Ameriške megacerkve
Na veliko parkirišče se je prilesketal bel harley-davidson. Njegov voznik je usnjeno motoristično jakno z izvezeno mrtvaško glavo pospravil pod sedež in si nadel bel klobuk. »Ko bo Kristus drugič prišel, bo prijezdil na belem konju. Takrat se bom pridružil njegovim angelom in odletel z njimi v nebesa. Pridi, brat moj, pojdiva prisluhnit njegovi besedi,« je vzkliknil, mi stisnil roko in me vodil med parkiranimi avtomobili.
Prva objava: Sobotna priloga Dela, 20. avgust 2011, fotografija LJK
Prijazno, odprto in brez obsodb zaradi preteklih zablod
Iz dvorane lasvegaške evangeličanske cerkve International Church of Las Vegas (ICLV) se je razlegala rokovska glasba. Starši so dojenčke oddali v jasli in otroke pospremili v igralnico. Najstniki so čakali v vrsti za pijačo in prigrizke. Nekaj odraslih se je pozibavalo pod odrom, kjer jih je glavna pevka pripravljala na čudovite stvari, ki jih bodo kmalu slišali in doživeli. Njen obraz je plaval na treh velikih zaslonih, ki so napovedovali glavne poudarke bogoslužja in prikazovali nasmejane pomožne pastorje, ki so pri vsakem vhodu objemali prišleke. Ko se je na sedežih umirilo kakih tisoč obiskovalcev, sta se glasbenikom pridružila glavna pastorja in ustanovitelja ICLV, zakonca Denise in Paul Goulet.
Petje se je umaknilo glasbilom, ki so ves čas spremljala njun brezhiben nastop. Posamezne dele pridige so prekinjali oglasni bloki, ki so vabili na premiero rokovskega pasijona o Kristusovem trpljenju, sestanke različnih skupin za samopomoč, priporočali obisk telovadnice in studia za wellness ter ponujali knjige, plošče in DVD-je, ki so jih pripravili pastorji ter sodelavci cerkve. Govorca sta nizala prizore iz svojega družinskega življenja, govorila o starševskih izzivih in sočustvovala z verniki, ki so izgubili domove zaradi nepremičninskega zloma ali morajo skrbeti za otroke, ki so bili ranjeni na bojiščih Iraka in Afganistana.
V obred se je vključevala televizijska ekipa, ki je spremljala skupino za pomoč brezdomcem in njihovega pastorja. Ta je obiskovalce velike lasvegaške igralnice svaril pred grehi, ki jim podlegajo. Pomožni pastorji so se z velikimi vrečami sprehodili med verniki in pobirali dolarske darove. Na zaslonih spletnih gledalcev se je pojavil gumb, ki je omogočal elektronsko plačevanje prostovoljnih prispevkov. Gospa Goulet se je zahvalila za prispevke in vernike v čustveni dvajsetminutni pridigi popeljala do vrhunca: plesa, objemov, solz in zamaknjenih pogledov proti stropu, na katerem so namesto križev in cerkvenih podob viseli plakati s pastorjevo najnovejšo knjigo.
Podobna bogoslužja so tisto nedeljo spremljali ameriški kristjani v več kot tisoč »megacerkvah« po vsej državi – protestantskih skupnostih, ki jih vsak teden obišče najmanj dva tisoč vernikov.
Privabljanje verskih potrošnikov
Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja je kalifornijski pastor Chuck Smith ugotovil, da se v njegovo cerkev zateka vse več nekdanjih hipijev, ki so spoznali, da jim komune, marihuana in svobodna ljubezen niso prinesli iskanih odgovorov. Opazil je, da med njimi prevladujejo mladi, ki jih je v hipijevsko gibanje prignalo razočaranje nad tradicionalnimi družbenimi ustanovami, med katerimi je bila tudi Cerkev.
