Naključni nakupovalec na temni strani svetovnega spleta

»Pohotni robot je za Janeza Janšo kupil indijski ponaredek viagre!« S takšnim časopisnim naslovom je mogoče kar dobro opisati razstavo Naključni nakupovalec po darknetu, ki jo je v ljubljanski galeriji Aksioma postavila švicarska medijska skupina Mediengruppe Bitnik.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 19. marec 2016, foto Janez Janša

Poseben nakupovalni robotek se vsako sredo odpravi po nakupih na temno stran svetovnega spleta. V elektronski denarnici ima za sto dolarjev bitcoinov – najbolj razširjene anonimne kriptovalute na temnem spletu. Prijavi se na anonimno omrežje, izbere naključno kategorijo izdelkov in se odloči za naključen izdelek. Po nakupu pošlje blago v galerijo, kjer sta njegova lastnika pripravila razstavo. In jima včasih povzroči težave z zakonom.

Med čisto prvimi nakupi je Naključni nakupovalec po darknetu kupil ekstazi, ki v Švici velja za prepovedano drogo. Policija je pošiljko zasegla in uničila, tožilec pa je oba avtorja nakupovalnega robota povabil na zaslišanje. Bitnikovca Carmen Weisskopf in Domagoj Smoljo sta v pogovoru po otvoritvi razstave povedala, da je morebitna obtožnica na tožilstvu povzročila precej zadrege. Je bil za nakup prepovedane droge odgovoren program ali njegova avtorja? Sta ekstazi sploh lahko kupila namenoma, če je program izbiral popolnoma naključno? Je drogo sploh kdo posedoval, če je bila namenjena na umetniško razstavo?

Na koncu se je tožilec odločil, da ne bo tožil nikogar. V obrazložitvi je zapisal, da je Naključni nakupovalec sicer prekršil zakon, ampak avtorja nista imela namena zagrešiti kaznivega dejanja. »Pokazal je veliko razumevanja za najino delo,« je dejala Weisskopfova. »Upošteval je, da najin projekt načenja zelo pomembna vprašanja o elektronski identiteti, trgovini, zakonodaji in kriminalu v internetni dobi, na katera še nimamo odgovora. Prav tako se je strinjal, da umetniki potrebujemo nekoliko več svobode, kot jo predpisuje črka zakona, če hočemo opozarjati na zadrege omrežne družbe in zahtevati spremembe.«

Opozarjanje na zadrege omrežne družbe je navzoče v vseh projektih skupine Mediengruppe Bitnik. Z Naključnim nakupovalcem se ne dotikata samo vprašanja etike algoritmov in odgovornosti za morebitne nezakonite nakupe na spletu. Z anonimnim in naključnim brskanjem po nelegalnih trgovinah poskušata ugotoviti, ali na temni strani spleta zares prodajajo samo prepovedane droge, orožje, belo blago in teroristične pripomočke, kar namigujejo medijska in policijska poročila. Precej bolj ju je zanimalo, zakaj se je sploh razvila takšna alternativa komercialnemu spletu. Se uporabniki res skrivajo pred zakonom ali se nekateri le odmikajo od velikega prisluškovalnega stroja, ki so ga razkrili dokumenti Edwarda Snowdna?

Halo, opera?

Weisskopfovo in Smolja je internet pritegnil že med študijem na akademiji v Zürichu. Vendar interneta nista videla samo kot podaljška galerije, kjer bi lahko razstavljala elektronsko umetnost. Z internetnimi projekti sta hotela nagovoriti fizični svet in pokazati, da sta oba svetova zelo tesno prepletena. V prvem poskusu sta skrila svoj računalnik v računalniško središče na fakulteti in sprogramirala telefonsko centralo, da je hkrati poklicala vse javne telefonske govorilnice na določenem mestnem trgu. »Zdelo se je, da so po vsem mestu naenkrat zazvonili vsi telefoni. Bil je imeniten telefonski orkester,« se je spominjal Smoljo.

