Digitalni spomin ali elektronska pozaba

Na zadnjem smučarskem izletu smo posneli na stotine fotografij. Nekaj z digitalnimi fotoaparati, večino z mobilniki. Datoteke so se preselile na domače računalnike, v spletne albume in na elektronska družabna omrežja. Ostale so shranjene v pomnilniku mobilnega telefona, postale varnostna kopija na zapisljivem optičnem nosilcu (dvd) ali zaznamek v oddaljenih podatkovnih zbirkah, ki jih upravljajo ponudniki spletnih storitev.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 30. marec 2013, fotografija LJK

Kakšno bo njihovo prihodnje elektronsko življenje? Jih bo neskončno ohranjal digitalni spomin ali jih bo že čez kako leto zagrnila elektronska pozaba? Obe možnosti sta enako verjetni, saj proizvajalci računalnikov in pomnilniških nosilcev zaradi hitrega razvoja in poslovnih interesov niso poskrbeli za zanesljivo brisanje ali dolgoročno hrambo podatkov.

Če se bo na zasebnem profilu družabnega omrežja znašla fotografija, na kateri druščina pozira pred goro praznih pločevink piva, bo morda ujeta elektronska podoba še dolgo vplivala na udeležence smučarskega izleta.

Računalniški algoritmi za prepoznavanje obrazov, oblik in napisov bodo ugotovili spol in starost udeležencev, pa tudi blagovno znamko piva in oblačil. Zaznali bodo dogajanje na fotografiji (pivska zabava) in ga povezali z drugimi dejavnostmi na osebnem elektronskem profilu (glasbo, potovanji, hobiji, študijem ali zaposlitvijo …). Prepoznana oblačila in pivo bodo pomagala umeščati oglase, vabila na zabave bodo postala na časovnici bolj poudarjena. Pivsko fotografijo bo morda nekoč pregledovala komisija za podeljevanje štipendij ali delodajalec, ki ga bodo zanimali stari grehi prosilcev za službo. Zavarovalnica pa bo zaradi »dokazanih« alkoholnih razvad izračunala višjo premijo zdravstvenega in življenjskega zavarovanja.

Z vprašanjem digitalnega spomina se v zadnjih letih ukvarjajo številni publicisti, aktivisti, varuhi zasebnosti in celo evropski komisarji, saj želi komisija z direktivo predpisati pravico do elektronske pozabe. Kritiki svarijo, da uporabniki ne bodo mogli nikoli dokončno zbrisati zapisov in fotografij, ki jih objavijo na facebooku in spletnem albumu ali pošljejo po elektronski pošti. Zato bodo mladostne neumnosti spremljale »omreženo generacijo« vse življenje ter vplivale na njihove izobrazbene, karierne in potrošniške izbire.

A le, dokler jih ne bo izbrisala tehnična napaka, propad podatkovnega nosilca, bankrot ponudnika spletne storitve ali prekinjen dostop do oddaljenega strežnika s podatki.

Mrtvi podatkovni nosilci

Elektronski zapisi, v katerih so shranjeni ustvarjanje in spomini zadnjih desetletij, niso vklesani v kamnu, vžgani v glinenih ploščicah ali natisnjeni na papirju, sporočajo avtorji razstave Stara šara, ki so jo v začetku meseca odprli v celjskem zgodovinskem arhivu (ZAC).

Maturantskega plesa ali poroke, posnete na videokaseti, danes marsikdo ne more več predvajati, ker doma nima predvajalnika ali je posnetek zaradi neprimernega shranjevanja komaj gledljiv. Diplome, shranjene na stari disketi, lahko prebere samo še posebna računalniška oprema. Varnostne kopije, ki smo jih pred leti pridno zapisovali na zapisljive optične nosilce cd in dvd, pa zaradi razpada organskega premaza morda sploh niso več berljive.

