Des Freedman, univerza Goldsmiths

Vladavine italijanskega politika Silvia Berlusconija si ni mogoče predstavljati brez njegovega mogočnega medijskega imperija. Madžarske medije je v samo nekaj letih podredil predsednik vlade Viktor Orbán. Berlusconizacija in orbanizacija medijev se lahko ponovita kjer koli, saj EU nima varovalk, ki bi preprečevale zlorabo medijske moči. Tudi zaradi pasivnosti novinarjev in državljanov, ki ne zahtevajo nujnih reform.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 16. avgust 2014, foto Jože Suhadolnik

Des Freedman velja na londonski univerzi Goldsmiths za najbolj aktivističnega akademika med njihovimi profesorji. Po prisluškovalnem škandalu, zaradi katerega je pred tremi leti prenehal izhajati znani britanski tabloid News of the World, je vodil skupino za pripravo medijske reforme. Ko je britanska vlada pripravljala reformo visokega šolstva, se je izpostavil v obsežni javni kampanji proti komercializaciji univerz in višjim šolninam. Zdaj je udeležen v britanskem delu kampanje za državljansko pobudo, s katero želijo pobudniki prisiliti evropsko komisijo, naj pripravi medijsko direktivo ter v EU zaščiti medijski pluralizem.

Vsebino in cilje te pobude je predstavil na javni debati, ki jo je pripravilo slovensko Društvo novinarjev. A je njegov nastop spremljalo zelo malo poslušalcev. Podobno mlačen odziv je pobuda doživela tudi drugod po Evropi, saj novinarjev in splošne javnosti večinoma ne zanima problematika medijev – razen v Italiji in na Madžarskem, kjer so bile zlorabe medijske moči v zadnjih letih najhujše. Zato je le malo verjetno, da bodo pobudniki med državljani EU zbrali milijon podpisov, kolikor jih potrebujejo za vložitev pobude, saj je do konca prejšnjega tedna števec na njihovi spletni strani pokazal manj kot 130.000 glasov, čeprav imajo samo še nekaj dni časa.

Ljudje imajo veliko drugih skrbi, je nezanimanje javnosti pojasnil Freedman. Bojijo se, da se lahko tudi pri njih ponovi grška zgodba. Politiki govorijo o varčevanju, brezposelnost ostaja visoka, gospodarstvo se ni pobralo in na mejah EU je vse več nasilja. Vendar mediji niso samo nevtralni opazovalci te krize, ampak njeni dejavni soustvarjalci, je bil kritičen profesor medijskih študij. Zato so zahteve po medijski reformi enako pomembne kot preganjanje korupcije in prizadevanje za večjo socialno pravičnost.

Ko je pobudnik peticije Giovanni Melogli spomladi v Ljubljani prvič predstavljal medijsko državljansko pobudo, je med drugim povedal, da kampanja nima skoraj nikakršne podpore med novinarji. Zelo podobno je bilo v Veliki Britaniji med Levesonovo preiskavo po prisluškovalnem škandalu, saj so mediji nasprotovali kakršnim koli spremembam. Zakaj tako enoten odpor novinarjev do reform?

Če poznate zgodovino novinarskega poklica in okoliščine, v katerih delajo novinarji, vas takšno nezaupanje ne more presenetiti. Novinarje po vsem svetu preganjajo, streljajo, zapirajo, cenzurirajo, jim grozijo, jih podkupujejo, odpuščajo in izkoriščajo. Njihovega dela ne ovirajo samo politiki in avtoritarni režimi, ampak tudi lastniki medijskih podjetij, uredniki in lobisti. Zato so novinarji upravičeno nezaupljivi do kakršne koli avtoritete in tudi predloge reformistov večinoma vidijo kot pametovanje medijskih akademikov in civilnodružbenih aktivistov, ki jim vsiljujejo določene poglede na novinarski poklic. Ta odpor lahko razumem, vendar je novinarsko upiranje spremembam zelo nespametno.

Zakaj?

Raziskave Evrobarometra kažejo, da javnost zaupa novinarjem približno toliko kot nepremičninskim agentom, bankirjem in politikom. Številke se nekoliko razlikujejo po EU, ampak v Veliki Britaniji novinarjem zaupa le petina ljudi, kar kaže na izjemno nizek ugled poklica. Javnost pogreša novinarstvo, kakršno so videli v filmu Vsi predsednikovi možje: podobe pogumnih in načelnih posameznikov, ki potrpežljivo razkrivajo zlorabe oblasti.

