Kdaj opazimo zakone?

Najprej se zgodi zanimiva zamisel. Sledi nekaj noči ali tednov programiranja in nova spletna storitev začne pridobivati prve uporabnike. Skupnost rase in se razvija, nato upravljavec nenadoma prejme grozeče pismo, napisano v pravniškem jeziku. Odvetniška pisarna, državna ustanova, podjetje ali posameznik zahteva brisanje komentarja, blokado uporabnika, morda celo ukinitev storitve. Upravljavec se ustraši, se ukloni grožnji in zapre spletno stran.

Razočarani uporabniki začnejo dogodek komentirati in objavljati nezadovoljne tvite, zato zgodbo opazijo tudi mediji, ki sprva večinoma povzemajo spletno dogajanje. V drugem delu sledijo izjave vpletenih, ki pokažejo, da so bili prvotni odzivi spletne javnosti močno pretirani. Ko se razburjenje pomiri, se sporna storitev neopazno vrne na svetovni splet. Čez nekaj časa se celotna zgodba ponovi.

V Sloveniji se je omenjeni cikel v zadnjih nekaj mesecih odvrtel že drugič. Junija je Radio Študent (RŠ) razširil zgodbo, da inšpektorji prežijo na študente, ki se s pomočjo storitve prevozi.org delijo avtomobile in stroške prevoza. Upravljavci strani so nemudoma »preventivno« onemogočili Prevoze, kar je sprožilo veliko nezadovoljstva med spletnimi skupnostmi ter zgražanja nad inšpektorji in državo. Ko so pristojna ministrstva čez nekaj dni zanikala tovrstne inšpekcijske prijeme in na RŠ niso dokazovali resničnosti njihove zgodbe, se je prevozna storitev vrnila na splet.

Že čez slab mesec dni je slovenske fotografske forume razburil primer slovenskega panoramskega fotografa Boštjana Burgerja, ki je zapisal, da je informacijski pooblaščenec uvedel inšpekcijski postopek za njegovo spletno stran MojaSlovenija.si. Sporočil je, da pri pooblaščencu menijo, da so se na njegovih panoramskih fotografijah znašli sporni osebni podatki, zato je stran s posnetki slovenskih motivov umaknil s svetovnega spleta. Med komentatorji so prevladovale zgrožene ugotovitve, da se bliža konec reportažne in ulične fotografije, če bomo pravico do zasebnosti uveljavljali tako strogo in neživljenjsko.

Oba primera sta si kljub nekaterim razlikam precej podobna. Uporabniki spleta so ju nekritično razširjali preko družabnih omrežij, čeprav je bilo že zelo kmalu jasno, da so bili prvotni zapisi zelo pomanjkljivi. Razlika med dobrimi in slabimi ni bila zlahka določljiva, saj so imeli vsi vpleteni nekatere dobre argumente. Še najbolj pa sta si podobna odziva obeh upravljavcev, saj sta umaknila storitvi, čeprav jima ne bi bilo treba.

Upravljavci prevozov.org imajo precej izkušenj s svetovnim spletom, saj so med njimi tudi nekateri veterani spletnih forumov, portalov in najrazličnejših projektov. Povedali so mi, da se ne bi ustrašili pravne bitke z inšpekcijskimi službami, če bi se inšpektorji spravili nanje. Vendar niso vedeli, kako naj se odzovejo na napad na njihovo uporabniško bazo – na posamezne študente, ki so jim inšpektorji menda izrekali kazni. Zato so storitev začasno umaknili, dokler se niso prepričali, da so uporabniki prevozne storitve spet »varni«.

Burger se je za umik prav tako odločil »preventivno«. Povedal je, da je od pooblaščenca prejel pismo, v katerem je bilo veliko grozečega pravnega jezika. Priznal je, da zapisanega ni čisto razumel – tako kot pred dvema letoma ni razumel stališča pooblaščenca, ko ga je sam povprašal, na kaj mora biti pozoren pri fotografiranju na javnih površinah -, ampak je samo začutil, da ga obtožujejo nečesa slabega, in mu celo grozijo z nekakšnim postopkom. Zato je zaprl slovenski del spletne strani, ki bo verjetno ostala zaprta do razrešitve primera.