»Za posameznika pomeni izguba dragocenih spominov osebno tragedijo. Za arhive, ki morajo poskrbeti za ohranitev zgodovinsko in družbeno pomembnih dokumentov, pa je problematika dolgoročne hrambe informacij na sodobnih nosilcih precej bolj zapletena,« je povedal direktor ZAC Borut Batagelj. Čeprav večji del arhivske dokumentacije še vedno pomeni papir, je vse več dokumentov shranjenih tudi na disketah, zapisljivih ploščah in drugih nosilcih. Vendar je Batagelj priznal, da tudi nove nosilce pogosto obravnavajo kot papirne dokumente – evidentirajo in poskrbijo za primerno shranjevanje.

To ni dovolj, saj bi morali vsak nosilec najprej prebrati in oceniti njegovo vsebino. Nato sledi izbira gradiva in odločitev, v kakšni obliki ga bomo shranili. Bomo ohranili izvirnik ali ga raje presneli na novejši medij? Se bomo zanašali na zapisljive nosilce ali bomo skrb za hranjenje podatkov prepustili specializiranim ponudnikov računalniških storitev v oblaku (na oddaljenih strežnikih), se je spraševal direktor arhiva.

Vendar vsaj približno trajne in enotne rešitve doslej še ne poznajo niti veliki tuji arhivi, zato so prepuščeni lastni iznajdljivosti. Nekatere dokumente skenirajo, druge shranjujejo na izvirnikih, sproti prilagajajo tudi arhivsko metodologijo, ki je precej drugačna kot pri papirnih dokumentih.

Z razstavo so želeli opozoriti, da slovenski arhivi, muzeji in drugi varuhi zgodovinske dediščine potrebujejo strategijo dolgoročne hrambe podatkov, ki so nastali v zadnjih desetletjih in so zapisani samo na elektronskih nosilcih. To ne pomeni samo primernih postopkov in prostorov za hranjenje in sistematično varnostno kopiranje elektronskih dokumentov, ampak tudi programske zapise, podatkovne baze in datotečne standarde, ki jih bo mogoče prebrati čez desetletja.

Sicer bomo morda lahko obudili zapis na starem mediju, a ne bomo več poznali programa, s katerim bi ga prebrali. To se nam pri papirnih dokumentih ne more zgoditi, saj imamo zaradi tisočletne pisne tradicije že v glavi ustrezna orodja, s katerimi znamo prebrati staro listino ali napis, se je nasmehnil Batagelj.

Hkrati so hoteli nagovoriti tudi splošno javnost, saj je od hrambe podatkovnih nosilcev odvisno, kaj bo sploh ostalo prihodnjim arhivarjem in proučevalcem človeških družb. Od običajnih uporabnikov sicer ni mogoče pričakovati arhivskega shranjevanja podatkov – ta naloga je zahtevna celo za specializirane ustanove –, a lahko že upoštevanje zelo preprostih pravil precej izboljša preživetje dragocenih podatkov.

Svetloba je sovražnica vseh podatkovnih medijev, prav tako temperatura in previsoka relativna vlaga. Magnetne nosilce moramo obvarovati pred močnimi magnetnimi in električnimi polji (ne shranjujemo jih blizu električnih naprav), podatke pa vsakih nekaj let presneti na nove nosilce, še svetujejo v celjskem arhivu.

Stara šara v oblaku

Boljša skrb za podatkovne nosilce, uporaba standardnih datotečnih zapisov in skrb za varnostne kopije lahko precej podaljšajo njihovo digitalno življenje. Vendar podobne razstave morda že nekaj let ne bodo več smiselne, ker podatki niso več shranjeni na prihodnji »stari šari«, ampak postajajo vse manj otipljivi.

Uporabniki doslej pri sebi niso shranjevali samo knjig, plošč in kaset, ampak tudi računalniške podatke – na disketah, trdih diskih, zapisljivih ploščah ali priročnih ključkih flash. Osebni računalnik je veljal za samostojno napravo, ki je sicer omogočala povezovanje v komunikacijska omrežja, a je podatke shranjevala lokalno. A je razvoj hitrih komunikacijskih povezav v zadnjih letih omogočil razmah spletnih storitev in komercializacijo uporabniških mrežnih naprav: pametnih mobilnikov, elektronskih tablic in bralnikov.

