Skriti prebivalci otroških sob

Mladi obraz je osvetljevala modrikasta svetloba, ki jo je oddajal zaslon mobilnega telefona. Spretni prsti so vodili animiranega junaka med številnimi pastmi, ki so ga ločile od ugrabljene mladenke, zaprte v zapuščenem budističnem samostanu. Nasproti najstnika, zatopljenega v računalniško igro, je sedela deklica, oblečena v značilno šolsko uniformo. Opazim, da je izvlekla svoj mobilnik in ga – pretvarjajoč se, da piše kratko sporočilo sms – skrivaj fotografirala. Pozneje sem izvedel, da je fotografijo najverjetneje poslala na poseben mobilni portal, kjer so si lahko njen plen ogledale in ocenile izbrane prijateljice.

Prizor, ki sem ga v začetku decembra spremljal na hongkonški podzemni železnici, bi se lahko zgodil v kateri koli razviti azijski prestolnici: Tokiu, Singapurju ali Seulu. Te metropole so postale velikanske kristalne krogle, v katerih globalna telekomunikacijska industrija išče svojo prihodnost. Prihodnost, ki vedno znova prevzema podobo mladih uporabnikov novih tehnologij, ki na svojih mobilnikih gledajo televizijo, poslušajo glasbo, pišejo sporočila, igrajo igre, z njimi plačujejo vozovnice in si izmenjujejo fotografije. Igračarski zasvojenec in skrivna fotografinja s hongkonškega metroja zato postajata najbolj proučevani življenjski obliki na planetu – skupaj s slovenskimi Tinami, Eriki in Majami, ki so pred nekaj tedni odločili finale nekega resničnostnega šova z 269.577 poslanimi telefonskimi glasovi.

Neznanska pozornost, ki jo mladim uporabnikom novih tehnologij namenjajo oglaševalci, politiki, novinarji in akademiki, je razumljiva. Od njihovih navad so odvisni milijardni dobički tehnoloških in medijskih podjetij, usoda elektronske trgovine ter oblike prihodnjih volilnih kampanj. Po podatkih Wireless World Foruma so mladi uporabniki mobilne telefonije letos porabili več kot 80 milijard evrov za pogovore, kratka sporočila in mobilna zvonjenja. Povprečen desetletnik naj bi po napovedih v življenju zapravil skoraj 24.000 evrov za napredne mobilne storitve (hipno sporočanje, mobilno televizijo in glasbo), videl na desettisoče mobilnih oglasov in operaterjem mobilne telefonije ustvaril večino vseh letnih prihodkov. Hkrati mladi uporabniki že danes odločilno vplivajo na tehnološke potrošniške navade svojih staršev, saj so predvajalniki mp3, igralne konzole, prenosni računalniki in novi modeli mobilnikov prav v vrhu letošnjih prazničnih želja najmlajših družinskih članov.

Trgovske pravljice pa se lahko hitro spremenijo v starševske nočne more. Če bi se starši kdaj vprašali, kaj za njihovo potomstvo pomeni nakup prenosnega računalnika – odgovorno in nujno naložbo v otrokovo prihodnost, nedolžno razvajanje z malce dražjo igračo ali prvo dozo nevarnega tehnomamila –, bi le težko našli jasen odgovor. Evropska komisarka Viviane Reding, odgovorna za informacijsko družbo in medije, je mlade uporabnike novih tehnologij že nekajkrat povzdignila v ključne dejavnike informacijske družbe ter nanje stavila prihodnost družbenega in gospodarskega napredka. Oglaševalska industrija uporablja mladostno estetiko pri prodaji novih storitev in določa mladostniške potrošniške sloge. Množični mediji opisujejo mlade tehnouporabnike z navdušenjem (opevajo njihovo domiselnost in »revolucionarni potencial«) ali širijo moralno paniko (mladi postajajo tehnološki zasvojenci, ne znajo navezovati osebnih stikov), še pogosteje pa s pisanjem o novih elektronskih igračah in umetno ustvarjenih družbenih fenomenih zgolj posredujejo prikrita ideološka sporočila politike in gospodarstva ter utrjujejo stereotipne predstave o tehnomladini.

