»Resničnostnost«

Pred sedmimi leti je ameriški televizijski komik Stephen Colbert predstavil novo besedo: »truthiness«. Z njo je poskusil zajeti pojav, ki mu je posvetil številne oddaje. Colbertu se je zdela Amerika vse bolj razdeljena, vendar nacije niso razdvajale samo tradicionalna delitev na republikance in demokrate, bogate ali revne, črne ali bele. Zanj je bila veliko hujša delitev na tiste, ki so resnico spoznavali z glavo, in druge, ki so jo začutili globoko v sebi (v srcu).

Colberta niso zmotili pesniki in zaljubljenci, ki resnico že od nekdaj iščejo s srcem in notranjimi občutki, ampak je kot politični satirik opazil, da podoben kompas uporabljajo tudi njihovi voditelji. Vojna v Iraku je bila lep primer takšne srčne »resničnostnosti«. Glava je sicer opozarjala, da Iraka niso uspeli povezati z napadom na newyorška dvojčka, da iraška vojska ni imela »orožja za množično uničevanje« in so se številne trditve Bushove administracije izkazale za namerne laži. A smo v sebi vedeli, da z rušenjem iraškega vodje Sadama Huseina delamo »pravo stvar«, zato nismo dovolili, da bi nas od naloge odvrnila nekakšna dejstva, je pojasnil Colbert.

Podobni resničnostni primeri so v njegovi oddaji nastopali tudi med zadnjo ameriško predsedniško kampanjo. Z njimi je pojasnjeval, da njihovi reveži podpirajo zavzemanje bogatih za nižje davke, ker v srcu verjamejo, da je demokratski predsednik Barack Obama v resnici musliman in socialist. Enako je mogoče verjeti, da so globalno segrevanje, obvezno cepljenje, univerzalno zdravstveno zavarovanje in evolucija le zarota liberalnih elit, če jih v srcu prepoznamo za sovražnike svobode ali celo brezverneže. Za Colberta je resničnostnost postajala nova resničnost, proti kateri se ni mogoče boriti z argumenti ali dejstvi, saj ljudje danes prisluhnejo kvečjemu še večjim odmerkom resničnostnosti.

Čeprav so ameriškega satirika zanimale predvsem družbene posledice »srčne politike«, je njegov koncept resničnostnosti zelo pomemben tudi za razumevanje okoliščin, v katerih danes delujejo mediji.

Medijska podjetja prihodkov ne ustvarjajo z znanstvenim ugotavljanjem najbolj pravilnih hipotez ali teorij, ampak se lahko financirajo na dva načina. Javni servisi imajo poseben status, ki jim dovoljuje pobiranje televizijskega in radijskega prispevka. Komercialni mediji prodajajo svoje medijske izdelke in storitve (naročnine, kolportaža …) ter hkrati tržijo oglaševalski prostor, pri čemer se velikost občinstva (gledanost, branost, doseg …) s posebnimi formulami preračunava v ceno oglaševanja. Del komercialnih medijev je sredinski in nagovarja podobno občinstvo kot javni mediji, zato je njihova uredniška politika prilagojena večinskemu okusu, prepričanjem in okusom (takšni mediji tradicionalno veljajo za »objektivne«). Njihovi izzivalci pa morajo poiskati dovolj velika nišna občinstva, ki se z večinsko razlago družbe globoko v sebi ne strinjajo.

Takšen medijski trg vpliva tudi na medijsko poročanje, kar je zelo nazorno pokazala vojna v Iraku. Ameriška konzervativna televizijska mreža Fox je že od ustanovitve temeljila na delu ameriške javnosti, ki je razmišljala s srcem, zato je podprla administracijo predsednika Busha. Sredinski in liberalni mediji pa so bili v veliki zadregi, ker niso vedeli, kako naj poročajo o resničnostnih trditvah vodilnih politikov – naj sledijo zapovedim ameriškega novinarskega profesionalizma in zgolj objektivno povzemajo »srčne« uradne izjave, ali so javnosti dolžni povedati, da jih politiki zavajajo.

Večina teh medijev se je odločila za »objektivnost«. Delno zaradi strahu pred izgubo občinstev (oglaševalcev) ali očitki, da so premalo domoljubni, a tudi zaradi oklepanja tradicionalnega načina dela in neprilagojenosti na resničnostno politiko. Zato so iraško vojno v ključnem trenutku podprli vsi največji ameriški mediji – kljub nekaterim kritičnim glasovom, ki so problematizirali uradne trditve in se sklicevali na zadržano poročanje evropskih medijev in njihova opozorila, da Američani za vojno v Iraku nimajo argumentov.

Nekateri veliki ameriški časopisi so se pozneje opravičili bralcem, da v tistem obdobju niso dobro opravili svojega dela, a je bilo sporočilo iraške propagandne vojne zelo jasno: mediji zaradi lastnih poslovnih interesov in poklicnih zadreg ne zmorejo biti učinkovita varovalka pred resničnostnostjo. Prej nasprotno. Novi spletni glasovi, ki si morajo prostor na medijskem trgu šele izboriti, zelo dobro vedo, da je v družbi še veliko razdrobljenih občinstev, ki v današnjem »brezsrčnem« svetu iščejo odgovore na svoje težave. Resničnostnosti pa je na spletu dovolj za vse.