Birgitta Jonsdottir: političarka, aktivistka, umetnica

»Ura je bila tri popoldne in v prostor je vstopila islandska parlamentarka Birgitta Jonsdottir. Rjavolaska, stara nekaj čez štirideset let, je imela oblečeno kratko črno krilo in črno majčko, potiskano z lobanjami. Iz torbe je potegnila majico skupnosti wikileaks in jo vrgla Julianu Assangeu. To je zate, moraš se preobleči, mu je naročila in sedla za računalnik.«

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 12. julij 2014, foto Urban Hočevar

Ta odstavek je poleti 2010 objavil novinar ameriške revije New Yorker Raffi Khatchadourian, ki je napisal odmeven portret najbolj znanega predstavnika wikileaksa Juliana Assangea. V prispevku pa so lahko številni bralci prvič slišali tudi za »pesnico, umetnico, pisateljico, aktivistko in anarhistko«, ki je Assangeu pomagala pripraviti in objaviti posnetek iz ameriškega helikopterja, v katerem so nad Bagdadom leteli vojaki in streljali na neoborožene civiliste.

Jonsdottirjevo so veliki globalni mediji pozneje omenili še velikokrat. Odločno je protestirala, ko so morala zaradi njenega sodelovanja z wikileaksom ameriška informacijska podjetja izročiti sodišču vse njene elektronske podatke in zasebno dopisovanje (zahtevo so priznali samo v podjetju Twitter, drugi niso hoteli razkriti podatka). Kot poslanka je imela odločilno vlogo pri pripravi in sprejemanju novega islandskega zakona za zaščito elektronske zasebnosti in varstvo posameznikov, ki razkrijejo zaupne informacije (pobuda Modern Media Initiative). Sodelovala je pri nastajanju nove islandske ustave, ki so jo pripravili državljani, in protestirala proti obsodbi ameriškega vojaka Bradleyja (zdaj Chelsee) Manninga, ki je wikileaksu izročil zaupne dokumente o iraški vojni in diplomatskem dopisovanju.

Čeprav je hotela po enem mandatu zapustiti politiko in končati poslansko kariero, se je pozneje premislila in pomagala ustanoviti islandsko piratsko stranko, da bi mlade pirate naučila osnovnih veščin parlamentarne politike. V zadnjem letu največ predava o alternativnih oblikah političnega delovanja in zasnovi informacijskih platform, ki bodo kljub elektronskemu nadzoru omogočale razkrivanje zlorabe oblasti in tajnih mednarodnih dogovorov, kakršna sta bila ACTA in nedavna TISA. To so bile tudi teme njenega ljubljanskega nastopa, ki ga je pripravila založba Sanje.

Ko se je januarja 2011 v Egiptu začela severnoafriška vstaja, so zahodni komentatorji v mladih protestnikih videli vse tisto, kar so pogrešali doma: aktivno mladino, spletno revolucijo, padec totalitarnega režima in preporod demokracije. Nato je na volitvah zmagala vse prej kot progresivna Muslimanska bratovščina …

Zdi se mi, da vem, kam merite (nasmešek). Verjetno vas zanima, zakaj smo lahko Islandci po finančnem zlomu najprej zamenjali vlado, z referendumom preprečili plačilo bančnih dolgov, postavili nekdanjega premiera pred sodišče, napisali svojo ustavo, nato pa spet izvolili iste ljudi, ki so povzročili krizo?

Za tiste, ki so v islandskem zgledu videli možnost pozitivnih političnih sprememb, je bilo to kar veliko razočaranje.