S telefonskim podvigom nista hotela prirediti samo telefonskega koncerta. Začasno sta si prisvojila javen komunikacijski sistem – univerzitetno in javno telefonsko omrežje –, ki je postajalo vse bolj zaprto zaradi birokratskih, varnostnih in komercialnih interesov. »Fakulteta bi naju lahko obtožila, da sva vdrla v njihovo omrežje, ker pred akcijo nisva pridobila dovoljenja. Če bi zaprosila za dovoljenje, pa ga ne bi dobila, ker pravilnik o uporabi fakultetnega interneta ne predvideva množičnega klicanja javnih govorilnic. Na srečo naju tedanji fakultetni informatik ni zatožil upravi, čeprav je hitro odkril računalniškega vsiljivca. Očitno sva mu bila simpatična,« je smeje razlagal Smoljo.

Podoben gverilski pristop sta uporabila tudi v naslednjem projektu. »Pred približno desetimi leti so mladi organizirali številne proteste pred züriško mestno opero. Naša mestna opera poskuša tekmovati z največjimi opernimi hišami na svetu, zato vabi operne zvezdnike in pripravlja drage predstave, ki poberejo skoraj 80 odstotkov vsega kulturnega proračuna v našem kantonu,« je pojasnila Weisskopfova. Protestniki so zahtevali, da je treba nameniti več denarja mladinski in alternativni kulturi. Motila jih je tudi zaprtost operne hiše, saj bile vstopnice za predstave drage, vodstvo pa je skoraj opustilo javne, šolske in druge nekomercialne predstave.

Bitnika sta pomislila, da bi lahko staro umetniško institucijo odprla s prav tako staro komunikacijsko tehnologijo: telefonom. Med raziskovanjem medijske zgodovine sta ugotovila, da so telefon sprva uporabljali za plačljiv prenos opere in gledališča, dokler ni njegove vloge prevzel radio. Zato sta v operni hiši skrivaj namestila več drobnih mikrofonov, kakršne uporabljajo detektivi in tajne službe za prisluhe pogovorov. Izdelala sta internetno telefonsko centralo in ji naročila, da med vsako operno predstavo pokliče naključnega naročnika v telefonskem imeniku. Ko je dvignil slušalko, je zaslišal sporočilo, da ga kliče operna hiša. Glas v slušalki je povedal, da lahko po pisku posluša živi prenos operne predstave ali odloži slušalko. Številni so počakali na prenos in zgodbo so kmalu pograbili švicarski mediji.

»V operi so bili sprva besni,« sta odzive opisala sogovornika. Grozili so, da bodo naročili posebne policijske enote in odstranili mikrofone. Hoteli so ju tožiti zaradi vloma in kršitve avtorskih pravic, vendar javnost ni bila naklonjena kulturniškemu goljatu, ampak je bila na strani umetniških davidov. Zato so postali predstavniki opere bolj spravljivi in so neuradno celo razmišljali o sodelovanju z opernim telefonom. »Opera je še vedno ostala precej okostenela ustanova, a je naša akcija kljub temu precej poživila razpravo o porabi javnega denarja za kulturo. Precej več je bilo tudi javnih brezplačnih opernih nastopov po mestu, saj so si hoteli oprati ugled.«

Operna izkušnja je Weisskopfovi in Smolju prvič prinesla večjo javno prepoznavnost, a tudi preusmerila njuno pozornost na druge probleme omrežene družbe. Zaradi preverjanja mikrofonov sta snemala telefonske pogovore in v slušalki nehote ujela tudi domače pogovore poslušalcev. Med poslušanjem pogovorov sta spoznala, da je možnost prisluhov že vgrajena v komunikacijska omrežja in jo je zelo težko preprečiti. Zato bi morala biti javnost zelo pozorna na vprašanje elektronske zasebnosti in na dejavnike, ki jo ogrožajo – denimo na evropsko prvenstvo v nogometu, ki ga je leta 2008 skupaj z Avstrijo priredila Švica.

