S približno takšnim nagovorom je prejšnji mesec na nizozemski nacionalni televiziji nastopil urednik in novinar Rob Wijnberg, ko je predstavil zamisel o spletnem časopisu De Correspondent. Povedal je, da potrebujejo 15.000 naročnikov, ki so pripravljeni plačati 60 evrov letne naročnine, in pojasnil, kaj bodo dobili za ta denar. Napovedal je dnevnik, ki pa ne bo samo sledil dnevnim novicam, ampak bo postavljal svoj dnevni red ter dogodke kritično umeščal v prostor in čas. Novinarski ideali bodo zanje pomembnejši od politične ideologije, verodostojnost bo imela prednost pred prihodki, bralce pa bodo razumeli kot partnerje in ne kot ciljne skupine.

Odziv nizozemskih bralcev je bil presenetljiv. V manj kot enem tednu so pridobili 15.000 naročnin in zbrali za skoraj 1,3 milijona evrov prispevkov, saj so številni bralci dodali naročnini še nekaj dodatnih desetakov (do konca tega tedna je bilo naročnikov že približno 19.000). O uspešnem »žicanju množic« (crowdfundingu) so naklonjeno poročala specializirana medijska spletišča, ki že več let iščejo načine za reševanje krize medijske panoge. Vendar je nizozemski projekt po uspešnem zbiranju denarja pustil več vprašanj kot odgovorov, saj so ustanovitelji povedali, da bo prva izdaja, napovedana za sredino septembra, tudi zanje velik eksperiment.

»Zato vam še ne morem natančno povedati, kakšen časopis boste zagledali septembra,« je v enem izmed redkih tujih intervjujev za ameriški Nieman Lab povedal glavni urednik Wijnberg. »A če vam več kot 15.000 ljudi vnaprej nakaže denar in vam omogoči tak poskus, si skoraj ne znam predstavljati boljše motivacije za ustvarjanje.«

»Ne verjamem v novice«

Filozofa in avtorja več poljudnih knjižnih uspešnic so poznavalci nizozemske medijske pokrajine opazili lani, ko je odstopil kot odgovorni urednik uspešnega trendovskega časopisa nrc.next in napisal kritično knjigo o stanju nizozemskih medijev kot »novičarskih tovarnah« (De nieuws fabriek).

Wijnberg je kot urednik zagovarjal stališče, da je poglobljeno in analitično pisanje pomembnejše od hitrega odzivanja na dnevne novice, ki so večinoma umetno ustvarjeni medijski dogodki (med drugim je urejal posebno rubriko, v kateri so preverjali resničnost izjav, ki so jih izrekali politiki in gospodarstveniki). Vendar njegovi lastniki niso bili zadovoljni s takšnim pristopom in so zahtevali več »novic«, zato se je Wijnberg poslovil in začel pisati knjigo, v kateri je mogoče najti tudi vsebinsko zasnovo novega časopisa.

Mladi urednik je v knjigi in pogovorih analiziral podobne probleme kot pred njim nekateri drugi novinarski kritiki medijske panoge (Britanec Nick Davies, Francoz Serge Halimi …). Novice, ki jih vsak dan objavljajo časopisi in televizije, zanj v resnici niso novice – nekaj novega, izjemnega ali pomembnega –, ampak nam mediji namesto pomembnih vsebin večinoma prodajajo poročanje o strankarski politiki, uveljavljanje interesov gospodarskih lobistov in povzemanje sporočil za javnost. Mediji se lahko izognejo prekletstvu »reciklatorstva« samo, če uredniki in avtorji namenoma izstopijo iz ritma vsiljenih novic in načenjajo teme, ki se jim zdijo pomembne.

Takšna novinarska in uredniška avtonomija ni uresničljiva, dokler bodo njihovo delo plačevali oglaševalci, je prepričan Wijnberg. Resnično novičarski mediji so namenjeni bralcem, zato je pomembno, da medijskega občinstva ne vidijo skozi oglaševalske kategorije ciljnih skupin, ampak kot kupce novinarskega izdelka in aktivne sodržavljane, ki hočejo vplivati na družbo, ki jih obdaja. Zato je začel pozimi razmišljati o čisto novem medijskem projektu, v katerem bi poskusil v duhu nekdanjih marksističnih mislecev tudi v praksi udejaniti svoje filozofske poglede na novinarstvo.