Verjamem. Tudi jaz sem bila razočarana, ne pa tudi presenečena, saj sem kot aktivistka in pozneje poslanka zelo dobro poznala razmere v državi. V medijskem poročanju o Islandiji je bilo veliko idealiziranja, saj so številni komentatorji videli samo tisto, kar so hoteli videti. Tuji bralci so dobili vtis, da smo se uprli pritiskom Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, da nam ne bo treba plačati dolgov, ki so jih pridelale naše politične in gospodarske elite, in da smo po finančnem zlomu zelo hitro okrevali. Nič od tega ne drži. Dolgovi so ostali. Privatizirali smo že vse gospodarske panoge razen energetike. Osebna zadolženost državljanov je visoka, politiki, ki so povzročili krizo, pa spet sedijo v parlamentu.

Kaj je šlo narobe?

Ob krizi ali nepričakovanem dogodku se za kratek čas zamajejo ustaljena razmerja moči in takrat so možne politične spremembe, če so reformisti dovolj hitri in prepričljivi. Dober primer hitrega delovanja je bila uvedba našega zakona za varovanje digitalnih pravic in zaščito virov Modern Media Initiative. Bila sem poslanka, v svetu so odmevala velika razkritja skupnosti wikileaks in ZDA so poskušale z vsemi sredstvi preprečiti objavo novih dokumentov. Jasno je bilo, da prihodnji juliani assangei in bradleyji manningi potrebujejo zanesljivo platformo za varno objavljanje in izmenjavo zaupnih dokumentov, ki razkrivajo zlorabo položaja in korupcijo. Zato smo z mrežo mednarodnih strokovnjakov pregledali vse sorodne zakone in pripravili verjetno najboljši zakon za zaščito svobode informacij na svetu. Politični trenutek je bil primeren in poslanci so zakon potrdili.

Pri sprejemanju ustave pa ste zamudili ta trenutek?

Pobuda je bila navdihujoča. Leta 2009 je parlament iz registra prebivalcev izbral naključnih 950 državljanov, ki so sestavljali nacionalno skupščino. Ta skupščina se je strinjala, da Islandija potrebuje ustavo, v kateri bomo med drugim določili nov volilni sistem in zapisali, kako bomo upravljali naravne vire. Nato smo izmed 522 predlaganih kandidatov iz vseh družbenih skupin izbrali 25 posameznikov, ki so skupaj napisali besedilo.

Vendar so začele politične stranke zelo hitro zavirati državljansko pobudo. Avtorji ustave niso bili politiki in stranke nanje niso imele vpliva. Mediji so ves čas poročali o domnevnih organizacijskih težavah, poslanci so se prerekali, kdo vse bi moral sodelovati pri novi ustavi, in skoraj vse politične stranke so trdile, da takšen poskus »ni realističen«, čeprav niso imele konkretnih vsebinskih pripomb. Sprejemanje nove ustave so tako zavlekli in zapletli, da tudi državljani niso več vedeli, o čem odločajo na referendumu. Politika se je vrnila v stare tirnice in islandska ustava trenutno ostaja samo poučen poskus iz neposredne demokracije.

Česa ste se naučili pri tem poskusu – razen tega, da morajo biti reformisti hitri, če hočejo izpeljati spremembe?

Nihče ni pričakoval, da bo več kot 500 državljanov pripravljeno sodelovati pri pisanju ustave. To je bilo zelo prijetno presenečenje, čeprav je pomenilo velike organizacijske težave. Ne le, da nismo poznali učinkovitega načina, kako uskladiti njihovo sodelovanje. Bali smo se, da se bodo med kandidati znašli tudi prikriti politični aktivisti ali pripadniki političnih strank, ki se bodo skrivali za državljansko pobudo in vnašali zmedo. Na srečo smo rešili večino tehničnih problemov in avtorji so dobro opravili delo. Večje težave smo imeli na drugih področjih.

Katerih?

