Pogodba s hudičem

Ko se je druga svetovna vojna bližala koncu in so zavezniške sile odkrivale nacistična koncentracijska taborišča, so vojaki v upravnih stavbah našli tudi zapletene naprave, na katerih so bile oznake ameriškega visokotehnološkega podjetja IBM. Ker so se tedaj zavezniki ukvarjali predvsem z izčrpanimi preživelimi taboriščniki, se niso pretirano spraševali, kaj so nacisti počeli z ameriško visoko tehnologijo. Nekaj skrivnostnih naprav je po vojni izginilo, ena pa se je znašla v washingtonskem muzeju holokavsta.

Ta muzejski primerek Hollerithove naprave za razvrščanje luknjastih kartic – nekakšne predhodnice elektronskega računalnika – je pet desetletij pozneje opazil ameriški zgodovinar in raziskovalec Edwin Black. Vprašanje, kaj je IBM-ova naprava počela v koncentracijskem taborišču, je Blacka tako prevzelo, da je po več letih brskanja po zgodovinskih arhivih izdal knjigo IBM in holokavst (IBM and the Holocaust, 2001). V svojem obsežnem delu je razvil drzno trditev, da je IBM z informatizacijo tretjega rajha bistveno pripomogel k učinkovitosti množičnega uničevanja judovskega prebivalstva.

Black je namreč ugotovil, da so nacisti uporabljali IBM-ove naprave za napredne popise prebivalstva, s katerimi so lahko natančno poimensko izsledili več kot 600.000 nemških Judov in njihovih sorodnikov – tudi tistih, ki so bili že povsem vključeni v nemško okolje (»prikriti«) in niso, denimo, niti izvajali verskega obredja. Hollerithove naprave so obdelovale ogromne količine statističnih podatkov, ki jih je Rajh potreboval pri načrtovanju zahtevnih logističnih operacij: železniškega transporta milijonov Judov iz vse Evrope, obdelave taboriščnikov (suženjsko delo, usmrtitve) in določanju »ozkih grl«, zaradi katerih sistematično uničevanje ljudi ni potekalo optimalno.

Najhuje pa je, da je Thomas Watson, ustanovitelj in dolgoletni vodja IBM, zelo dobro vedel, kaj počenja njihova nemška podružnica, ugotavlja Black. IBM-ovi ljudje so skupaj z nacisti razvijali »prilagojene rešitve« in nameščali Hollerithove naprave v taboriščih. Ko bi moral IBM zaradi ameriškega embarga nehati oskrbovati naciste s kartičnimi napravami in potrošnim materialom, so ustanovili nekaj slamnatih podjetij in začeli poslovati prek Švice. Black se zato sprašuje, kako je lahko Watson kot eden najuglednejših ameriških poslovnežev in osebni svetovalec predsednika Roosevelta zavestno sodeloval s tako očitno zločinskim režimom (vsaj do leta 1942). Njegov odgovor: Watsonova agresivna poslovna logika je videla Nemčijo le kot dobičkonosen trg, na katerem je hotel za vsako ceno ohraniti prevladujoč tržni delež in osrečiti svoje delničarje.

V nasprotju z naftno, avtomobilsko, tobačno, farmacevtsko in orožarsko industrijo je bila informacijsko-komunikacijska dejavnost dolgo časa razmeroma varna pred »etičnimi« kritikami in obtožbami, da je pripravljena za dobiček poslovati tudi s hudičem. Prav nasprotno – njeno dejavnost so vselej spremljali pozitivni pojmi: napredek, izobrazba, znanost, gospodarski in družbeni razvoj. Blackova knjiga pa je pokazala, da lahko postane organizirano zbiranje in obvladovanje informacij zelo učinkovito orodje družbenega nadzora, ki je v rokah represivnega režima še nevarnejše od oborožene vojske in policije. V tem primeru postanejo prijazni izdelovalci omrežne opreme, računalniškega programja in podatkovnih zbirk ter ponudniki internetnih storitev povsem enakovredni tistim, ki z orožjem in prisilnimi sredstvi oskrbujejo vlade, znane po sistematičnem kršenju človekovih pravic. Sploh zato ker se zelo dobro zavedajo, s kom poslujejo in v kakšne namene bodo naročniki uporabili njihovo tehnologijo.

