Reforme na BBC-ju

Danes vam moram povedati zgodbo, v kateri ne bo manjkalo bolečih novic in težkih odločitev. Vendar bo to tudi zgodba o gradnji naše skupne prihodnosti in neverjetnih priložnostih, ki jih prinašajo nove tehnologije, je zaposlene pred dvema tednoma nagovoril Mark Thompson, generalni direktor britanske javne radiotelevizije BBC. Odziv prisotnih sodelavcev je bil mlačen, skoraj apatičen. Drastično zmanjševanje stroškov in množično odpuščanje je pač težko prikazati kot spodbudno novico – kljub izjemnim retoričnim veščinam, ki jih je Thompson v študentskih letih pridobil pri oxfordskih jezuitih.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 3. november 2007, fotografija Kyle-Cheung/FlickrCC

Rdeče številke in črni dnevi

Mark Thompson je ob predstavitvi svoje razvojne strategije povedal, da bodo morali do leta 2012 nadomestiti skoraj tri milijarde evrov primanjkljaja, ker vlada lani BBC-ju ni odobrila predlaganega povišanja televizijskega prispevka. Zato bodo morali odpustiti 2500 zaposlenih (od približno 23.000), zmanjšati lastno produkcijo za desetino in prodati sloviti londonski televizijski center. Thompsonovo klestenje stroškov bo najbolj prizadelo razvoj novih lokalnih televizijskih programov in pospešilo selitev produkcije na cenejše (nelondonske) lokacije. Največ sodelavcev bodo izgubili televizijski oddelki (650) in lokalne BBC-jeve podružnice (530), posloviti pa se bo moralo vsaj 350 novinarjev informativnega programa in 125 sodelavcev internetne redakcije.

Thompson je poskusil v svojem govoru odvrniti neprijetna vprašanja, kako je mogoče z odpuščanjem in krčenjem lastne produkcije izboljšati kakovost BBC-jeve ponudbe ter britansko javno radiotelevizijo pripraviti na prihodnje izzive. Priznal je, da gledalce čaka več ponovitev in manj novih oddaj, ampak zavrnil tudi nekritično izenačevanje števila zaposlenih s kakovostjo programa. Poudaril je, da je v BBC našel preveč podvojenih služb, funkcij in delovnih mest, ki pomenijo manjšo učinkovitost in povečujejo operativne stroške. Hkrati je napovedal razvoj »novih, sodobnih oblik organizacije novinarskega dela«, ki bodo združile radijski, televizijski in internetni del v enotno redakcijo. »BBC se bo v prihodnjih letih res zmanjšal, vendar pa se bo njegov vpliv zaradi premišljenega vlaganja v kakovostne programe zagotovo povečal,« je optimistično sklenil generalni direktor.

Kljub spodbudnemu zaključku je bila Thompsonova strategija takoj deležna številnih kritik. Greg Morrisey, generalni sekretar sindikata delavcev v radiodifuznem sektorju BECTU, je v javnem pismu zapisal, da Thompson v resnici ni predstavil resne strategije, ki bi »tlakovala pogumen BBC-jev vstop v digitalno dobo«, ampak le »recept, kako prihraniti manjkajoče tri milijarde evrov«. Znana BBC-jeva voditelja Jeremy Paxman in John Humphrys sta javno kritizirala odpuščanja v informativnem programu, ki naj bi bil za delovanje javnega servisa bistveno pomembnejši od vse številnejših zabavnih vsebin in nišnih digitalnih programov, predvsem BBC3. Nekateri časopisni komentatorji (denimo Dipesh Gadher iz Timesa in Simon Jenkins iz Guardiana) pa so menili, da so Thompsonove reforme premalo temeljite, saj bo BBC tudi po napovedanem krčenju ostal prevelika ustanova, ki že dolgo ne ve, kako smiselno porabiti denar od televizijskega prispevka.

Pritiski na BBC se stopnjujejo

Okoliščine, v katerih so nastajale Thompsonove reforme, so posledica kompleksnih tehnoloških, političnih in tržnih sprememb, ki so v zadnjih letih doletele tradicionalno britansko medijsko ustanovo. Ker so bili na BBC-ju prepričani, da se morajo kot javni servis kar najhitreje odzivati na spremenjene navade gledalcev, so od začetka devetdesetih let pospešeno razvijali nove digitalne kanale, internetno ponudbo in lokalne vsebine. Ta BBC-jeva agresivna širitev je vse bolj motila komercialne tekmece (predvsem Ruperta Murdocha, lastnika komercialne televizije Sky, časnika Times in tabloida Sun, pa tudi vse druge britanske časopise, ker je BBC močna konkurenca njihovim spletnim izdajam), ki so zagrizeno lobirali za omejitev uporabe denarja iz televizijskega prispevka za razvoj internetnih in zabavnih vsebin. Trdili so namreč, da BBC-jev internetni imperij, ki so ga s televizijskim prispevkom izdatno financirali britanski državljani, pomeni resno motnjo na trgu in zmanjšuje prihodke »nesubvencioniranih« medijskih podjetij, ki morajo denar za svoj obstoj vsak dan znova zaslužiti na zasičenem medijskem trgu.