»Povedali so mu, da imajo radi boga, vendar ne marajo Cerkve,« je pojasnil Steve Beason, pomožni pastor pri ICLV. Smitha je njihova kritika spodbudila, da je začel spreminjati bogoslužja in jih prilagajati željam ter okusom mlajše generacije. Osrednji božji lik je postal Jezus, ki ga je bilo mogoče zelo elegantno prevesti v hipijevsko estetiko. Orgle in harmonije so zamenjale električne kitare, med cerkvenim obredjem pa so branje svetega pisma nadomeščale osebne izpovedi pridigarjev o zavoženostih starega življenja in trenutkih, ko so zaslišali božji glas. Smithova cerkev je postala znano zbirališče znova rojenih kristjanov in drugih iskalcev, ki so v tistem času tavali po ZDA – nekdanjih hipijev in bitnikov, vietnamskih povratnikov in bralcev vzhodnjaške duhovne literature –, saj je bila prijazna, odprta in jih ni obsojala zaradi preteklih zablod. Prav odprtost za vsakega vernika je postala ključna značilnost cerkvenih skupnosti, iz katerih so kmalu zrasle prve megacerkve, je začetke gibanja povzel Beason.
Vendar so se megacerkve zares razmahnile šele dve desetletji pozneje, ko so začeli pastorji namesto nekdanjih hipijev pri mašah srečevati že malce starejše pripadnike generacije povojnega »baby booma« – izobražene, karierno uspešne Američane višjega srednjega razreda, ki dotlej niso veljali za pogoste obiskovalce verskih obredij. Tudi njih so – podobno kot nekoč hipijevske iskalce – od cerkev odvračali nezanimivo bogoslužje, starinski biblični jezik in občutek, da strogi Kristusov nauk od njih zahteva samo trpljenje in odrekanje, kar je bilo v popolnem nasprotju z boomerskim življenjskim slogom. Najbolj podjetni pastorji, ki so takrat začeli naročati prve raziskave verniškega trga, so ugotovili, da sodobni ameriški verniki od cerkve ne pričakujejo le drugačnega obredja, temveč tudi parkirni prostor in druge storitve, ki so jih bili vajeni v potrošniških templjih: nakupovalnih središčih, multukinih in športnih stadionih.
Megacerkve so se zato preselile na mestna obrobja, se obdale z ogromnimi parkirišči ter poskrbele za (skoraj) vse duhovne in telesne potrebe vernikov (največje lahko sprejmejo več kot 15.000 ljudi). V zadnjih dveh desetletjih so postale finančno najuspešnejša in najhitreje rastoča oblika duhovne oskrbe v ZDA, saj približno 1300 megacerkev ustvari za več kot sedem milijard dolarjev prihodkov. Njihovi najbolj znani pastorji danes niso več samo velike medijske zvezde z lastnimi televizijskimi oddajami, temveč so postali tudi redni gosti menedžerskih in marketinških konferenc, kjer podjetnikom predavajo upravljanje (verskih) skupnosti in prodajanje versko-potrošniških »izkušenj«.
Zakaj je ta oblika bogoslužja med Američani postala tako priljubljena?
Zadovoljstvo zagotovoljeno
Megacerkve niso le navadne ameriške katoliške ali protestantske cerkve, ki so pridobile toliko vernikov, da so postale (mega)velike, ampak predstavljajo nekaj novega – idealno sobivanje sodobnega kapitalizma in verske izkušnje, je povedal ameriški ekonomist David Stark, predstojnik katedre za sociologijo na univerzi Columbia.
»Večkrat preberem očitek, da so megacerkve le velik biznis, preoblečen v vero,« je dejal Stark. »Vendar to lahko trdijo le tisti, ki zelo slabo poznajo zgodovino kapitalizma in njegovo tesno prepletenost z versko izkušnjo, o kateri je po obisku Amerike na začetku dvajsetega stoletja pisal že nemški sociolog Max Weber v knjigi Protestantska etika in duh kapitalizma. Megacerkve zato niso preoblečena podjetja. Prej obratno – v uspešnih sodobnih podjetjih lahko večinoma prepoznamo preoblečene cerkve,« se je namuznil profesor.
