Cena brezplačne vstopnice

Pred nekaj tedni so filmske novinarje vznemirili splošni pogoji za uporabo novinarske vstopnice, ki so jih pripravili v družbi Kolosej.

V pogojih so med drugim zapisali zahtevo, da imetnik kartice o „izdajatelju (Koloseju) in z njim povezanimi osebami v javnosti ne bo pisal ali kako drugače sporočal informacij v slabšalnem pomenu ali način, ki bi lahko škodoval ugledu izdajatelja”, če hoče obdržati novinarsko vstopnico. Od imetnikov pa so ob koncu leta zahtevali še „pregled vsebin, ki so jih sporočali javnosti”.

Odzivi so bili zelo različni. Del filmskih novinarjev se je zgražal nad tako neposrednim pogojevanjem novinarske kartice s prepovedjo „škodljivega” pisanja o Koloseju ali predpisanim oddajanjem klipinga. Drugi del se je skliceval na pripis, da Kolosej ne prepoveduje kritičnega poročanja, dokler se novinar drži svobode govora in določil novinarskega kodeksa. Manjši del je potezo Koloseja zagovarjal, saj da ima zasebno podjetje pravico predpisati kakršne koli pogoje uporabe. Le redki avtorji so menili, da si takšno pogojevanje zasluži bojkot, dokler v kinematografih ne umaknejo spornega člena.

Kako verjeten je takšen bojkot?

Podeljevanje novinarskih vstopnic je v kulturnih industrijah zelo stara praksa, saj je obisk predstave – naj bo filmska, glasbena ali gledališka – tudi v času družabnih medijev še vedno precej odvisen od medijske pokritosti dogodka. Podobne vzgibe imajo avtomobilska, turistična, farmacevtska, tehnološka, založniška in druga podjetja, ki novinarjem posojajo preizkusne izdelke, jih vabijo na dogodke v tujino in jim pošiljajo recenzijske izvode.

Takšno „sodelovanje” je za podjetja cenejše in pogosto učinkovitejše od klasičnega oglaševanja. Posojanje ali podarjanje izdelkov pogosto prinaša pozitivno publiciteto – ta pojav dobro poznajo psihologi in antropologi, ki proučujejo mehanizme obdarovanja in občutek obvezanosti, ki ga prinese „darilo”. A ima tudi pomembnejšo nalogo: odvrača negativno poročanje, saj krepi osebne stike med novinarji in podjetji (če s podjetjem povezujemo obraz prijazne piarovke, postanemo prizanesljivejši) ter novinarja počasi privaja na uživanje določenih privilegijev.

Ko postane samoumevno, da nekdo zastonj bere knjige, gleda filme, vozi nove avtomobile, preizkuša najnovejše tehnološke igračke in se udeležuje sprejemov za pomembneže, se takšnemu življenjskemu slogu zelo težko odreče. To ne pomeni nujno, da je novinar “podkupljen”, da krši določbe novinarskega kodeksa, ali da piše po naročilu tistega, ki mu omogoča privilegije. Še naprej lahko poroča nevtralno ali celo (rahlo) kritično, a se hkrati ves čas zaveda tiste nevidne meje, ki pomeni slovo od pozornosti, brezplačnih vstopnic in preizkusnih izdelkov. Dovolj je že, če postane pozoren na pridevnike ali se začne izogibati pisanju o neuporabnih izdelkih, zavajajočih storitvah ali slabih praksah. S takšno samocenzuro je namen obdarovanja dosežen.

Ko sem se kot neizkušen urednik priloge Infoteh pred dobrimi desetimi leti srečal s svojimi prvimi “koloseji”, nespodobnimi povabili, turističnimi tiskovnimi konferencami, zabavami, vrečkami z darili (zaradi njih so nas tehnološke novinarje ljubkovalno klicali “vrečkarji”), brezplačnimi mobilnimi paketi in drugimi tegobami novinarskih privilegijev, sem bil skoraj popolnoma prepuščen lastni presoji in nasvetom tujih kolegov.

Novinarske znance na Guardianu, Financial Timesu in Mother Jonesu sem spraševal, kako vrvohodijo med sponzorstvi in novinarsko avtonomijo, a so mi povedali, da ne poznajo idealne rešitve. Sponzorirana potovanja in dogodki so včasih neizogibni, saj državnih ustanov, nadnacionalnih organizacij ali korporacij praviloma ni mogoče obiskati drugače kot v posebni novinarski odpravi. Enako težko se je izogniti izposojam izdelkov, recenzijskim izvodom in novinarskim projekcijam, saj si niti premožnejše medijske hiše ne morejo privoščiti takšnih nakupov. Zato so morali – odvisno od časopisa – postaviti številna pravila in omejitve, ki jih predlagajo strokovnjaki za boj proti korupciji.