Uredniška politika tabloida News of the World je prikazala čisto drugačno sliko novinarja: brezobzirnega senzacionalista, ki vdira v zasebnost navadnega državljana in uničuje življenja. Javnost je videla, kako so tabloidi zmleli nedolžnega Christopherja Jefferiesa zaradi domnevnega umora mlade podnajemnice. Ljudje so bili zgroženi zaradi zgodbe staršev, ki so zaradi vdora v telefonsko tajnico verjeli, da je bila njihova pogrešana hčer še živa. Po odzivih časopisnih lastnikov je bilo jasno, da nočejo sprejeti odgovornosti za zlorabe medijske moči, senca pa je padla na vse novinarje – predvsem zato, ker niso hoteli jasno obsoditi zlorab ali so jih celo zagovarjali v imenu medijske avtonomije.

Ali ni bila to glavna kritika ukrepov, ki jih je po škandalu predlagala komisija sodnika­ Levesona? Da posegajo v medijsko ­avtonomijo?

Reforme, ki jih je predlagala Levesonova komisija, so bile izjemno blage. Avtorji Levesonovega poročila so celo predlagali, da mora biti pravica novinarjev do svobode govora zapisana v ustavi. A je medijska industrija vztrajno ponavljala stališče, da predlagana medijska reforma pomeni škodljivo vsiljevanje regulacije, njen namen pa je utišati novinarje in omejiti medijsko svobodo. Lobisti, uredniki in znani medijski komentatorji so Levesona in reformiste ves čas napadali kot ljudi, ki sovražijo novinarje in ne verjamejo v medijsko svobodo. Če lastniki in uredniki tako agresivno nastopijo proti spremembam – za kar imajo seveda jasne ekonomske in ideološke motive –, bodo ustvarili enako ozračje tudi v redakcijah. Posameznik se bo v takem okolju zelo težko uprl pritisku skupine, tudi če ni nobenih groženj ali sankcij. Zelo podoben odnos imajo britanski mediji do evropske državljanske pobude.

Čeprav jo je javno podprlo združenje ­novinarjev?

Formalna podpora novinarskega združenja je izjemno pomembna, vendar stališče vodstva še ni dovolj. Kolektivna združenja lahko precej bolje vidijo celoto kot posamezni novinarji, ki so izolirani vsak v svoji redakciji in morajo vsak zase izpolnjevati čedalje hujše zahteve delodajalcev. Ko sem se pogovarjal s predstavniki združenja, smo se strinjali, da je velika večina novinarjev v resnici profesionalnih, dobronamernih in želijo dobro opravljati delo. Vendar je sedanji medijski sistem naravnan tako, da narekuje, spodbuja ali predpisuje določene oblike novinarskega dela. Medijska moč ne deluje neposredno, saj medijske organizacije niso suženjske delavnice, v katerih priganjači z bičem silijo novinarje, naj pišejo propagandna sporočila po nareku vsemogočnega lastnika ali politika. Delovanje medijske moči je zelo kompleksno in ga ni mogoče razložiti s preprostimi poosebitvami na junake in negativce.

Kako deluje medijska moč?

Britanske medije že tradicionalno obvladuje peščica velikih medijskih lastnikov, ki so tesno povezani s politiki. Najbolj znan primer je Rupert Murdoch, ki že od vladavine premierke Margaret Thatcher dejavno posega v britansko politiko in izbranim politikom ponuja medijsko podporo, brez katere verjetno ne bi bili izvoljeni – če seveda podprejo njegove poslovne in ideološke interese. Drugi dejavnik je poslovni model, od katerega je odvisno, kako medijsko podjetje ustvarja prihodke. Javni zavod je odvisen od naročnine, ki jo večinoma določa politika. Neprofiten medij je odvisen od podpornikov in donacij, ki vedno zastopajo določeno politično ali svetovnonazorsko usmeritev.

Če je medij odvisen od oglaševanja, imajo oglaševalci veliko vpliva na medijske vsebine – o čem bo medij poročal in katerim temam se bo izogibal. Če je medijsko podjetje zasebna delniška družba, morajo njegovi upravljavci skrbeti za interese delničarjev: povečevati prihodke in nižati stroške, kar pomeni ukinjanje dražjih redakcij, odpuščanje, najemanje neizkušenih honorarcev in povečevanje delovnih obremenitev. Vsi ti dejavniki vplivajo na medijsko poročanje in naravo dela v medijskih podjetjih.

Čeprav medijski delavci – zlasti uredniki – pogosto trdijo, da pritiska lastnika, politika in oglaševalca v praksi sploh ne občutijo?