Elektronska tablica ali mobilnik, na katerem lahko beremo knjige, poslušamo glasbo in prebiramo elektronsko pošto, vzbujajo varljiv občutek, da so podatki shranjeni v napravi – kar je veljalo za osebne računalnike. Vendar so mrežne naprave ponavadi opremljene samo z delovnim pomnilnikom, ki je potreben za delovanje operacijskega sistema in aplikacij. Podatki, ki so shranjeni v spletnem poštnem predalu (gmail, hotmail), fotografskem albumu (flickr) ali družabnem omrežju (facebook), pa so dejansko drugje – na oddaljenih strežnikih v ZDA ali v kaki podatkovni oazi. Ameriška in britanska sodišča zato že rešujejo prve primere zapuščinskih razprav, v katerih je pokojnik zapustil tudi veliko zbirko elektronskih knjig, filmov in glasbe, ki je bila shranjena pri ponudniku spletne storitve, svojci pa niso imeli svoje kopije.

Premik podatkov na tuje strežnike ne prinaša samo zadreg, povezanih z elektronskim spominom in pozabo. Prav tako vprašanje oddaljene hrambe ni omejeno samo na zasebne uporabnike, ampak tudi za javne, zasebne in vladne ustanove, ki zaradi nižanja stroškov opuščajo lastno informatiko in se odločajo za oblačne storitve. Oblačni ponudniki nimajo enotne politike hrambe podatkov in ne ponujajo zagotovila, da se bodo podatki ohranili, tudi če podjetje propade – kar je v svetu spletnega podjetništva zelo pogosto. Zakoni, po katerih lahko oglaševalci, policija in varnostne službe dostopajo do uporabniških podatkov, so v ZDA precej liberalnejši kot v EU. Vprašanje je tudi, kako bodo lahko do »oblačnih« dokumentov nekoč dostopali javni arhivi, ki jih bodo hoteli ohraniti za prihodnje generacije.

Proizvajalce informacijskih in komunikacijskih tehnologij zanimata razvoj in prodaja novih izdelkov, enako razvijalce programske opreme, ki skrajšujejo podporo starim operacijskim sistemom in računalniškim programom. Države pa prepuščajo strategijo hrambe arhivom, muzejem in umetniškim projektom za ohranitev digitalne zapuščine, saj izginjanje digitalnih podatkov še ni postalo dovolj množičen ali strateški problem, čeprav nekateri kritiki svarijo, da nam zaradi elektronske pozabe morda že čez nekaj desetletij grozi nov temačni informacijski srednji vek. Kljub temu se brezskrben odnos uporabnikov do elektronskih nosilcev na nekaterih področjih počasi spreminja.

Na lanskem fotografskem sejmu Photokina je bil med številnimi ponudniki digitalnih fotoaparatov in drugih fotografskih pripomočkov tudi dobro obiskan razstavni prostor češkega podjetja Foma – enega zadnjih proizvajalcev klasičnih črno-belih in rentgenskih filmov v Evropi. Njihov predstavnik je povedal, da so pred leti zaradi nizkega povpraševanja že skoraj opustili proizvodnjo, a se je začela globalna prodaja filma v zadnjih letih opazno povečevati. Doslej so se za klasično fotografijo zanimali predvsem nostalgiki in fotografski zanesenjaki, njihovi prodajalci pa danes poslušajo vse več zgodb o izginulih digitalnih posnetkih in želji fotografov, da bi pomembne življenjske dogodke raje zaupali filmskemu traku.

Ker vedo, da se bo pravilno razvit črno-beli negativ najverjetneje ohranil do konca prihodnjega stoletja. Česar ne moremo napovedati nobenemu današnjemu elektronskemu pomnilniškemu mediju.

***

Tabela dolgoživosti podatkovnih nosilcev