»Vas zanima, koliko korakov prehodite?« me je med zimskim obiskom največjega sejma zabavne elektronike CES vprašala demonstratorka. »Ali veste, koliko kalorij ste porabili danes?« je zanimalo razstavljavca na naslednjem razstavnem prostoru. »Ali želite preizkusiti naš program za hujšanje?« je zaklicala mladenka na tekaškem trenažerju. »Oziroma program za krepitev mišične mase,« se je popravila, ko je bolje pogledala mojo postavo.

Razstavljavci najrazličnejših športnih pripomočkov so zasedli dobro tretjino velike dvorane. Prevladovale so najrazličnejše zapestnice, ki štejejo korake, merijo srčni utrip in ocenjujejo gibanje. Te podatke brezžično posredujejo mobilniku ali računalniku ter jih naložijo v telovadne, shujševalne in druge spletne aplikacije, ki nam pomagajo izboljšati življenjski slog in živeti bolj zdravo.

Športne zapestnice in družabni telovadni programi so zelo značilna pogruntavščina kalifornijske silicijeve doline. Njihovi razvijalci si človeško naravo večinoma razlagajo na dva načina. Na eni strani imamo razumske posameznike, ki se o vseh življenjskih odločitvah posvetujejo s podatki. Če razumskemu uporabniku ponudimo natančno analizo dnevnega obnašanja in mu s številkami pokažemo, da se premalo giblje, bo to že dovolj močan argument za spremembo življenjskih navad. V to skupino spadajo tudi športniki in rekreativci, ki hočejo z natančno analizo vadbe izboljšati svoje rezultate.

Na nasprotni strani so uporabniki, ki niso tako zelo razumski, da bi življenjske navade podrejali podatkom, ali jim manjka samodisciplina za zdrav življenjski slog. Za takšne posameznike je treba uporabiti načela okoljskih spodbud in omejitev, ki jih je razvil ameriški vedenjski psiholog Burrhus Frederic Skinner. Če naprava zazna, da predolgo sedimo, nas bo s sporočili in tresenjem poslala na krajši sprehod po pisarni. Ko bi zapestnica naštela premalo korakov, bi nas opomnila, naj se pred spanjem še malo razgibamo. Nekaterim naprednejšim programom so dodali tudi človeško pla(s)t, saj je lahko uporabnik izmenjal podatke z drugimi člani družabnega omrežja, da so ga spodbujali, kadar je začel izgubljati voljo do gibanja.

Skinnerjanski pristop ni omejen samo na elektronske priganjače za gibanje in hujšanje. Razvijalci ga vse pogosteje uporabljajo tudi v zdravstvu, izobraževanju ali pri odvajanju od zasvojenosti. Tipala znajo pravočasno napovedati napade bolezni, zaznati padce pri starejših, opominjati na jemanje zdravil ali celo načrtovati takšno pot do službe, da se izognemo vsem lokalom z alkoholno skušnjavo. Zato postajajo ti pripomočki vse bolj zanimivi tudi za velike proizvajalce mobilnikov in telekomunikacijske operaterje, ki v priganjačih vidijo pomemben vir prihodkov. Še bolj dragoceni pa bodo podatki, ki jih bodo zbirala vsenavzoča tipala.

Na svetovnem mobilnem kongresu MWC 2014 v Barceloni sem si pred dobrim mesecem kupil elektronsko zapestnico, saj me je zanimalo, kako dobro me bo spoznala po enem mesecu uporabe. Aplikacija me je pohvalila zaradi prehojenih korakov in me pograjala zaradi dolgotrajnega sedenja, kar je verjetno usoda večine tipkajočih poklicev. Izračunala je, da premalo spim, in pokazala, da postane spanec proti jutru nemiren. Iz vzorca dnevnega gibanja sem lahko zelo natančno ugotovil, kakšne so moje dnevne rutine: kdaj pridem na delo, kdaj grem na kosilo in kdaj sem šel zvečer še v kino. Če bi hotel, bi lahko v aplikacijo vpisal tudi vse svoje obroke, količino popite tekočine in zapestnico sproti učil, kakšno je moje gibanje – kdaj hodim in kdaj tečem.

Te izmere mi niso ravno spremenile življenja. Če se je števec zvečer ustavil na 8000 korakih, nisem nikoli namenoma prehodil še dodatnih 2000, da bi dosegel predpisano normo (ta je za mojo težo, višino in starost ocenjena na 10.000 korakov). Primerjava s podobno starimi moškimi uporabniki me je po prehojenih korakih uvrstila v zgornjo tretjino, aplikacija pa mi je za izboljšanje življenjskega sloga predlagala manj sedenja, več spanja in več aktivnih minut, kar sem vedel tudi pred zapestnico. Ker nimam posebnega športnega ali shujševalnega cilja, je vrednost zbranih podatkov zame razmeroma majhna. Vendar ti podatki sploh niso zares moji, ampak so shranjeni na strežnikih podjetja, ki mi je prodalo zapestnico.

Za ponudnike elektronskih priganjačev so takšni gibalni podatki precej bolj dragoceni, saj ponujajo zelo dober pogled v naše življenjske sloge, kakršnega nima niti naš osebni zdravnik. Za ta pogled pa si prizadevajo vsi udeleženci podatkovne ekonomije: od načrtovalcev zdravstvenih politik in zdravstvenih zavarovalnic do oglaševalcev, ki iščejo nove kupce najrazličnejših prehrambnih in športnih izdelkov.

(Nedelo, 30. marec 2014)