Pobeg v spletna medijska prostranstva

Na internetu se je v zadnjih letih razvila zelo raznolika medijska pokrajina, v kateri je vzklilo na stotine novih elektronskih medijev: televizijskih postaj, internetnih časopisov in številnih spletnih žanrov (blogov, forumov …), ki jih lahko ustvarjajo tudi običajni državljani.

»Ker je na internetu neskončno dosti prostora za nove igralce, velike medijske korporacije nimajo več monopolov nad informacijami, ampak lahko javnost izbira med neštetimi novičarskimi viri,« je prepričan Michael Powell, nekdanji direktor ameriškega medijskega in telekomunikacijskega regulatorja FCC. Vplivni republikanski državni uradnik je zatrdil, da omejitve medijskega lastništva, predpisovanje kvot za nekomercialne programske vsebine in zakonsko opredeljena skrb za javni interes v novem tisočletju nimajo več nobenega smisla, ampak zgolj škodujejo medijskim podjetjem in gospodarstvu – kar je poskušal dokazati z obsežno študijo, ki jo je prvič javno predstavil leta 2003.

Powellu so omenjene argumente nehote priskrbeli številni novinarski in drugi utopisti, ki internetne medije predstavljajo kot novo zatočišče svobode govora in družbeno odgovornega novinarstva. Svoje videnje romantičnega sožitja med svetovnim spletom in svobodnim izražanjem napajajo iz stare ideje brezmejnih kiberprostorov, v katerih ne veljajo zakoni in pravila fizičnega sveta, omogoča pa jih odprta in neregulirana zasnova interneta. Ker med internetnimi objavami ne lomastijo uredniški cenzorji, so objavljene tudi novice in stališča, ki v tradicionalnih medijih nikoli ne bi našli svojega prostora. Mlad iraški arhitekt, znan kot Salam Pax, je lahko v svojem spletnem dnevniku objavljal zapiske iz obleganega Bagdada, korejski poulični trgovci soustvarjajo »državljansko-novinarski« internetni časopis OhMyNews, ameriški blogerji pa so med predsedniško kampanjo 2004 dokazali, da so bili dokumenti o predsednikovem služenju v narodni gardi ponarejeni.

Navdušenja nad tovrstnimi novomedijskimi dosežki ne podžigajo le nadobudni avtorji besedilnih in videoblogov, ampak tudi lastniki tradicionalnih medijev in telekomunikacijskih operaterjev. Prvi hočejo z blogi in drugimi interaktivnimi vsebinami zmanjšati osip svojih bralcev in gledalcev, drugi upajo, da jim bodo uporabniške vsebine pomagale do novih prihodkov. Zato na svojih spletnih straneh odpirajo časopisne in televizijske kanale, zaposlujejo honorarne novinarje ter izrabljajo brezplačno zagretost amaterskih piscev. Z njihovim početjem ni načeloma nič narobe, saj so postali nekateri internetni medijski poskusi dragocen vir alternativnih in spregledanih novic. Vendar pa nekritično poveličevanje redkih spletnih presežkov ne odseva dejanskega vpliva novih internetnih medijev in njihovih »brezplačnih novinarjev« na obveščenost državljanov.

»Powellova retorika je perverzna,« mi je odločno zatrdil Gene Kimmelman, dolgoletni ameriški borec za pravico do svobodne izbire in podpredsednik ameriške zveze potrošnikov. »V svoji raziskavi so uslužbenci FCC zgolj prešteli medije, niso pa ugotavljali, kdo so njihovi lastniki, kakšne vsebine predvajajo in kolikšen je njihov dejanski vpliv na javno mnenje. V resnici je danes večina ameriških medijev v rokah petih velikih medijskih konglomeratov, nekomercialne vsebine izginjajo s televizijskih programov in časopisnih strani, po alternativnih virih novic pa posega komaj kak odstotek državljanov,« je pojasnil Kimmelman. Informacijski vpliv interneta je zato močno precenjen, saj za informacijskega potrošnika ni pomembno le število »medijskih kanalov« (posameznih televizijskih postaj, časopisov ali blogov) in njihov doseg, ampak predvsem njihova lastniška in vsebinska raznolikost. Če nekaj sto časopisov, ki jih izdaja eno medijsko podjetje, složno podpira ameriško posredovanje v Iraku, ne moremo govoriti o mnenjski in medijski pluralnosti, ampak o mogočnih mnenjskih megafonih, s katerimi ne more enakovredno tekmovati noben neodvisen internetni medij ali osamljen bloger.