Nenavadno velike razlike med idealističnim in pesimističnim pogledom na mlade uporabnike tehnologij zato opominjajo, da so tehnomladostniki kljub neštetim študijam v resnici ostali zelo slabo raziskana družbena skupina. Večino raziskav o mladih in tehnologiji namreč naročijo tehnološka podjetja in oglaševalske agencije, ki jih zanima le, kako z izdelki in storitvami nagovoriti mlado ciljno občinstvo. Ker morajo komercialni raziskovalci podrediti izsledke svojih študij zahtevam naročnikov, mlade razvrščajo v ciljne potrošniške skupine, jih poimenujejo s praznimi, lepo zvenečimi nazivi (mobilna generacija, tehnočarovniki, generacija Y …), in pri tem zanemarijo njihove posebnosti, želje in interese. Akademsko raziskovalno okolje ne zmore omiliti njihovih površnosti, saj akademiki vse teže pridobijo sredstva za dolgoletne nekomercialne raziskave, ki ne prinašajo hitrih in »uporabnih« rezultatov. Starši pa se vsiljenim oglaševalskim podobam le redko uspejo upreti z lastnimi izkušnjami, saj o skritih prebivalcih otroških sob ne vedo skoraj nič: kaj počno, s kom se družijo in kaj pričakujejo od prihodnosti. Najbolj očiten odgovor – da se za debelo plastjo sodobnih tehnologij in oglaševalske navlake skrivajo mlada človeška bitja, ki si zastavljajo podobna življenjska vprašanja kot njihovi predhodniki – ostaja pogosto zakrit.

Nepoznavanje novih tehnologij, medijsko pretiravanje o njihovih škodljivih vplivih in oglasi, v katerih nastopajo umetno ustvarjeni tehnomladostniki, vse bolj spodkopavajo starševsko samozavest. Mladi postajajo nekaj grozeče neznanega, kar je treba pravočasno ukrotiti. Pozivi staršev, industrije in politikov k nadzoru internetnega prometa, preganjanju internetnih izmenjevalcev glasbenih in filmskih datotek, sledenju mladih s pomočjo mobilnikov in zakonskemu preganjanju neustrezne rabe novih tehnologij zato pomenijo nove oblike discipliniranja, ki naj bi družbeno moč spet vrnile tja, kamor tradicionalno sodi: med odrasle. Prav strah pred neznanimi mladimi uporabniki tehnologij pa ustvarja verjetno najnevarnejši tehnomladinski mit – da imajo mladi v današnji družbi pomembno družbeno moč, ki jo je treba omejiti.

Zaradi vseprisotnosti tega strahu sploh ne opazimo, da je resnica ravno nasprotna. »Odrasla oglaševalska industrija narekuje mladim, kako se morajo obnašati kot zgledni tehnopotrošniki. Odrasli mediji jih kritizirajo, ker podlegajo pritiskom oglaševalcev, in negodujejo nad kvarnimi vplivi tehnologij na njihove vsakdanjike. Mladi so se zato znašli v nezavidljivem položaju, saj ne morejo ustreči nikomur – ne moralistom ne komerciali,« opozarja profesor Crispin Thurlow, predavatelj na univerzi Washington. Odrasle nedoslednosti se na žalost ne končajo le pri novinarskih člankih in oglasnih kampanjah, saj tudi odrasli politiki od mladih nenehno pričakujejo odgovore na prihodnje razvojne in družbene izzive, čeprav jim odrasla družba onemogoča osamosvojitev in jih obsoja na dolgoletno trošenje odraslega (starševskega) denarja. Podobno velja za internetne medijske fenomene – izmenjavo videoposnetkov, bloge, navidezna življenja in družabna spletna mesta –, ki veljajo za nekakšno zmagoslavje mladih internetnikov. Povsem neupravičeno, saj ti izbruhi internetne svobode niso spremenili razmerij moči v medijski in zabavni industriji, ampak jih odrasli lastniki že uspešno vključujejo v prihodnje poslovne načrte, kjer jim bodo namenili vlogo naprednih oglaševalskih in prodajnih kanalov.

Nove tehnologije so postale osrednja točka mladostniške potrošnje, saj so mladi večino svojih dejavnosti že prenesli na plačljive tehnološke platforme: komunikacijo, druženje, poslušanje glasbe, gledanje filmov in nakupovanje. Ustvarjanje in nadzorovanje mladih tehnopotrošnikov se zato spreminja v dovršeno »demografsko-strateško« dejavnost, primerljivo z obvladovanjem energetskih virov: mladi predstavljajo naftna polja telekomunikacijske industrije, starši njihove šibke marionetne vlade, nadzor nad rabo tehnologij pa sredstvo za preprečevanje »državnih udarov«, s katerimi bi si lahko mladi nekoč poskusili izboriti svobodnejšo tehnološko prihodnost.