napako (uničijo posameznika z nepreverjeno novico, posežejo v zasebnost, spodbujajo sovraštvo …), se v javnosti in med politiki pojavijo zahteve, da je treba z ostrejšimi zakoni in predpisi izboljšati neodgovorne medije. Ker pa bi takšna regulacija posegla v medijsko neodvisnost in okrepila politični vpliv nad mediji, je bolje, da medijska panoga sama postavi kakovostne in etične standarde. Samoregulacija je zato najboljša varovalka pred posegi države in tožbami ter hkrati način, kako znova okrepiti zaupanje javnosti, trdijo njeni zagovorniki.

Vendar je prav PCC dokazala, da je lahko samoregulacija tudi samo alibi za popolno pomanjkanje pravil. Britansko pritožbeno komisijo so ustanovili, financirali in upravljali veliki založniki. Imela ni nikakršnih pooblastil, njen etični kodeks so lahko brez strahu pred kaznijo kršili celo (prostovoljni) člani. Pravic medijskih potrošnikov niso zastopali, prav tako se niso odzivali na novinarske pritožbe zaradi uredniških ali lastniških pritiskov. Kritiki so pogosto opozarjali na njihovo popustljivost do spornih novinarskih praks v britanskih tabloidih. Sloves PCC pa je dokončno pokopal veliki prisluškovalni škandal, saj se na komisiji niso le izogibali soodgovornosti zaradi tabloidnih zlorab, ampak so celo napadali novinarja Nicka Daviesa, ki je zgodbo razkril.

Kljub temu so na PCC še danes prepričani, da so dobro opravljali svoje delo – glede na pooblastila in pristojnosti, ki so jih imeli. Jonathan Collett med pogovorom ni poskušal skrivati stališča, da so škandal v resnici napihnili politiki, ki želijo meč nadzora nad mediji, a tudi nekateri »levičarski« profesorji in uredniki kakovostnega tiska, ki želijo tabloidom vsiljevati lastna poklicna in odgovornostna merila. Hkrati je namignil, da bi morebitne zahteve sodnika Levesona po močnejšem medijskem regulatorju skoraj zagotovo ostale le na papirju, saj politiki v drugi polovici mandata ne bodo upali tvegati vojne z britanskimi mediji, ki brez izjeme nasprotujejo zakonski regulaciji.

Moč brez odgovornosti

Odzivi britanskega tiska na Levesonovo poročilo so bili zato pričakovani. Časopisni komentatorji so se zgražali nad »nesmiselno porabo davkoplačevalskega denarja« (delo Levesonove komisije je ocenjeno na štiri milijone evrov), dolžino poročila (1987 strani, saj so zaslišali več kot 600 prič) in »neživljenjskim« zanemarjanjem interneta, ki mu je Leveson namenil samo eno stran. Trdili so, da bi upoštevanje Levesonovih priporočil uvedlo državni nadzor (ukinilo svobodni tisk), onemogočilo preiskovalno novinarsko delo in zmanjšalo konkurenčnost časopisov pred internetnimi tekmeci, ki jih nova pravila ne zajemajo. Zahteve po medijskih reformah so označili za obrobno temo, ki javnosti ne zanima. Premier David Cameron pa je v parlamentu povedal, da ne želi biti tisti politik, ki bi »prestopil rubikon« in v Britaniji znova uzakonil nadzor nad mediji.

»Vse to so le poskusi časopisne industrije, da bi odvrnila pozornost javnosti od resničnih vprašanj, zaradi katerih je moral Cameron sploh zahtevati javno preiskavo,« je povedal Justin Schlosberg, predavatelj na univerzi Birkbeck in predstavnik koalicije za medijske reforme.

Časopisi poskušajo znova izenačiti svobodo tiska in svobodo nereguliranega poslovanja medijskih lastnikov, čeprav so pogosto prav neregulirani medijski lastniki pomemben dejavnik novinarske nesvobode, je prepričan sogovornik. Dodal je, da so Levesonova priporočila v resnici zelo mila, saj se sodnik sploh ni dotaknil vprašanja medijskega lastništva – pet podjetij obvladuje 90 odstotkov vse britanske časopisne naklade – in ni ugotavljal, kakšna oblika medijske regulacije bi dejansko izboljšala medijski pluralizem. Prav tako v poročilu ni jasno povedal, da dolgoletno prikrivanje prisluhov ne bi bilo mogoče brez incestuoznega razmerja med tiskarskimi baroni in politiki, ki si že desetletja izmenjujejo gospodarske in politične usluge – mile zakone in deregulacijo v zameno za podporo ali vsaj nenapadanje v politični kampanji.

Poudaril je tudi, da časopisi namenoma napihujejo vlogo interneta na medijskem trgu. Časopisi in njihove spletne izdaje so ohranili velik vpliv na televizijsko poročanje in dogajanje na družabnih omrežjih, zato bi imela ustrezna regulacija časopisov pozitivne učinke na celoten (novo)medijski prostor. Najbolj pa so ga zmotile trditve, da problematika javnosti ne zanima. Peticijo za sprejetje strožjih medijskih pravil, ki so jo po objavi Levesonovega poročila sprožile žrtve tabloidnega prisluškovanja, je v manj kot enem tednu podpisalo že več kot 110.000 Britancev. Zato se časopisni lobiji ne bodo mogli izogniti posledicam škandala, tudi če jim uspe prepričati politike, naj ne podprejo poročila, je sklenil Schlosberg.

Celotno ali delno sprejetje Levesonovih priporočil bo odvisno predvsem od razmerja moči v spodnjem domu parlamenta in preračunljivosti laburistov, ali bodo na prihodnjih volitvah upali tvegati nenaklonjenost britanskega tiska. Zelo jasno je tudi sporočilo civilnodružbenim skupinam, ki zahtevajo odgovornejše medije. Samoregulacija panoge, ki zaradi poslovnih interesov in nerazumevanja svoje družbene vloge iskreno noče postati odgovorna javnosti, ne more biti učinkovita. Neregulirani medijski lastniki, ki narekujejo zakone politiki, pa so enako problematični kot politiki, ki posredno ali neposredno nadzorujejo medije. Interesi javnosti so v obeh primerih spregledani.

***