Pica za Juliana Assangea

Kaj ima nogomet z elektronsko zasebnostjo? Pravzaprav veliko, sta začela razlagati umetnika. Države in mestne oblasti izrabijo vsak veliki dogodek za uvajanje ostrejših varnostnih ukrepov, ki jih v običajnih okoliščinah ne bi mogli uveljaviti. Pred evropskim prvenstvom so postavili številne nove mreže nadzornih kamer, izdelali elektronsko zbirko huliganov in omogočili snemanje javnih dogodkov z brezpilotnimi letalniki. Policija je smela brez pojasnila kogar koli pregnati z javnega prostora za 48 ur, kar je bilo zelo uporabno za preganjanje brezdomcev in aktivistov. Tudi potem ko so se nogometne nevarnosti že zdavnaj poslovile.

Mediengruppe Bitnik je tedaj začela sistematično problematizirati družbo nadzora. Leta 2012 so izdelali posebno napravo za iskanje nadzornih kamer in prestrezanje posnetkov, saj njihove brezžične povezave večinoma niso bile zavarovane. V vsakem kraju, kjer sta imela razstavo, sta Weisskopfova in Smoljo organizirala mestne sprehode, kjer so udeleženci namesto skritega zaklada ali turističnih znamenitosti iskali in beležili nadzorne kamere. Čez nekaj časa sta začela vključevati tudi nevidne operaterje v nadzornih sobah, saj sta se naučila pošiljati signal v nadzorne monitorje. Ljudi na drugi strani kamere sta povabila na partijo šaha in čakala na odziv.

»Noben operater se ni upal odzvati vabilu, ampak tudi nihče ni poklical nadrejenih ali policije. Presodili so, da nisva nevarna, ampak verjetno izvajava nekakšen performans,« je povedal Smoljo. Njun nadzorovalniški šah je pritegnil novinarja agencije AP. Povabil ju je v London. A je njun londonski nastop zasenčila novica, da je Ekvador ponudil politični azil glavnemu predstavniku skupnosti wikileaks Julianu Assangeu. Zato sta se odpravila pred ekvadorsko veleposlaništvo in opazovala nenavaden prizor. Avstralskega državljana, ki je objavljal skrite podatke, je zaradi švedske obtožnice sredi Londona obkrožila britanska policija, ker ga je južnoameriška država obvarovala pred izročitvijo ZDA.

»Spremljala sva dogajanje pred veleposlaništvom in hkrati vsak na svojem prenosniku prebirala odzive na svetovnem spletu. V nekem trenutku je nekdo zapisal, da je Assange verjetno lačen, in čez pol ure se je pred veleposlaništvom ustavil dostavljavec hrane. Poskusil je dostaviti pico, kar je čisto zbegalo policiste in ekvadorsko osebje. V prihodnjih nekaj urah je prišlo še na desetine drugih dostavljavcev in vsi so prinesli že plačane pice za Assangea. Zmeda je bila popolna!« je navdušeno pripovedovala Weisskopfova.

Bitnikovca sta razmišljala, ali je osebi v takšnem položaju sploh še mogoče poslati osebno sporočilo ali pošiljko. Elektronsko pismo bi prebrale vse obveščevalne agencije, kurir se ne bi prebil skozi policijski obroč. Zato sta sklenila, da bosta uporabila edini komunikacijski sistem, ki še spoštuje pisemsko tajnost: pošto. Izdelala sta poseben paket, ki je vsakih deset sekund zajel fotografijo in lokacijo ter ju objavil na družabnem omrežju. Gibanje paketa je pokazalo skrito življenje poštnih pošiljk in znova razkrilo zadrego institucij. Nihče ni hotel javno cenzurirati umetniškega projekta, hkrati pa ni nikomur ustrezala skrita kamera v veleposlaništvu in poštnih distribucijskih centrih.