V preteklosti sem organizirala dve večji politični gibanji in obakrat sem se znašla pred enako dilemo. Brez jasne strukture, programa in vodstva gibanje zelo hitro razpade. Mediji in volivci še vedno potrebujejo voditelje in prepoznavne obraze, ki v imenu gibanja predstavljajo zahteve in pobude. Če se gibanje organizira in na volitvah pride v parlament, pa zelo hitro postane del sistema, ki so ga hoteli člani spremeniti. Kot poslanka sem potrebovala skoraj cel mandat, preden sem spoznala mehanizme političnega delovanja – kako potekajo glasovanja, kako se sprejemajo zakoni in kdo v resnici odloča. To znanje je zelo koristno, saj danes znam postaviti poslansko vprašanje, pridobiti podatke in uspešno speljati pobudo za sprejem ali spremembo zakona. A se pri tem nisem nikoli dobro počutila in sem sklenila, da po enem mandatu končam poslansko kariero.

Zakaj?

Naučila sem se, da je politični sistem tako dokončno pokvarjen, da ga ni več mogoče popraviti. Politične stranke delujejo po enakih načelih kot scientološka cerkev: zaprto, tajno in izključujoče. Ne glede na navidezna nasprotja so vse ujete v pragmatične interese vladanja ter udobno izmenjavanje pozicije in opozicije. To je pokazala islandska ustava, ki je ni na koncu podprla nobena politična skupina, pa tudi nepripravljenost strankarskih voditeljev, da bi podprli obsodbo nekdanjega premiera Geira Haardeja zaradi objektivne odgovornosti za finančno krizo – ker je bil njihov kolega in bi se lahko drugič tudi oni znašli v njegovi koži.

Vendar ste se premislili in ustanovili piratsko stranko.

Razkritja wikileaksa in dokumenti Edwarda Snowdna so pokazali, da je svoboda komuniciranja na svetovnem spletu kritično ogrožena, brez te svobode pa si ne predstavljam demokratične družbe. Ko sem bila poslanka, sem videla, kako slabo politiki poznajo komunikacijske tehnologije in kako malo se zavedajo nevarnosti elektronskega nadzora. Ne predstavljam si, kako bi lahko povprečen poslanec nadzoroval delo policije ali obveščevalne službe, saj niti pravega vprašanja ne zna postaviti.

Piratsko stranko smo ustanovili zato, ker smo spremljali dejavnosti sorodnih strank v evropskem parlamentu in nekaterih evropskih državah, kjer so imele veliko zaslug za padec spornega trgovinskega sporazuma ACTA. Z vstopom v parlament smo poskrbeli, da se bodo morali poslanci še naprej ukvarjati s pomembnimi vprašanji digitalnih svoboščin. Poslanka pa sem ostala samo zato, ker želim naslednikom posredovati politična znanja, da ne bodo čisto nebogljeni. V svojem drugem mandatu sem nehote postala kapitanka piratske ladje. Tako sem se enkrat za šalo predstavila novinarjem, a se je naziv ohranil (nasmešek).

Piratske stranke so postale nekakšna globalna blagovna znamka, pod katero se združujejo zelo različni posamezniki in politični programi. Kaj jih povezuje?

Piratske stranke imajo povsod po svetu precej težav, ko morajo oblikovati jasen političen program ali se braniti pred starimi očitki, da zagovarjajo nelegalno prenašanje avtorskega dela in elektronsko prestopništvo. Sama pirate vidim predvsem kot zagovornike človekovih pravic v digitalnem svetu: pravice do zasebnosti, svobode izražanja in prostega pretoka informacij, ki jih danes množično kršijo tako države kot zasebne korporacije. Piratske stranke so morda le prehodna stopnja, saj me spominjajo na nekdanjo islandsko žensko stranko, ki je združevala poslanke ne glede na politično, ideološko ali svetovnonazorsko prepričanje. Njena glavna naloga je bila povečati število žensk v parlamentu. Ko je dosegla ta namen, so jo članice razpustile in poslanke so se porazdelile po drugih političnih strankah. Morda bi morale imeti piratske stranke podoben cilj – vstopiti v parlament ter nato okužiti druge parlamentarne skupine z ljudmi, ki razumejo družbene vplive informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

Kot nekakšen računalniški virus?