Konkurenčni mediji so zato poskrbeli, da so postale nekatere BBC-jeve uredniške napake odmevni medijski škandali (nepravilna telefonska glasovanja, zavajajoči napovednik za dokumentarec o britanski kraljici …), ter obširno poročali o visokih plačah BBC-jevih urednikov in zvezdniških voditeljev. Vendar pa komercialni tekmeci niso edini BBC-jevi nasprotniki. BBC-jeva domnevna proevropska usmerjenost in kritike britanskega posredovanja v Iraku so povzročile veliko slabe volje pri obeh najmočnejših političnih strankah – med laburisti in torijci –, zato je ostal BBC skoraj brez poslanskih zaveznikov. »Najbolj usodno zamero si je BBC nakopal z razkritjem spornega poročila, s katerim je tedanji premier Tony Blair utemeljil napotitev britanskih enot v Irak,« je prepričan BBC-jev novinarski veteran John Simpson, ki je Blaira javno obtožil, da poskuša že od leta 2004 ustrahovati ali celo uničiti BBC.

Še dodatno težavo je BBC-ju povzročil ambiciozni nacionalni projekt prehoda na digitalno radijsko in televizijsko oddajanje do leta 2012. Ko se je Mark Thompson lani pogajal o višini televizijskega prispevka, je postavil BBC v središče vladne strategije digitalnega prehoda. Upal je, da bo s tem argumentom laže prepričal poslance, naj odobrijo predlagano višino televizijskega prispevka, a se je uštel. Vlada ministrskega predsednika Gordona Browna je elegantno prevalila znaten del stroškov digitalnega prehoda na BBC in prihranila del proračunskega denarja, hkrati pa je zavrnila predlagano povišanje televizijskega prispevka; ta je ostal pod letno rastjo inflacije. Novinar Guardiana Steve Hewlett opozarja, da pri tej potezi ne gre le za veliko finančno breme – BBC bo moral za sodelovanje pri digitalnem prehodu plačati skoraj milijardo evrov –, ampak tudi nevarno povečuje BBC-jevo odvisnost od vlade. Če začnejo ministri dojemati BBC kot enega od vladnih oddelkov, televizijski prispevek pa kot denar, namenjen podpori vladnih projektov, je vloga BBC kot neodvisnega javnega servisa nujno ogrožena, je prepričan Hewlett.

Negotova prihodnost javnega servisa

Burni tedni, ki jih preživlja BBC, znova odpirajo razprave o vlogi in pomenu javnega servisa, ki se v Veliki Britaniji odvijajo že vsaj od sredine osemdesetih let. Zagovorniki javnega servisa opominjajo, da je BBC-jevo temeljno poslanstvo »informirati, izobraževati in zabavati« enako pomembno kot kdaj prej – ne glede na pohod digitalnih tehnologij in navidez večjo ponudbo medijskih vsebin. Kritiki trdijo, da lahko to poslanstvo enakovredno opravljajo tudi drugi mediji, zato zahtevajo delitev televizijskega prispevka med komercialne producente informativnega, dokumentarnega in otroškega programa. Vsi pa priznavajo, da se je BBC v zadnjih letih pospešeno »skomercializiral«, saj se v boju za gledalce ne brani populističnih resničnostnih in pogovornih oddaj.

Za Jeremyja Paxmana pomeni tako zniževanje kakovostnih standardov najzanesljivejšo pot v pogubo. »Naloga televizije je odpirati oči, omogočati vsem ljudem, ne glede na spol, starost in raso, da se odločajo, kakšno življenje želijo živeti, kakšno vlado hočejo imeti. To je poslanstvo BBC in zato je upravičen do televizijskega prispevka. Če BBC ne bo izpolnjeval svoje funkcije, ni več vreden, da bi prejemal ta prispevek,« je avgusta povedal v pogovoru z Johnom Humphrysom. Paxman je prepričan, da so nedavne odmevne uredniške napake predvsem posledica vztrajnega zmanjševanja novinarskih ekip v informativnem programu in preobremenjenosti urednikov, ki morajo kljub kadrovskim in finančnim omejitvam priskrbeti vsebino za vse več digitalnih kanalov. Trend, ki ga utegne Thompsonovo »multiplatformno« združevanje novinarskih redakcij še pospešiti.

Paxman je svojo kritiko naslonil na tradicionalne razsvetljenske vrednote javnega servisa, ki morda danes zvenijo nekoliko arhaično, a so še vedno ena redkih točk, na katero se lahko naslonijo njegovi zagovorniki. Nadzorna vloga medijev, neodvisnih od pritiskov države in trga, je prvi pogoj za obstoj zdrave demokracije. Če javni servis preneha izvrševati to funkcijo – zaradi pritiskov države, lastnika ali sistemskih sprememb, ki negativno vplivajo na kakovost novinarskega dela –, je njegovo privilegirano vlogo skoraj nemogoče zagovarjati.

Odpuščanje zaposlenih in zmanjševanje stroškov zato ni najpomembnejša posledica Thompsonovih reform. Bistveno vprašanje je, kako bo njegova strategija razvoja BBC-ja vplivala na kakovost in neodvisnost BBC-jevih vsebin, sposobnost delovanja v javnem interesu in ugled javne radiotelevizije med gledalci. Ko bo BBC-ju decembra 2016 poteklo desetletno podaljšanje ustanovne listine (royal charter), bodo to edini argumenti, s katerimi bodo lahko pri BBC-ju vsaj teoretično ubranili prihodnji obstoj.