Določili so najvišjo vrednost daril ter prepovedali individualna dogovarjanja med novinarji in ponudniki (vsa sponzorstva in sodelovanja so bila pogodbeno določena, kar je odpravilo osebne privilegije). Člani uredništva so se morali vnaprej dogovoriti, katere izdelke ali predstave bodo novinarji pokrili in šele nato zaprositi za recenzijski izvod ali vstopnico (če je novinar pogledal film v prostem času, ni mogel uporabiti novinarske akreditacije). Uredniki so skrbeli, da se mlajši in manj izkušeni novinarji niso preveč družili s piarovci in lobisti, dokler niso spoznali njihovih interesov in pravil podarjevalne igre. Kakršno koli zasebno sodelovanje z agencijami in podjetji je bilo prepovedano (svetovanje, vodenje dogodkov, pisanje recenzij …), če ni bilo določeno v pogodbi o oglaševanju ali medijskem sponzorstvu.

Ti ukrepi niso odpraviti vseh zadreg “sodelovalnega novinarstva”, a so z njimi precej omejili navezanost avtorjev na določena podjetja ali ustanove ter zmanjšali psihološke motive za samocenzuro, ker so bili odnosi med novinarji in ponudniki bolj formalizirani in profesionalni.

S temi “tujimi” pogledi in načeli sem med slovenskimi piarovci in sodelavci povzročil kar nekaj zadreg. Ko sem na tiskovni konferenci prvič zavrnil podarjen mobilnik, sta me dva (novinarska!) obiskovalca vprašala, ali ga lahko vzameta namesto mene (eden mi je celo predlagal, naj ga prodam v oglasniku, če ga ne potrebujem). Ko se nisem hotel udeležiti enotedenskega smučanja, kjer bi mimogrede preizkušal najnovejšo brezkontaktno tehnologijo rfid na dolomitskih smučiščih, se je z mojim nenavadnim primerom več dni ukvarjala regionalna podružnica tehnološkega podjetja. Ko sem predstavniku agencije za odnose z javnostjo povedal, da za pisanje prispevkov ne potrebujem njegovih “ekskluzivnih uslug”, mi je po polurnem dobrikanju začel groziti, da me bo uvrstil na “črni seznam” in me ne bo “nihče več nikamor povabil”.

O svojih dilemah se nisem mogel pogovarjati skoraj z nikomer (izjema je bil moj prvi urednik Luka Dekleva). Za tržnike in številne novinarje so bile to običajne prakse, s katerimi naj se “čim prej sprijaznim”. Uredniki v takšna obdarovanja večinoma niso posegali ali so ga celo opravičevali kot obliko nagrajevanja honorarnih sodelavcev, ki so lahko vse manjše honorarje nadomeščali kvečjemu z izboljšanjem osebnega življenjskega sloga (“naj imajo vsaj nekaj od novinarstva, če jih že zaposliti ne moremo”). Med lastniki ni bilo želje, da bi del oglasnih prihodkov namenili večji avtonomiji, čeprav bi v predkriznih časih že z dobro desetino vrednosti infotečnih oglasov pokrili stroške vseh službenih poti, plačali vse komunikacijske račune in si kupili večino preizkusnih naprav. Spremembe niso zanimale niti večine novinarjev, ki so jim privilegiji ustrezali, ali pa so zaradi vse slabšega stanja v medijski panogi tudi sami sprejeli razlago, da je novinarska brezplačnost nekakšno nadomestilo za težak materialni položaj.

Posledice tega stanja so pričakovane. Na eni strani popolna samoumevnost, da so brezplačne vstopnice, knjige in izdelki novinarska pravica, na kar je letos pomladi pogumno opozoril medijski predstavnik Kina Šiška Uroš Bonšek. Na drugi pa prostodušno izsiljevanje, ki so si ga privoščili pri Koloseju. Ker vedo, da jih novinarji v sedanjem slovenskem medijskem prostoru ne zmorejo kaznovati niti za tako očitno aroganco, saj bi s tem dregnili v lastne koruptivne prakse. Ki ostajajo tabu.

(fotografija LJK)