Med politiko in računalništvom je veliko dobrih primerjav (nasmešek). Ko vidite, kako nastajajo zakoni, in od blizu spremljate, na kakšen način lobisti dosežejo izbris ali vnos določenega člena, vse skupaj zelo spominja na delo računalniških hekerjev. Vsaka vrstica zakona zastopa določene interese in ima poleg formalnega tudi skrite namene, ki jih zna razbrati le zelo izurjen pravniški heker. Zato je tako pomembno, da je zakonodajni proces transparenten, saj lahko zainteresirana in strokovna javnost le tako zakrpata kaka stranska vrata, prek katerih poskuša na zakone vplivati določena interesna skupina. Ko je naš urad za nadzorovanje iger na srečo pripravil amandma, s katerim bi omejil tuje spletne igralnice, smo samo redki poslanci razumeli, da je tak predlog zelo nevaren.

Tudi slovenski urad za nadzor prirejanja iger na srečo je razmišljal podobno in od operaterjev zahteval blokado tujih internetnih stavnic …

Če hočete omejiti spletne igralničarje in igralce, morate spremljati internetni promet. Ko uzakonite spremljanje internetnega prometa, pa ste že naredili ključen korak pri vzpostavitvi družbe elektronskega nadzora, saj nihče ne more učinkovito preprečevati zlorab, kar zelo nazorno kažejo Snowdnova razkritja. Ta amandma smo na srečo ustavili, vendar vedno sledijo novi poskusi, saj so interesi države, obveščevalnih služb in zasebnih podjetij premočni, da bi digitalni svet prepustili državljanom. Sploh če upoštevate, da veljajo podatki za nekakšno nafto informacijske ekonomije in se danes vse informacijske velesile bojujejo za digitalne surovine.

Piratske stranke veliko stavijo na elektronske volitve, transparenco in odpiranje podatkov. Vendar tehnološka orodja še ne prinašajo aktivnega državljanstva.

Strinjam se, da se pirati včasih preveč ukvarjajo s tehnološkimi orodji in premalo z vsebino. Tudi pripravo naše nesojene ustave smo verjetno preveč tehnologizirali, saj me še danes sprašujejo, ali smo jo res pisali na facebooku in smo uporabili platformo za kolektivno ustvarjanje, kakršno so razvili nemški pirati. Bojim se, da je bil tudi to eden izmed razlogov za neuspeh, saj smo pobudniki premalo komunicirali s splošno javnostjo. Nismo se odpravili na podeželje in mestna obrobja, premalo smo se potrudili, da bi tudi drugim približali naša prizadevanja in jih nagovorili v njihovem jeziku. Včasih pomislim, da je besedilo ustave nastajalo kot na nekakšni ezoterični delavnici z duhovnim voditeljem. Udeleženci smo bili povezani med sabo, razpoloženje je bilo navdihujoče in vse se je zdelo imenitno – a le do trenutka, ko smo zapustili varni mehurček in se vrnili v resnično življenje. Še tako dober politični manifest ne more zaživeti, če za sabo ne potegne skupnosti. Zato so zame smiselne samo tiste rabe tehnoloških orodij, ki pomagajo graditi skupnosti. Ne pa tiste, ki skupnosti razbijajo in nas poskušajo premamiti s pobegi v umetne elektronske svetove.

Ko so zgodovinarji raziskovali hipijevske komune v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, so ugotovili, da so vsi tedanji poskusi nehierarhične organiziranosti in neposrednega soodločanja propadli. Nekatere skupnosti so razpadle, ker zaradi slabega vodenja niso znale poskrbeti niti za temeljne potrebe članov, v drugih so prevladali karizmatični in pogosto avtoritarni voditelji, ki so uživali v kultu osebnosti. Se je nekaj podobnega zgodilo tudi s skupnostjo wikileaks, ki jo danes enačimo z Julianom Assangeem?