Preoblečene cerkve? Vsekakor, je prepričan Stark. Storitvena in druga podjetja, ki potrošnikom prodajajo predvsem »uporabniške izkušnje«, so pri delovanju zelo podobna uspešnim megacerkvam. Za te je najpomembnejši zadovoljen verski potrošnik, saj so od števila vernikov odvisni njeni prihodki. Uspešna megacerkev mora biti zato sprejemljiva za vsakega iskalca, ne glede na njegovo preteklost, družbeni razred, spol ali raso. Imeti mora karizmatičnega voditelja, ki zna s preprostimi besedami povzeti svoje poslanstvo in stališča, utrjevati cerkveno blagovno znamko in jo povezati s prijetnimi izkušnjami, ki jih ponuja: zabavo, možnost izbire, prijaznost in občutek sprejetosti. Če verski potrošnik cerkveno blagovno znamko poveže s pozitivnimi občutki, so pridobili novega uporabnika. Če ne, bodo iskalca pač prevzeli tisti, ki mu bodo ponudili atraktivnejšo duhovno storitev.
Predstavniki tradicionalnih cerkvenih skupnosti so do prizadevanja megacerkva za kar največje zadovoljstvo verskih potrošnikov zelo kritični. Ameriški sociolog Os Guinness in poznavalec zgodovine ameriškega krščanstva je v knjigi Dinning With the Devil: The Megachurch Movement Flirts With Modernity že pred skoraj dvajsetimi leti opozarjal na glavne nevarnosti, ki jih lahko prinese spogledovanje megacerkev s potrošništvom: komercializacijo duhovne ponudbe, izginjanje manjših cerkvenih skupnosti ter redčenje krščanskega nauka z ezoteriko, new ageom in ideologijo dobrega počutja. Drugi kritiki pa megacerkvam očitajo gojenje kulta pastorske osebnosti, neosebnost, zaslužkarstvo, davčne utaje (številne cerkve ne plačujejo davkov za profitne dejavnosti), neprikrito lobiranje za republikansko stranko in trdi konservativizem, ki se skriva za glasbo, svetlobnimi učinki in katarzičnimi finali cerkvenih obredov (kreacionizem, nasprotovanje splavu, antisemitizem, rasizem, nacionalizem …).
So njihove kritike upravičene? Ameriška raziskovalca Scott Thumma in Dave Travis sta v knjigi Beyond Megachurch Myths pokazala, da so megacerkve večplasten in zelo raznolik družbeni pojav, ki ga ni mogoče zajeti samo s slikovitimi opisi cerkvenih šovov in zgodbami o premožnih pastorjih, ki se v zasebnem življenju predajajo vsem prelestim posvetne slave dolarskih milijonov. Strinjala sta se, da megacerkve pestijo vse težave velikih organizacij (neosebnost …), da iz svetega pisma pogosto izpuščajo manj prijetna poglavja in da včasih za ozvočenje porabijo več denarja, kot ga namenijo brezdomcem. Vendar sta opozorila tudi, da so Američani tradicionalno veren narod, za katerega cerkev pomeni prostor za molitev in srečanje z Bogom. Ne glede na njeno velikost, organizacijsko strukturo in arhitekturne značilnosti.
Avtorja poudarjata, da so Američani že od konca druge svetovne vojne izpostavljeni velikim megaorganizacijam (bolnišnicam, šolam, tovarnam, zabaviščnim parkom, nakupovalnim središčem …) ter ideologiji osebne svobode in individualne (potrošniške) izbire. Zato verjameta, da so ameriške megacerkve – tako kot nekoč velike evropske katedrale – predvsem odsev družbenih, političnih in kulturnih okoliščin, v katerih poskušajo ameriški verniki izpolnjevati potrebe po duhovnosti in pastorji učinkovito širiti božjo (in svojo) besedo. Še vedno pa ostajajo – cerkve.
Iskanje tolažbe in smisla
»Kaj menite, kako nastane megacerkev?« je vprašal pastor Steve Beason, potem ko je nekaj časa potrpežljivo poslušal vprašanja o ameriških megacerkvenih dilemah. »Če mislite, da lahko kak pastor zgradi veliko dvorano, ustanovi nekaj skupin za samopomoč, privabi dobro glasbeno skupino in že se bo prikazalo nekaj tisoč vernikov, se zelo motite,« se je nasmehnil sogovornik.
