E-demokracija, kot jo vidijo politiki

»Sedite v enem najbolj odprtih in e-demokratičnih parlamentov na svetu,« nas je pred nekaj meseci v Edinburgu nagovoril poslanec škotskega parlamenta George Reid. »Vse parlamentarne seje so še isti dan dostopne na parlamentarni spletni strani, naša zasedanja prenaša internetni televizijski kanal, poslanci so dolžni odgovarjati na elektronske pobude svojih volivcev,« je goreče razlagal. Idilično podobo elektronske parlamentarne Agore, ki jo je slikal ugledni sivolasi gospod, pa je varovala visoka ograja, okrog katere je bil sklenjen obroč policijskih specialcev.

Reidov govor o elektronski demokraciji zato ni izzvenel najbolj verodostojno. Ne le, da se je odvil v najbolj zastraženi in nedostopni edinburški stavbi, ki ni ravno poosebljala vključevanja državljanov v vodenje državnih zadev. Škotski parlamentarec je v svojem zanosu zagrešil tudi značilno napako večine politikov, ki vsako elektronsko podporo tradicionalnih političnih dejavnosti predstavljajo kot sestavino zelo zvenečega pojma: e-demokracije. Poslanci v imenu te nove oblike e-politike ustanavljajo parlamentarne televizijske kanale, objavljajo elektronske naslove na svojih spletnih straneh in vabijo državljane, naj se odzivajo na pobude njihovih strank. Internet jim pomeni sodobnejšo obliko predvolilnega plakata in elektronski medij, kjer nerazumevajoči uredniki ne krajšajo njihovih retoričnih bravur. Le redko pa se vprašajo, kaj imajo od omenjenih pridobitev državljani: več vpliva na upravljanje države ali le nove kanale, na katerih lahko izvoljeni predstavniki ljudstva objavljajo izbrane podatke o svojem delu in, v najslabšem primeru, zgolj izživljajo svoje narcistične vzgibe.

»Politiki še ne razumejo interneta,« mi je prepričano zatrdil Stephen Coleman, britanski strokovnjak za politično komuniciranje in predavatelj na univerzi v Leedsu. »Krivijo ga za vse večje nezanimanje državljanov za politiko, manjšo udeležbo na volitvah in referendumih ter zmanjšanje zaupanja v politične stranke. Hkrati pa pričakujejo, da bo prav internet reševal krizo parlamentarne demokracije in spodbudil politično vključevanje mlajših prebivalcev,« je pojasnil Coleman. Pri tem pozabljajo, da temeljni problem današnje politike ni njena prenizka tehnološka ozaveščenost, ampak pomanjkanje konkretnih vsebin in slabo poznavanje volivcev. Če vsebina političnega programa ne zanima nikogar več, mu nobena objava na internetu ne more vdihniti novega zagona. Podobno velja za elektronske volitve. Rezultati številnih pilotskih projektov e-volitev v Veliki Britaniji kažejo, da »volivcem prijazno« elektronsko glasovanje ni bistveno izboljšalo volilne udeležbe. Omenjene ugotovitve so krepko zamajale razširjeno tezo, da volilno udeležbo zmanjšuje predvsem razvajenost sodobnih volivcev, ki se jim na volilno nedeljo ne ljubi odpraviti na volišča.

Dodatno zmedo povzročajo ministri, pristojni za državno upravo, ki e-demokracijo v svojih nastopih pogosto mešajo s pojmi e-države ali celo e-uprave. Informatizacija upravnih procesov lahko bistveno pospeši upravne postopke, prihrani nepotrebne obiske pri občinskih uradnikih, zmanjša možnost korupcije in poveča zaupanje v državne organe. Vendar pa optimalnejše delovanje državnega aparata samo po sebi ne prinaša demokratičnih sprememb in nima neposredne zveze z ideali e-demokracije – prizadevanjem za spodbujanje in poglabljanje politične udeležbe državljanov. Pretirano poudarjanje tehnološke »modernizacije« države in uvajanja elektronskih storitev ima lahko celo neprijeten stranski učinek, saj sklicevanje na demokratične potenciale interneta kot takega zlahka zamegli dejstvo, da se odnosi med državljani in oblastjo v resnici niso bistveno spremenili.

»Če hočete kaj doseči, se ne smete zanašati na politike, ampak morate vzeti stvari v svoje roke,« je pikro pribila Sally Russel, soustanoviteljica internetnega portala Netmums. Društvo, ki je nastalo kot spontan državljanski odziv na neživljenjsko družinsko politiko, danes združuje približno 260.000 mladih britanskih mamic in velja za eno najpomembnejših otoških nevladnih organizacij. Internetne mame si pomagajo odgovoriti na številna starševska vprašanja, svetujejo dobre okoliške pediatre, predlagajo družinske izlete in ponujajo različne oblike pomoči. Čeprav je združenje že kmalu pridobilo veliko mobilizacijsko moč med mladimi starši, je postalo za politike zanimivo šele, ko so jih po nekaj letih delovanja opazili prvi pomembnejši časopisi. A ne kot partner, smeje pove gospa Russel. Pristojno ministrstvo jih je najprej videlo kot grožnjo in pripravilo načrt zelo podobnega (vladnega) spletnega mesta, s katerim bi zmanjšali vpliv Netmums v britanski javnosti. Premislili so si le zato, ker so jim svetovalci za odnose z javnostjo tak korak odločno odsvetovali.

Odzivi oblasti na uspešne državljanske projekte, kakršen je Netmums, zelo nazorno razkrivajo strah politike pred izgubo dela vpliva in njeno vse večjo nemoč. Če poslanec objavi svoj elektronski naslov, a ne odgovarja na prispela pisma, bo deležen pokroviteljskega zgražanja internetne skupnosti. Še večjo napako zagrešijo ministrstva, ki že vnaprej vedo, da predlogov zainteresirane javnosti ne bodo upoštevala. V takem primeru postane možnost (elektronske) javne debate le arogantno vsiljen alibi, ki lahko priskrbi pridih »demokratičnosti« pri sprejemanju novega zakona ali strategije, ne pokaže pa pripravljenosti oblastnikov za odprt dialog z državljani.

Odnos politikov do e-demokracije tako ostaja razklan med željo po ohranitvi starih privilegijev in zavedanjem, da se politično delovanje neizogibno umika v alternativne sfere, ki jih ne znajo več razumeti, še manj pa obvladovati.

(Sobotna priloga Dela, 24. marec, 2007)