Julian je bil za wikileaks izjemno pomemben, saj skupnost brez njega nikoli ne bi dosegla tako velike globalne prepoznavnosti in vpliva. Vendar je v nekem trenutku postal skoraj sopomenka za wikileaks, kar ni bilo dobro. Wikileaks je zaradi razkritij pridobil številne vplivne sovražnike in po objavi helikopterskega posnetka smo vedeli, da bodo največje obveščevalne službe prežale na vsako našo napako in nas napadle z vsemi propagandnimi orožji.

Ko se je Julian zapletel v obtožbe o domnevnem posilstvu in se je začelo njegovo izgnanstvo, je njegova zgodba medijsko popolnoma zasenčila pretekla razkritja in vse tisto, za kar si je prizadeval wikileaks. Podobno se je zgodilo tudi Bradleyju Manningu po novici o menjavi spola. Naenkrat ni bilo več pomembno, kaj vse je razkril: streljanje na nedolžne civiliste, dvoličnost ameriških diplomatov ter laganje glede vojne v Iraku in Afganistanu. Njegovo spremembo spola pa so ameriški mediji pozneje uporabili še za pravičniški napad na Edwarda Snowdna, ker da ni nikoli obsodil ruskih oblasti zaradi teptanja pravic gejev in lezbijk, čeprav ga je navdihnil Manningov pogum.

Takšnih neumnosti ne počnejo samo nasprotniki, ampak tudi zagovorniki. Lani sem se v Reykjaviku srečala z mladeničem, ki je hotel registrirati vodko z blagovno znamko wikileaks ter prihodek porabiti za financiranje skupnosti. Nikakor ni mogel razumeti mojega ogorčenja, da je takšna komercializacija popolnoma nesprejemljiva. Wikileaks je namreč kljub težavam in napadom ohranila verodostojnost, kar kaže nedavno razkritje tajnega mednarodnega trgovinskega sporazuma TISA.

Ki po mnenju analitikov wikileaks in nekaterih pravnih strokovnjakov prinaša popolno liberalizacijo javnega sektorja in storitev?

Tako je. To kaže, da je wikileaks še vedno platforma, ki ji je bil nekdo pripravljen posredovati tajni osnutek sporazuma. Vsebina tega dokumenta pa kaže, zakaj potrebujemo takšne platforme: ker gospodarske in politične elite na tajnih pogajanjih barantajo z našo skupno prihodnostjo in brez našega soglasja uveljavljajo lastne interese.

Pred islandsko gospodarsko krizo, poslanskim mandatom in wikileaksom ste se borili proti uničevanju okolja, zagovarjali pravice žensk in opozarjali na negativne posledice navideznega islandskega gospodarskega čudeža. Zakaj kljub številnim udarcem in razočaranjem še vedno verjamete v moč aktivizma?

Morda zato, ker sem neozdravljiva kronična protestnica? O tem sem se veliko pogovarjala z zelo posebnim mladeničem Aaronom Swartzem, ameriškim programerjem in aktivistom, ki je lani zaradi strahu pred dolgo zaporno kaznijo naredil samomor. Swartz je bil obdarjen z globokim človeškim sočutjem, ki sem ga srečala le pri redkih ljudeh. Iskreno je verjel, da mora biti znanje dostopno vsem in da je treba tehnologijo uporabljati v skupno dobro človeštva. Delila sva odpor do vseh izmov, ideologij in religij, zaradi katerih ne znamo ločiti dobro od slabega in razumeti, da smo na tem planetu vsi povezani, ne glede na vrsto, barvo, spol ali politično pripadnost. Ne morem molčati, kadar nekdo v imenu višje ideje zagovarja ubijanje, uničevanje okolja ali teptanje človekovih pravic – tudi če to zame pomeni revščino in neodobravanje okolice. Takšno razmišljanje se morda zdi noro, ampak menim, da je ščepec norosti nujna sestavina vsakega pravega človeškega bitja (nasmešek).