Nepripravljeni na digitalno prihodnost
Velike svetovne telekomunikacijske, medijske in založniške dogodke suvereno obvladuje izraz konvergenca. Z njim poskušajo predavatelji in analitiki zajeti zlivanje različnih, nekdaj ločenih dejavnosti, ki jih je v zadnjem desetletju omogočil razvoj digitalnih tehnologij. Telekomunikacijska podjetja so tako začela ponujati izposojo filmov, računalniška podjetja prodajajo glasbo (Apple), kabelski operaterji omogočajo telefonske pogovore, ponudniki mobilne telefonije prenašajo televizijske vsebine, medijski velikani (News Corporation) kupujejo internetne portale, internetna podjetja (Google) pa postajajo oglaševalske velesile.
Prva objava: Delo FT, 10. september 2007
Ti konvergenčni pojavi povzročajo tradicionalnim industrijam in zakonodajalcem velike težave, saj se zaščitene avtorske vsebine (glasba, filmi, knjige) nenadzorovano pretakajo po številnih tehnoloških platformah ter zasledujejo svoje nepredvidljive, vse bolj mobilne uporabnike. Filmski studii in glasbene založbe so zaradi razvoja računalniških omrežji za izmenjavo datotek p2p izgubili veliko nadzora nad distribucijo in prodajo izdelkov. Lahka dostopnost vsebin na svetovnem spletu spodbuja nove načine uporabe avtorskih del (izmenjavo, predelavo), ki so postale za mlade uporabnike samoumevne sestavine njihovega internetnega vedenja, imetniki pravic pa v njih vidijo predvsem krajo, piratstvo in upad prihodkov. Kolektivne avtorske organizacije vse teže upravičujejo pobiranje pavšalnih nadomestil za javno predvajanje glasbe, ker postaja uporaba glasbe izrazito individualna in neodvisna od tradicionalnih glasbenih kanalov: radia, televizije, koncertov.
Zagovorniki porabniških in državljanskih pravic na drugi strani opozarjajo, da se založniki, mediji in lastniki informacijske infrastrukture povezujejo v vse večje poslovne konglomerate, ki nenadzorovano pridobivajo prevladujoče tržne deleže, ovirajo konkurenco, siromašijo (medijsko) ponudbo in omejujejo svobodo izražanja. Ker delujejo globalno in se razprostirajo čez različne trge, nacionalni varuhi konkurence le težko ukrepajo proti njihovim zlorabam prevladujočega položaja. Hkrati ti novi konvergenčni monopoli močno presegajo njihova pooblastila, saj bi moral učinkovit konvergenčni regulator trga pri svojih odločitvah upoštevati tudi kulturne in družbene posledice, ki lahko nastanejo, če se vodilni telekomunikacijski ponudnik združi z največjim (medijskim) založnikom in zaščitene avtorske vsebine ponudi na zaprti (denimo Microsoftovi) tehnološki platformi.
Spoznanje, da infrastrukture, tehnologije in vsebine danes ni več mogoče obravnavati ločeno, je pripomoglo tudi h konvergenci javnih debat. Kritiki medijske koncentracije spoznavajo, da se morajo povezovati z zagovorniki odprtokodnega računalniškega programja, saj softverski monopoli prav tako načenjajo svobodo izražanja kot premočni medijski lastniki. Mali ponudniki telekomunikacijskih storitev iščejo pomoč pravnih specialistov za avtorske pravice in intelektualno lastnino, ker je postalo kopičenje patentov in zaščitenih avtorskih vsebin priljubljeno orožje za onemogočanje konkurence. Vprašanja alternativnih modelov varovanja avtorskih pravic in pobude za ustanovitev nadnacionalnih ali nadsektorskih regulatorjev zato v ZDA in nekaterih evropskih državah že dolgo sprožajo živahne javne debate.
Soočenje predstavnikov kolektivnih avtorskih organizacij, njihovih uporabnikov, države in stroke, ki smo ga pripravili za tokratno številko Dela FT, je na žalost le okrepilo občutek, da je Slovenija zelo oddaljena od tovrstnih razprav. Avtorske organizacije in plačniki nadomestil se že nekaj let prerekajo o banalnostih (višini nadomestil) in ostajajo vsak na svojem pogajalskem bregu. Kadrovsko podhranjeni urad za intelektualno lastnino ima le malo vpliva na prihodnjo politiko avtorskih pravic, saj krovno gospodarsko ministrstvo ne ve, kako pomembno je to področje za obstoj in razvoj »industrije vsebin« in kako lahko ta panoga vpliva na gospodarsko, politično in kulturno okolje. Podobno pasivna sta kulturno ministrstvo (odgovorno za medijsko politiko) in direktorat za informacijsko družbo, ki se s konvergenco ne ukvarjata niti na načelni ravni.
Vendar to niso le teoretična vprašanja. Slovenski trg je na vplive konvergence zelo občutljiv, saj so vsa relevantna področja – telekomunikacije, mediji in vsebine – prepuščena sama sebi ali pa jih obvladujejo kratkovidni politični interesi. Kaj na tako neurejenem trgu pomeni prodaja monopolističnega telekoma ali vstop močnega tujega medijskega igralca, so že pred leti ugotovili prebivalci številnih tranzicijskih držav. Nas pa ta izkušnja šele čaka.