Kljub temu je bilo mogoče v spletnih komentarjih večkrat prebrati razlago, da je moral Burger umakniti slovenske panorame zaradi informacijskega pooblaščenca – podobno kot so prevoze domnevno zaprli inšpektorji. To ni bilo res, saj so upravljavci v obeh primer zaprli strani po lastni presoji – in ne zaradi inšpektorjev, pooblaščenca ali pravno veljavnega odloka. Vendar se spletni razpravljavci večinoma niso zavedali te pomembne podrobnosti in njenih posledic.

Primer Prevozov je upravljavce spletnih skupnosti opozoril, da morajo biti pripravljeni vsaj na najbolj predvidljive neprijetne dogodke – kazenske pregone uporabnikov, policijske zahteve po uporabniških podatkih in spletne preplahe. Zakonodajalce pa je pozval, naj jasneje določijo, katere spletne dejavnosti je mogoče opredeliti kot delo oglaševalskih agencij (ali je splošni forum, na katerem nekdo objavi ponudbo za popoldanske inštrukcije kitare že oglasnik) in kaj preganjati kot delo na črno.

Podobno je prijava Burgerjevih panoram naše fotografe (prvič zares?) opomnila, da je treba upoštevati razliko med javnimi dogodki ter javnimi površinami, pri objavljanju fotografij pa tehtati med dvema pomembnima, a neabsolutnima človekovima pravicama – pravico do svobode izražanja in pravico do zasebnosti -, ki nista odvisni samo od subjektivne presoje posameznega fotografa (česa spornega ne bi objavil, s takim posnetkom nikomur ne škodujem …). Tehtanja obeh pravic ni uvedel pooblaščenec v svojem julijskem postopku, kar je bilo mogoče večkrat prebrati v spletnih zapisih, temveč je v Sloveniji uzakonjena že dolgo.

Le opazili je nismo.

Neopaznost zakonov je za svetovni splet značilna že od začetka, saj je tehnologija omogočila številne dejavnosti in obnašanja, ki jih »stari zakoni« niso znali predvideti ali regulirati. Sodna praksa je morala več let nabirati izkušnje, preden so se s pravnomočnimi sodbami zaključili prvi odmevnejši primeri elektronskega kriminala, kraje identitete, piratstva, zavajajočega oglaševanja, kršenja potrošniških pravic in vdorov v zasebnost. Kršenje teh starih zakonov (prenašanje glasbenih datotek, objavljanje skrivnih mobiposnetkov …), je postalo izjemno preprosto in množično, saj si ga je lahko brez večjega znanja in tveganja privoščil vsak. Kazni so bile redke, javno mnenje pogosto na strani kršiteljev.

Enako preprosto je bilo tudi odpreti spletno trgovino, pisati blog, ustanoviti spletni forum ali ponuditi zanimivo spletno storitev. Marsikateri manjši spletni trgovec je pogoje poslovanja preprosto prepisal od uveljavljenih spletnih trgovin (znani so celo primeri, ko prepisovalec ni popravil niti imena direktorja ali naslova sedeža podjetja), blogerji in upravljavci forumov pa so probleme razreševali takrat, ko so se pojavili. Večinoma po občutku, saj nekateri niso prebrali niti najbolj temeljnih zakonov, ki pokrivajo spletne dejavnosti: zakona o elektronskih komunikacijah (pdf), varstvu osebnih podatkov, medijih,  kazenskem postopku in elektronskem poslovanju na trgu.

Zadnja slovenska primera kažeta, kakšne posledice ima lahko uporabniška in upravljavska nevednost. Potrdila sta, da le redki komentatorji in upravljavci poznajo zakonodajo, ki uravnava obe področji, še manj pristojnosti inšpekcijskih služb ali informacijskega pooblaščenca. Obenem sta opozorila, kako enostavno je brez vsake pravne podlage doseči umik vsebin in storitev s svetovnega spleta, če upravljavci in uporabniki ne poznajo ali ne uveljavljajo pravic in dolžnosti, ki jih določajo neopazni zakoni.

(fotografija LJK)