Kdaj opazimo mlade?

V zadnjem tednu dni mi je več nekdanjih sošolcev poslalo povezavo na pankersko klasiko skupine The Clash London Calling. Pesem smo velikokrat poslušali v mali skupni kuhinji študentskega doma, v katero so skozi slabo zastekljena okna prodirali zvoki prometne ceste, ki je povezovala središče Londona z jugovzhodnimi okrožji – Southwarkom in Lewishamom, kjer se nahajajo tudi New Cross, Peckham, Brixton in druge četrti, v katerih so bili nemiri najhujši.

»Če bo London res kdaj zagorel, kot je napovedal Joe Strummer, se bo požar skoraj zagotovo začel nekje tukaj,« je nekega večera pripomnil nizozemski kolega in nevede izrekel napoved, ki se bo uresničila že čez dobra tri leta*.

Jugovzhodni London velja za najbolj etnično raznolik del osemmilijonskega globalnega mesta, zato je od nas zahteval kar nekaj privajanja. Prve mesece smo večkrat merili, koliko časa bo preteklo med policijsko in reševalno sireno, a nismo nikoli presegli osmih minut. Vsak teden je nekdo doživel nekaj neprijetnega – rop trgovine, policijsko racijo v bližnjem pubu, nasilno razgrajanje mladostnikov s kapucami na nočnem avtobusu. Sredi prvega semestra pa je zvok siren že postajal nemoteča sestavina velemestnega trušča in naše pogovore so začeli zaposlovati imenitni klubski glasbeni nastopi, kulturno preobilje in mala tekmovanja, kdo bo opazil več britanskih zvezdnikov, ki so v južnolondonskem vrvežu iskali navdihe ali javno izkazovali naklonjenost alternativni sceni.

Vendar nizozemskega sošolca niso navdihnile omenjene prigode ali občutek, da živimo v nevarni soseski. Na požare sredi londonskega juga je pomislil zaradi nečesa drugega.

Tisti večer se je začel s predavanjem britanskega akademika in aktivista Paula Gilroya o zgodovini duba v Veliki Britaniji in njegove tesne prepletenosti z življenjem temnobritanskega prebivalstva, o katerem nismo vedeli skoraj ničesar. Gilroy je z analizo besedil, ki so nastala kot odziv na določene zgodovinske dogodke pokazal, kako družba vedno znova presliši sporočila, ki jih skozi glasbo izražajo mladi – tegobe družbene neenakosti, socialnih razlik, iskanje smisla in odnos do prevladujočih družbenih vrednot. Ni se omejil na črnsko mladino temveč je enak vzorec zasledoval tudi v panku, skaju, hiphopu in alternativnih glasbenih zvrsteh. Na koncu je predvajal še pesem bele štirinajstletnice iz južnolondonskega Croydona, ki je motive iz Strummerjeve klasike živo ubesedila z jeznim repanjem in se poslovil z retoričnim vprašanjem: kako se bomo odzvali, če se njene besede uresničijo. Jih bomo spet presenečeno zaslišali šele takrat, ko jih bodo mladi začeli uresničevati na ulicah?

Podobno retorično vprašanje sem v zadnjih letih slišal še nekajkrat. Pred dvema letoma ga je med pogovorom za Sobotno prilogo izrekel britanski profesor Ken Roberts, ki je začel raziskovati britansko delavsko mladino v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Oblasti so se tedaj že zavedale neizogibnega konca klasičnega industrijskega kapitalizma, zato so prosile sociologe, naj jim pomagajo spoznati razmišljanje mladih ter preprečiti morebitne nemire, ki bi jih povzročila brezposelnost staršev in občutek vsesplošne brezperspektivnosti. Z nekoliko drugačnimi besedami ga je lani ponovil nemški raziskovalec mladine Andreas Walther, ki je povedal, da se problematike mladih začnemo zavedati šele, ko zagorijo prvi avtomobili in parlamente zadenejo prve granitne kocke. Ponavlja pa ga tudi slovenska raziskovalka mladine Mirjana Nastran Ule, ki verjame, da so mladi nekakšni seizmografi družbenih trendov in napovedovalci sprememb – merilni instrumenti, na katere je bila družba tudi tokrat premalo pozorna.

Croydonska štirinajstletnica skoraj zagotovo ni poslušala Clashov ali poznala ene izmed najmočnejših političnih pesmi Revolution Will Not Be Televised Gila Scotta-Herona. Na njeno poezijo niso vplivali ideali mitskih revolucionarnih študentskih šestdesetih let ali želja po pozitivnih družbenih spremembah, ki jih tako radi pripisujemo mladim. Izoblikovali so jo predvsem strahovi, o katerih je (sicer ironično) pela britanska najstniška zvezdnica Lily Allen – strah pred revščino, anonimnostjo in neuspehom v svetu, kjer šteje samo denar, a tudi strah pred družbo, v kateri meje med prav in narobe nihče ne zna več postaviti.

I want to be rich and I want lots of money
I don’t care about clever I don’t care about funny
I want loads of clothes and fuck loads of diamonds
I heard people die while they are trying to find them

And I’ll take my clothes off and it will be shameless
Cause everyone knows that’s how you get famous
I’ll look at the sun and I’ll look in the mirror
I’m on the right track yeah I’m on to a winner

Life’s about film stars and less about mothers
It’s all about fast cars and cussing each other
But it doesn’t matter cause I’m packing plastic
and that’s what makes my life so fucking fantastic

I don’t know what’s right and what’s real anymore
I don’t know how I’m meant to feel anymore
When do you think it will all become clear?
‘Cause I’m being taken over by the fear …

Posledice te mešanice brezupa in potrošniške zmedenosti je bilo mogoče cel teden opazovati tudi na televizijskih zaslonih, je zapisala novinarka Guardiana Alexandra Topping, saj so številni mladi izrabili nemire za grabljenje statusnih simbolov (kozmetiko, igralne konzole, oblačila znanih blagovnih znamk …), s katerimi jih vsak dan posiljujejo oglaševalci, a si jih ne morejo privoščiti.

Britanka s karibskimi koreninami, ki je pred nekaj dnevi oštevala mlade, da z razbijanjem trgovin in ropanjem izložb ne bodo izboljšali družbe, je zato morda zagrešila enako idealistično napako kot številni medijski komentatorji, ki so poskušali v dogodkih najti primerjave z Grčijo in severnoafriškimi vstajami. Razlaga, da so bili mladi morda le mladostno neumni in usmerjeni k napačnim ciljem, zveni precej bolj spodbudno kot misel, da so vedeli, kaj delajo. Vendar bo morala družba v prihodnosti upoštevati tudi to drugo, manj prijetno možnost.

***

* Takrat je tudi izvedel, da je že od prvega poslušanja narobe slišal besedilo, saj Strummer v London Calling poje »London is drowning and I live by the river« in ne »London is burning and I live by the river«, kar je precej pogosta poslušalska napaka. The Clash so sicer napisali tudi pesem London’s Burning, a je precej manj znana.