»Ko so paket dostavili na veleposlaništvo, so ga uslužbenci spravili v neko sobo in ugasnili luč, da smo dolgo gledali samo posnetke črnine,« se je namuznil Smoljo. »A se nam je na koncu vseeno pokazal Assange s sporočilom ‘v umetnosti je moč’.«

Janša naročil viagro

V podobnem duhu nakupuje tudi Naključni nakupovalec po darknetu, ki je v ljubljansko galerijo Aksioma doslej naročil že pet naključnih izdelkov. Najprej so prejeli ponarejeni kanadski zlatnik, za katerega je nakupovalec odštel 0.0807 bitcoina. Nato je kupil navodila, kako se izogniti aretaciji zaradi brskanja po temni strani svetovnega spleta. Premamili so ga še ključi za vlamljanje v avtomobile, ponarejevalske hologramske nalepke in kamagra – indijski generični spodbujevalnik erekcije, ki si je ime sposodil od kamasutre in viagre.

»Kamagra je verjetno najbolj zanimiva za medijske naslovnice. Še zlasti zato, ker ima umetniški vodja galerije enako ime kot znan slovenski politik,« sta se pošalila Weisskopfova in Smoljo. Vendar sta med iskanjem najbolj zabavnega naslova za časopisni prispevek večkrat poudarila, da v projektih ne iščeta samo humorja. Z nakupovalcem sta pokazala, da na skritih spletnih trgovinah kljub drugačnim predstavam prevladujejo precej nedolžni izdelki, predvsem cigareti in ponaredki znanih blagovnih znamk, ki jih je mogoče kupiti tudi na kitajskih spletnih prodajalnah. Ugotovila sta tudi, da digitalne izdelke prodajajo kar računalniški programi – podobno kot na borzi večinoma trgujejo samo še algoritmi.

»Umetniki bi morali za razumevanje sodobne družbe zelo dobro spoznati računalniška omrežja in programe,« je prepričan Smoljo. »A smo pobudo skoraj popolnoma prepustili programerjem in poslovnežem,« ga je dopolnila Weisskopfova. »Ko sva prvič razstavljala v San Franciscu, sva med obiskovalci kavarn in lokalov opazila zelo pomembno razliko. Če sedite v evropski kavarni, skoraj vsi obiskovalci pregledujejo mobilne naprave – objavljajo sporočila na facebooku, tvitajo in igrajo mobilne igre. Če v San Franciscu pogledate na računalniške zaslone, pa vidite, da številni obiskovalci programirajo. Niso samo uporabniki, ampak ustvarjajo tudi nove aplikacije, storitve in platforme. Oni programirajo našo prihodnost, mi samo uporabljamo njihove izdelke. Zato Evropejci nimamo svojih elektronskih orodij in storitev, kamor bi zapisali našo ideologijo in pogled na družbo. Pobudo prepuščamo drugim, posledice pa se bodo zelo konkretno odsevale tudi v fizičnem svetu.«

Morebitna prevlada algoritmov v elektronskem svetu ima lahko zelo negativne posledice za umetnost, ugotavljata internetna ustvarjalca. Njuni projekti so bili doslej uspešni predvsem zaradi ljudi, ki so znali preseči togost institucij in dobesedno razlago zakonov, ampak so raje poslušali svojo vest. Upravljavec računalniškega omrežja na fakulteti bi lahko izključil njun »piratski« računalnik in ju prijavil fakulteti, a jima je raje pomagal legalizirati projekt skozi univerzitetno birokracijo. Predstavniki züriške opere so bili kljub strogim uradnim dopisom pripravljeni sprejeti kritiko in se bolj odpreti javnosti, le da niso vedeli, kako to spremeniti v uradno stališče opere. Švicarski tožilec ju ni hotel kaznovati zaradi nenamernega nakupa nezakonite droge, pravila je bil pripravljen prekršiti tudi ekvadorski veleposlanik, saj ni zavrnil pošiljke, čeprav mu je povzročila kar nekaj sitnosti.

Edino ljudje lahko zahtevajo in dosežejo družbene spremembe, sta prepričana člana Mediengruppe Bitnik. Če bodo v elektronskem svetu zares prevladali algoritmi, bodo prihodnje internetne umetniške akcije veliko manj učinkovite, saj ne bodo nikogar več nagovorile ali spravile v zadrego. Institucije pa bodo postale še bolj brezosebne in vsemogoče.