Temu pogostemu argumentu urednikov celo verjamem, saj ljudje težko opazimo zakonitosti okolja, ki smo ga navajeni ali nas celo nagrajuje z napredovanjem in višjo plačo. Vendar analize medijskega poročanja zelo jasno pokažejo določena pravila. Niti en medij v lasti Ruperta Murdocha, denimo, ni nasprotoval vojaškemu posredovanju v Iraku, ampak so ga odločno in nekritično podprli. Verjetno najbolj obsežna analiza medijskega poročanja, pri kateri smo sodelovali z univerzo v Cardiffu, je pokazala, da danes zaradi tržnih pritiskov in zmanjševanja stroškov celo v kakovostnih medijih prevladuje reciklatorstvo – način dela, pri katerem novinarji ne iščejo lastnih zgodb in ne preverjajo dejstev, ampak prepisujejo sporočila, ki jih pripravijo vladni ali korporativni oddelki za odnose z javnostjo. Ti problemi so strukturni, zato morajo biti takšne tudi reforme medijskega sistema.

Kaj za vas pomenijo ‘strukturne reforme’?

Reforme, ki so dovolj korenite, da lahko spremenijo delovanje medijskega sistema. To ne pomeni samo strožje regulacije, ampak aktivno spreminjanje medijskega trga. Zakonodajalec bi moral znova uvesti nekatere varovalke za ohranitev medijskega pluralizma, ki so jih v osemdesetih in devetdesetih letih odpravile neokonservativne vlade. V koaliciji za medijske reforme smo predlagali strogo omejevanje medijskega lastništva, po katerem noben lastnik ne bi smel obvladovati več kot dvajset odstotkov medijskega podjetja ali nadzorovati več kot petnajst odstotkov upoštevnega trga – oglasnih prihodkov, naklade, gledanosti ali klikanosti. Če sedanji lastniki presegajo te omejitve, bi morali deleže prodati. Predlagali smo tudi ustanovitev neodvisnega medijskega regulatorja in pripravo zakonov, ki jasno opredeljujejo uredniško avtonomijo in pravice bralcev ter oblikovanje sklada za podporo javnim medijem.

Ta načela bi veljala tudi za nove informacijske igralce, ki jih tradicionalna medijska regulacija še ne zajema: telekomunikacijske operaterje, internetna podjetja in vse druge informacijske vratarje, ki bi morali spoštovati tudi načelo omrežne nevtralnosti. Vendar so medijske in politične elite zlahka preprečile takšno pobudo. Le dovolj vztrajno so morale ponavljati preverjeno retorično formulo – da vsaka regulacija pomeni poseg v svobodo tiska in medijsko avtonomijo.

Giovanni Melogli je dejal, da lahko medijske reforme in državljansko pobudo podprejo kvečjemu evropski državljani – ne njihove gospodarske ali politične elite. Vendar zbiranje podpisov napreduje zelo počasi. So pobudniki spregledali pretekle­ poskuse, ki so večinoma pokazali, da problematika medijev splošne javnosti ne zanima?

Splošna javnost postane pozorna na medijsko problematiko šele takrat, ko se politične razmere zares zaostrijo ali izbruhne dovolj odmeven škandal, kakršna je bila britanska prisluškovalna afera. To potrjujejo tudi rezultati zbiranja podpisov, saj so pobudniki peticije po prvih analizah najbolj uspešni v Italiji in na Madžarskem, kjer so zlorabe medijske moči najhujše in jo zaznajo tudi državljani. V drugih državah pobudniki nimajo tako očitnih negativcev, kot sta Silvio Berlusconi in Viktor Orbán, zato zlorabe medijske moči niso tako očitne.

Poleg tega so ljudje ujeti v vsakdanje probleme zaradi gospodarske krize, brezposelnosti, varčevalnih ukrepov, vse slabše zdravstvene oskrbe in predragega šolstva. Največja tragika pa je, da ljudje ne znajo povezati omenjenih trendov. Ne vidijo, da je sedanje stanje v družbi tesno povezano z delovanjem medijev. Mediji niso samo nevtralni opisovalci razmer, ampak jih soustvarjajo.

Kako?

