Nov 03

Domače branje: facebook

Računalniški geniji imajo v svetu popularne filmske kulture zelo jasno določeno vlogo. Filmski ustvarjalci jih večinoma prikazujejo kot mlade očalarje, ki sanjarijo o nedosegljivih dekletih ali si ustvarijo elektronske prijateljice (Electric Dreams, 1984), kot vsemogočne internetne teroriste (Die Hard 4, 2007), brezobzirne poslovneže (Antitrust, 2001) ali kot osamljene čudake.

Tudi Socialno omrežje, film o nastanku Facebooka, upošteva omenjena žanrska merila, saj ustanovitelja Facebooka Marka Zuckerberga prikaže kot nerazumljenega, zavrtega, družbeno in spolno frustriranega mladeniča z željo po moči, ki večino filma igra negativca. Z eno pomembno razliko: Socialno omrežje je eden redkih filmov, ki računalniškega genija vzame resno. Zuckerberg namreč nima vloge karikature ali posebneža, temveč nekoga, ki ima pravo znanje in značajske poteze, da mu lahko uspe v svetu številk in elektronskih komunikacij.

To ne pomeni, da prinaša Socialno omrežje »resnično zgodbo« o nastanku Facebooka. Ben Mezrich, avtor knjige Naključni milijarderji (The Accidental Billionaires: The Founding of Facebook, A Tale of Sex, Money, Genius, and Betrayal), po kateri so posneli film, je svojo pripoved sicer oprl na nekatere resnične dogodke – tožbe nekdanjih sodelavcev in prijateljev, ki so Zuckerberga obtožili, da jim je ukradel zamisel za družabno omrežje in jih pozneje zahrbtno izrinil iz podjetja. Vendar dokumentaristično popisovanje zgodovine ni bilo namen ustvarjalcev filma, saj sta bila Facebook in Zuckerberg le izhodišče za neko drugo zgodbo – kako je internet spremenil pravila v elitnem poslovnem svetu in kdo so novi zmagovalci.

Dvojčka Winklevoss, vrhunska športnika in predstavnika ameriške aristokracije, ki sta najela Marka, da bi jima pomagal postaviti harvardsko družabno omrežje, sta bila prva poraženca, saj predstavljata star kapital in neelektronska družabna omrežja (elitne študentske klube in vplivne starše), ki v internetni dobi ne zagotavljajo več uspeha. Eduardo Severin, Markov študentski prijatelj, soustanovitelj Facebooka in študent ekonomije, pooseblja oportunističnega poslovneža, ki želi obogateti s tujimi zamislimi, zato mu nujno zmanjka vztrajnosti in fanatične vere v uspeh. Zuckerbergove potenciale lahko zato razume šele Sean Parker, manični serijski podjetnik in soustanovitelj Napsterja, ki ga zanimajo samo ideje, ki lahko spremenijo svet, in mimogrede še prinesejo dolarske milijarde. Vse drugo so malenkosti, s katerimi se ukvarjajo običajni ljudje.

Socialno omrežje je zato film o novih elitah – posameznikih z revolucionarnimi zamislimi in ljudeh, ki niso ustvarili samo nekega elektronskega družabnega omrežja, ampak so s Facebookom tudi pokazali, kako si predstavljajo družbo.

***

Z opisovanjem »gikovskega« pogleda na družbo se ne ukvarja le Mezrich v Naključnih milijarderjih in nešteti marketinško-podjetniški guruji, ki jih ponuja vsaka letališka knjigarnica. Poslovna ideologija, ki povezuje številne kalifornijske spletne podjetnike in vlagatelje v visoke tehnologije, je pogosta tema raziskovalcev fenomena silicijeve doline. Ta miselnost, ki sta jo britanska avtorja Richard Barbrook in Andy Cameron v svojem znanem istoimenskem eseju poimenovala »kalifornijska ideologija« (The Californian Ideology, 1995), združuje skoraj neomajno vero v demokratičen potencial tehnološkega napredka, prosti trg, libertarne vrednote in izročilo hipijevske protikulture.

Vplive hipijev na razvoj osebnega računalništva je raziskoval veteranski novinar New York Timesa John Markoff v knjigi What the Dormouse Said: How the Sixties Counterculture Shaped the Personal Computer Industry (2006). Ena vplivnejših knjig o hekerjih – ki še niso veljali za potencialne kriminalce – ostaja nekoliko starejša Hackers: heroes of the computer revolution (1984), ki jo je napisal ameriški novinar Steven Levy. Mojstre računske analize in podatkovnega rudarjenja je nazadnje opisal novinar ameriškega poslovnega tednika BusinessWeek Stephen Baker v knjigi Numerati (2008), individualistične kulture, ki jo pooseblja Zuckerberg, pa se je dotaknila Paulina Borsook,v knjigi Cyberselfish: a critical romp through the terribly libertarian culture of high tech (2000).

Še nekoliko drugačen pogled prinaša kanadski filozof Andrew Feenberg, ki je v svoji knjigi Questioning Technology (1999) zelo nazorno prikazal, da v razvoj in zasnovo novih tehnologij nikoli niso vključeni samo inženirji, ampak tudi poslovneži, potrošniki, politiki in birokrati, ki na različne načine vplivajo na razvoj in uporabo tehnoloških orodij. To temo sta še nekoliko razširila Robin Mansell in Roger Silverstone v zbirki esejev Communication by design: the politics of information and communication technologies, ki opisujejo, na kakšne načine lahko tehnologije odražajo vrednote, interese in nazore tistih, ki so jih zasnovali. Preprost uvod v problematiko družbenih vplivov tehnologij pa ponuja Graeme Kirkpatrick v knjigi Technology and Social Power.

Zelo osvežujoče so lahko tudi prevečkrat spregledane filozofske, sociološke in druge klasike, ki opozarjajo, da se človeška družba morda niti ni tako temeljito spremenila, kot si radi predstavljamo …

(predvsem prispevki kritične teorije: Herbert Marcuse in Douglas Kellner: One-Dimensional Man: Studies in the Ideology of Advanced Industrial Society; Theodor Adorno in Max Horkheimer: Dialektika razsvetljenstva; Walter Benjamin: The Work of Art in the Age of Its Technological Reproducibility, and Other Writings on Media, ter nekatera poznejša dela, denimo Jean Baudrillard: The Consumer Society: Myths and Structures ali Guy Debord: Družba spektakla)

Enhanced by Zemanta

No Comments

Leave a comment

no