Če veliki izdelovalec podatkovnih zbirk Oracle proda po meri narejene izdelke kitajski policiji in se predstavnik podjetja za velike pomnilniške sisteme EMC javno hvali, kako dobra stranka je kitajsko ministrstvo za državno varnost, se njuno vodstvo najverjetneje ne bo čutilo odgovorno za aretacije desettisočev kitajskih oporečnikov, ki jih bo izsledila njuna tehnologija. Tudi Googlu, Microsoftu in Yahooju se zdi povsem sprejemljivo, da morajo iz zadetkov svojih iskalnikov odstraniti nekatere »problematične« pojme (demokracija, falun gong, človekove pravice), preden jim kitajske oblasti dovolijo poslovati na svojem ozemlju. Šele ko se zgodi neizogibno in v javnost pricurljajo podatki o izbrisanih blogih ali aretiranih kitajskih novinarjih, ki so jih pomagali izslediti ameriški ponudniki internetnih storitev, so se visokotehnološka podjetja prisiljena zagovarjati pred obtožbami nevladnih organizacij, da zavestno soustvarjajo enega najučinkovitejših sistemov za cenzuro in nadzor državljanov v zgodovini. Njihovi odgovori na kritike so presenetljivo podobni tistim, ki so jih ob izidu Blackove knjige zapisali predstavniki IBM: ponudniki opreme in storitev niso odgovorni za njihovo uporabo; če ne bi opreme prodali oni, bi jo naročniki kupili drugje; uprave morajo varovati interese delničarjev in spoštovati zakone držav, v katerih delujejo njihove podružnice.

Njihova formalistična pojasnila pa ne morejo več zadovoljiti kritične internetne javnosti in nekaterih politikov. Demokratski kongresnik Chris Smith je prepričan, da poslovni cilji ne upravičujejo zavestnega partnerstva z represivnimi režimi, kaj šele izgovarjanja na lokalne zakone, ki ne spoštujejo najosnovnejših človekovih pravic. Zato je lani predlagal poseben zakon o globalnih internetnih svoboščinah, s katerim bi ameriškim podjetjem precej omejil poslovanje z nedemokratičnimi režimi. Če bo Smithov zakon sprejet, za ameriška podjetja ne bodo več veljale le neživljenjske prepovedi izvoza lisic, solzivca in drugih prisilnih sredstev, ki jih je ameriška vlada uvedla po pokolu na tiananmenskem trgu leta 1989, ampak bi izvozne omejitve veljale tudi za informacijske sisteme in druge visokotehnološke rešitve.

Ameriška neprofitna organizacija Business for Social Responsibility je zato pred dobrim tednom dni tiho objavila novico, da so začeli nekateri tehnološki velikani (Google, Microsoft, Yahoo in Vodafone) skupaj z nevladnimi organizacijami pripravljati kodeks za zaščito svobode izražanja na internetu. Skrivnostni kodeks, o katerem predstavniki omenjenih podjetij še previdno molčijo, sicer ne bo pretirano zavezujoč, vendar lahko pristopnikom prinese nekaj pozitivne publicitete. Vprašanje pa je, ali bosta zakon in kodeks tudi v resnici omejila neetično poslovanje visokotehnoloških podjetij. Smithov zakon v svoji dobronamernosti pozablja, da nedemokratične prakse niso omejene le na nedemokratične režime, saj so prikrito nadzorovanje državljanov, filtriranje internetnih vsebin in podobna neetična raba novih tehnologij pogosta praksa v vseh razvitih družbah – tudi v ZDA in EU. Predlagatelji kodeksa pa se morajo zavedati, da lahko ameriški delničarji tožijo upravo, če domnevajo, da jih je s svojimi poslovnimi odločitvami prikrajšala za večje dobičke.

Neetično delovanje podjetij lahko teoretično preprečijo le njihovi ozaveščeni delničarji. Kaj to pomeni za prihodnost kitajskih oporečnikov, je pred dvema letoma nazorno pokazala skupščina podjetja Cisco Systems, ki velja za enega glavnih opremljevalcev kitajskih oblasti s »cenzorskimi« omrežnimi tehnologijami. Ameriški poslovni tednik Businessweek je poročal o delničarju, ki je zahteval transparentno poročanje o Ciscovih kitajskih poslih, a so ostali udeleženci skupščine burno zavrnili njegov predlog. Duh pokojnega Thomasa Watsona, popolnega trgovca in kapitalista, se je dogajanju v dvorani le zadovoljno nasmihal.