Poskusite pozorno spremljati medijsko poročanje o gospodarski krizi, varčevalnih ukrepih in reševanju bank. Stališče medijev je enotno: banke je bilo treba rešiti z javnim denarjem, državljani se morajo sprijazniti s krčenjem javnih storitev, socialne države si ne moremo več privoščiti. Bankirji so takšno zgodbo prodali politikom, ti jo s podporo medijev prodajajo javnosti. Zakaj bi zaupali takšnemu poročanju, če vemo, da so tudi najuglednejši poslovni mediji namenoma ignorirali napihovanje nepremičninskega balona in mižali, ko je bilo popolnoma jasno, da se bliža zlom. Svoje napake niso popravili niti po krizi, saj so le redki poslovni mediji poskusili razložiti, kaj se je v resnici zgodilo. Namesto tega spet ‘nevtralno poročajo’ in predstavljajo uradna stališča, med katerimi seveda ni alternativnih pogledov in kritičnih premislekov, v kakšni Evropi ­hočemo živeti.

Morda zato, ker je novinarje strah, da bi jih obtožili aktivizma, če bi se jasno postavili za določeno idejo ali ji nasprotovali?

Še v devetnajstem stoletju so bili novinarji izrazito pristranski, saj je vsak nagovarjal svoje občinstvo. To se je začelo spreminjati šele pozneje, ko je v dvajsetem stoletju prevladal komercialni medijski model in je nastajajoča medijska industrija potrebovala specializiranega medijskega profesionalca, ki je znal redno producirati formalizirana besedila. Ta besedila so morala biti nevtralna, saj so oglaševalci nagovarjali množično občinstvo in se časopisi niso smeli zameriti nobeni družbeni skupini, saj bi si tako zmanjšali doseg. Zahteve po nevtralnosti zato ni narekovala predvsem želja po boljšem poročanju – preverjanju informacij in preprečevanju hujskaštva, ampak so bili razlogi ekonomski. To nevtralnost so mediji pozneje povzdignili v ideal novinarske objektivnosti, a so pri tem spregledali njeno ekonomsko in tudi ideološko naravo.

Ideološko?

Če spremljate pogovorno oddajo, v kateri novinar sooči sogovornike s skrajnimi stališči, bo izbiro gostov skoraj zagotovo utemeljil z argumentom, da mora objektivno predstaviti več plati zgodbe.

V resnici pa si želi doseči večjo gledanost?

Ne samo to. Tako medij še utrjuje podobo konflikta in zaostrenih družbenih razmer, v katerih ljudje laže sprejmejo izredne ukrepe: protiteroristično zakonodajo, varčevanje, odrekanje državljanskim svoboščinam. Poleg tega se lahko zahteva po objektivnosti hitro izrodi v prikrito cenzuro. To so v zadnjih letih spoznali številni posamezniki, ki so medijem posredovali dokumente o zlorabi položaja in korupciji javnih uslužbencev, a uredniki niso hoteli objaviti njihovih zgodb – ker niso dobili potrditve iz uradnih virov ali blagoslova ­pravne službe.

Koliko svobode je ostalo akademikom? Ali vodstvo univerze podpira vaše aktivistične dejavnosti?

Goldsmiths velja za angažirano univerzo, zato na srečo nimam težav z dekanom (nasmešek). Od nas celo pričakuje javno delovanje, saj v Veliki Britaniji ocenjujejo delo akademikov tudi po vplivu na javne politike. Vendar je tudi v akademskem svetu vse manj prostora za angažirano družbeno delovanje. Univerze so po razmišljanju, financiranju in načinu dela vse bolj podobne podjetjem. Njihova naloga je proizvodnja ‘koristnih kadrov’ in povečevanje konkurenčnosti gospodarstva, ne pa oblikovanje aktivnih, kritičnih in mislečih posameznikov. Čeprav lahko samo takšni ljudje sprožijo pozitivne družbene spremembe in zgradijo pravičnejšo družbo.

Lahko ideje takšnih posameznikov prodrejo skozi medijski sistem, ki ga opisujete?

Težko, ampak ni nemogoče. Britanski prisluškovalni škandal, razkritja skupnosti wikileaks in dokumenti nekdanjega obveščevalca Edwarda Snowdna so pokazali, da so v navidezno trdnem sistemu velike razpoke. Takrat so bili nekoč nedotakljivi posamezniki čisto nebogljeni. Medijski lastniki, visoki politiki in policijski uradniki so se morali prvič javno braniti ter so naredili veliko napak, preden so se spet organizirali in napadli nasprotnike. Na žalost smo se reformisti na te razpoke prepozno odzvali in nismo imeli pripravljenih dovolj prepričljivih alternativ, s katerimi bi nagovorili politike in javnost. Enake težave nas pestijo v kampanji za evropsko državljansko pobudo, saj očitno še vedno ne znamo dovolj nazorno pokazati, da sedanje gospodarske in politične krize ne bomo mogli rešiti brez pluralnega medijskega prostora. Upam, da bomo v prihodnjih kampanjah bolje pripravljeni.