Spletni projekti tradicionalnih (medijskih) ustanov zato prinašajo zgolj nove medijske kanale, ne pa tudi novih glasov, ki bi prispevali k pluralnosti medijskega prostora. Število uporabnikov interneta, ki prebirajo novice, se sicer povečuje sorazmerno z razmahom širokopasovnega internetnega dostopa, a se bralci praviloma zadržijo pri uveljavljenih novičarskih blagovnih znamkah, ker blogom in neodvisnim spletnim portalom še ne zaupajo. Hkrati se pisci spletnih dnevnikov po raziskavah ameriškega zavoda PEW le redko vidijo v vlogi nekakšnih »državljanskih novinarjev«, ampak se z blogi ukvarjajo po kako uro na teden – v prostem času. Med temami, ki jih v svojih prispevkih objavljajo običajni internetniki, prevladujejo zapiski iz zasebnega življenja, zabava in različne umetnostne zvrsti: proza, poezija, fotografija in videoposnetki. »Resnejših« vsebin je bistveno manj, še redkejše so izvirne novice, saj se družbenokritični internetni pisci praviloma omejujejo na povzemanje in komentiranje prispevkov iz tradicionalnih medijev, ker ne premorejo časa, znanja, denarja in pravne zaščite, potrebnih za preiskovalno delo.

Poleg tega novodobni internet ni več prijazno zatočišče svobodoljubnih akademskih in inženirskih zanesenjakov, ki ne razmišljajo o zanesljivem nakupu knjig in rezervaciji letalskih vozovnic. Svetovni splet je postal najpomembnejši transportni medij za zrele gospodarske panoge – medijsko industrijo, telekomunikacije, denarništvo in trgovino –, ki libertarne ideje o internetni svobodi vse hitreje nadomeščajo z zahtevami po varnosti, predvidljivosti in nadzoru. Komunikacijsko infrastrukturo upravljajo močno regulirani državni ali zasebni operaterji, omrežne naprave in programsko opremo izdeluje omejeno število globalnih korporacij. Enake tehnologije lahko omogočijo neskončne možnosti avtorskega in političnega izražanja ali skoraj popoln nadzor nad državljani (primer Kitajske). Komercializacija interneta je zelo nazorno pokazala, da internet ni svoboden in odprt že po svojem genskem zapisu, kar so trdili zgodnji kiberteoretiki v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak njegovo uporabo narekujejo enaki dejavniki, ki usmerjajo fizični svet: kapital, politika in človeške potrebe. Če upoštevamo vse naštete omejitve internetnih medijev, postanejo Powellova zagotovila o nepotrebnosti staromedijske regulacije zaradi novih igralcev bistveno manj prepričljiva.

Razumevanje powellovske manipulacije je zelo koristno tudi za vse tiste slovenske novinarje in druge posameznike, ki čutijo, da podržavljena javna televizija in velik odstotek tiskane časopisne naklade ne pomenita zdravega in pluralnega medijskega prostora. Ker so prepričani, da v tradicionalnih medijih za svobodno izražanje ni več možnosti, jih želijo čim prej zapustiti in se preseliti na svetovni splet. Čeprav se zdi neprostovoljno izgnanstvo v spletna medijska prostranstva zelo vabljiva alternativa, ki že daje nekaj zanimivih rezultatov (vest.si, razgledi.com, arzenal.si …), pa tak umik dolgoročno ne more spremeniti ničesar. Z dejavniki, ki omejujejo svobodo izražanja v staromedijskem prostoru – državnim obvladovanjem medijev prek lastniških povezav, pritiskom kapitala in (samo)cenzure –, se morajo novinarji in državljani najprej spoprijeti v fizičnem svetu. V nasprotnem bodo staromedijske prakse, pred katerimi so se umaknili, neizogibno okužile tudi internetne kolonije. Takrat za nove pobege ne bo več možnosti. Niti prostora.

(Sobotna priloga Dela, 28. april 2007, fotografija LJK)