Najprej je bilo poslanstvo. Pastor Goulet je hotel ljudem pokazati, da jih Bog še ni zapustil – kljub igralnicam, alkoholu in prostituciji, po katerih je znano nevadsko mesto greha. Srečevati so se začeli v malo večji dnevni sobi. Nato so ustanovili prve skupine za zasvojence z igrami na srečo in njihove družine ter se preselili v manjšo športno dvorano. Skupnost je potrebovala vse več prostovoljcev in osebja, pomožni pastorji so si začeli razdeljevati področja – od različnih skupin vernikov do organizacije in financ –, glavni pastor pa se je moral priučiti vodstvenih veščin, saj je cerkev zaposlovala že več deset ljudi. Ko je postala tudi večja najeta dvorana pretesna, so začeli razmišljati o graditvi lastne cerkve, za kar so potrebovali denar in nove vire prihodkov. »Niti opazili nismo, kdaj smo zaradi števila tedenskih obiskovalcev statistično postali megacerkev,« je zatrdil Beason.
Pastor je med pogovorom zavrnil večino kritik megacerkvenega gibanja, ki so zanj preveč splošne in ne upoštevajo realnih okoliščin, v katerih delujejo današnje ameriške cerkve. »Tradicionalisti pozabljajo, da nam Kristus ni zapustil nobenih jasnih navodil, kako upravljati cerkev, zato moramo sami iskati načine, kako ljudem v teh časih približati njegovo besedo,« je povedal Beason. Med cerkvenimi voditelji zato potekajo nenehne debate, kakšni načini zbiranja denarja so za cerkev še sprejemljivi, kako uporabljati internet, kaj sodi v bogoslužje in kako se odzvati na prošnje politikov, če lahko med kampanjami nagovorijo njihove vernike. Vendar so to načelna vprašanja, na katera večina pastorjev, prostovoljcev in drugih sodelavcev cerkve niti ne utegne pomisliti, saj ima preveč drugega dela.
Beasonovi opisi, kakšen je delovni dan lasvegaškega pastorja, so osvetlili še eno pomembno vlogo ameriških (mega)cerkev, ki jih njihova razkošna obredja in velike dvorane zlahka prikrijejo – da so včasih edine ustanove, v katere se lahko zatečejo številni Američani, ki jim ni uspelo uresničiti mitskega ameriškega sna. Pastorji se vsak dan srečujejo z ljudmi, ki so izgubili domove zaradi nepremičninskega zloma. V skupinah za samopomoč tolažijo tiste, ki si ne morejo privoščiti psiho- in drugih strokovnih terapij, s katerimi se razvajajo premožnejši sloji. Njihovo pomoč iščejo zakonci v krizi in otroci iz družin, ki so jih razbili različne zasvojenosti, brezposelnost in živčno razmajani očetje na neskončnih vojaških misijah. Dobronamerni pastorji pa so včasih edini, ki mladostnike spodbujajo, naj raje dokončajo šolo in ne podležejo skušnjavam dobro plačanih igralniških zaposlitev, saj bodo hitri zaslužki trajali samo nekaj kratkih let.
Ameriške (mega)cerkve zato niso le zanimiv družbeni fenomen, ob katerem je mogoče spremljati poroko potrošniškega kapitalizma in religije, kar počne David Stark in drugi opazovalci potrošniške družbe. So tudi ustanove, ki najbolj neposredno občutijo posledice uničenja srednjega razreda, razslojevanja in skrajnega individualizma. Pozabljena četrtina ameriškega prebivalstva, ki je preveč revna in premalo izobražena, da bi jo lahko rešila morebitno gospodarsko okrevanje in prehod v »družbo znanja«, je duhovno in materialno vse bolj odvisna od (mega)cerkvenih pastorjev, njihovih idej, svetovnega nazora in poslovnih modelov, na katerih so postavili cerkve. Idej, ki jih bomo presenečeno opazili šele tedaj, ko se bodo iz cerkvenih dvoran preselile na ulico in v parlamente. Ne samo v Ameriki.