Poleg ideje je potreboval še dvoje: sodelavce in denar. Spletno strategijo je prevzel Harald Dunnink, ustanovitelj znane amsterdamske digitalne in oblikovalske agencije Momkai. Za svetovanje je prosil finančnega blogerja Guardiana Jorisa Luyendijka, na seznam novinarskih sodelavcev se je zapisalo veliko prepoznavnih nizozemskih novinarskih imen, ki jim je Wijnberg namenil vlogo avtonomnih vodnikov med dnevnimi dogodki in trendi, a tudi oblikovalcev drugačne medijske agende in iskalcev zgodb, ki jih drugi mediji spregledajo.

Podobno kot ameriški alternativni medij Propublica bo tudi De Correspondent izhajal samo na spletu, kar bo avtorjem pomagalo preseči nekatere žanrske omejitve tradicionalnih medijev ter bolje povezati sveže zgodbe s preteklimi dogodki in relevantnimi podatki. Zagonskemu denarju, ki so ga prispevali bralci, pa bodo morali kmalu dodati dovolj sredstev za tekoče poslovanje, saj produkcija kakovostnih vsebin ostaja največja finančna postavka pri delovanju medijske hiše. Zato se nekateri kritiki že sprašujejo, ali je zamisel o brezoglaševalskem mediju sploh uresničljiva.

Elitno novinarstvo?

Nizozemski mediji so zelo pozorno spremljali nastajanje novega medija, a mu niso namenili veliko prostora – delno tudi zaradi zamer, ki jih je med novinarji povzročila Wijnbergova knjiga. Medijske aktiviste in nevladnike je zmotilo, da De Correspondent »elitistično« stavi na znane in uveljavljene avtorje, namesto da bi spodbujal državljansko in participatorno novinarstvo. Nekaj spletnih strani se je iz projekta tudi ponorčevalo, saj so ga razglasili za prvoaprilsko šalo in priredili tekmovanje za najbolj neverjeten medijski poslovni načrt. A se je število novih naročnikov kljub kritikam povečevalo.

Je Wijnbergov poskus res tako neverjeten? Vse več medijskih teoretikov in poznavalcev medijskega trga je prepričanih, da so za preživetje novičarskih medijev ključni poslovni modeli, ki ne bodo računali na oglaševalski denar. Gospodarska kriza, ki se je prenesla v krizo oglaševalske in medijske industrije, je pokazala, da se je staro načelo množičnega oglaševanja za množična občinstva po nekaj desetletjih izčrpalo in se ne bo vrnilo niti po morebitnem gospodarskem okrevanju. Prepričanje, da bo mogoče nastajanje medijskih vsebin še naprej financirati z oglaševalskim preprodajanjem domnevne gledalske pozornosti, pa se umika idejam, da se bodo morali novičarski mediji vrniti v čase, kjer so vse prihodke ustvarili z neposredno prodajo. Kar pomeni, da bodo prisiljeni znova bolje spoznati svoje občinstvo.

Hkrati uspešna kampanja zbiranja denarja kaže, da se spreminja tudi odnos do medijskih blagovnih znamk in njihovih novinarjev. Novomedijski ideologi, kot je Clay Shirky, zagotavljajo, da so časi velikih mnenjskih voditeljev v internetni dobi minili, zato nihče ne more ponoviti fenomena ameriškega televizijca Walterja Cronkita, ki so mu v šestdesetih in sedemdesetih letih gledalci zaupali bolj kot predsedniku. Hkrati novinarji nimajo več zagotovljene avtoritete samo zato, ker objavljajo v znanem mediju, ampak si jo morajo ustvariti sami.

Več kot 19.000 naročnikov ni namenilo denarja tvegani poslovni ideji, ampak Robu Wijnbergu in njegovi ekipi. Urednikova odločitev, da zaradi vsebinskih razhajanj zapusti delodajalca ter kritično opiše medijsko okolje in stanje novinarskega poklica, morda ni bila dobra za njegovo kariero v nizozemskih medijih. A mu je pomagala prepričati prihodnje bralce, da je morda sposoben ponuditi nekaj, kar na medijskem trgu manjka – spletni časopis, ki ne bo sledil enaki medijski agendi kot vsi drugi. Agendi, ki jo alternativna družbena gibanja po vsem svetu prepoznavajo kot enega glavnih razlogov za sedanjo gospodarsko in družbeno krizo.

Vendar pomeni zaupanje naročnikov za Wijnberga veliko odgovornost. Če zbranega denarja ne bo porabil za kakovosten medijski izdelek in upravičil velikih pričakovanj, podobne kampanje verjetno ne bo mogel več ponoviti noben alternativni medij. De Correspondent pa bo ostal le eden izmed številnih kratkoživih spletnih fenomenov, ki so se razblinili ob prvem stiku z resničnim svetom.