Eno življenje ni dovolj
Second life, ki so ga razvili v podjetju Linden Research (Linden Lab), so do leta 2006 poznali predvsem njegovi uporabniki in redki novinarski tehnospecialisti. Pred dvema letoma se je začel zanj zanimati poslovni tisk, saj so pri podjetju Linden Lab razvili posebno poslovno politiko, ki omogoča prebivalcem SL uveljaviti lastniške in avtorske pravice nad navideznim premoženjem, omogočili so tudi menjavo navideznega denarja (lindenskih dolarjev) v prave ameriške bankovce. Ustvarjalce SL naj bi navdihnil znanstvenofantastični roman Snow Crash, ki ga je napisal Neal Stephenson. Podjetje Linden Lab je bilo ustanovljeno leta 1999 in danes zaposluje približno 140 ljudi.
Prva objava: Sobotna priloga Dela, 30. junij 2007
Navidezni svet
Na vlaku, ki povezuje bruseljsko letališče z mestnim središčem, je prisedel temnolas mladenič in se takoj predstavil kot Jorge. Zgovorni Argentinec, ki je že na prvi pogled izstopal iz evrokratske sopotniške množice, je s težavo izvlekel prenosni računalnik iz nahrbtnika in se priključil na svetovni splet. »Delo kliče,« je opravičujoče pojasnil, na zaslonu njegovega prenosnika pa so se izrisali animirani liki, ki se v zadnjih dveh letih vse pogosteje pojavljajo na naslovnicah poslovnih tednikov, dnevnega časopisja in internetnih portalov. Liki, ki živijo in delajo v trenutno najbolj znanem računalniškem navideznem svetu Second life (SL), za katerega skrbi kalifornijsko podjetje Linden Lab.
Jorge je namreč v svojem »drugem življenju« lastnik podjetja, ki skrbi za različne potrebe prebivalcev navideznega sveta. Trenutno zaposluje tri prijatelje: modno oblikovalko Anito, ki izdeluje unikatna navidezna oblačila, ter dva študenta industrijskega oblikovanja in arhitekture, ki opremljata navidezna stanovanja in pisarne. S prodajo navideznih izdelkov in storitev zaslužijo tudi do nekaj tisoč resničnih dolarjev na mesec, se pohvali Jorge. Zato si lahko privoščijo izobraževanje v tujini, zanje pa se zanimajo tudi prireditelji različnih poslovnih konferenc, ki v svoje programe vse pogosteje vključujejo tudi predavanja na temo navidezne ekonomije.
Zgodba o štirih mladih Argentincih, ki se uspešno preživljajo z resničnim delom v navideznem svetu, se prepleta z neštetimi drugimi poročili iz življenj prebivalcev Second lifa. V njih nastopajo matere samohranilke, ki so se odpovedale službi v lokalnem supermarketu in postale uspešne trgovke z navideznimi nepremičninami, pa tudi različni umetniki, podjetniki in profesorji, ki so v SL prenesli svoje razstave, koncerte, podjetja in predavanja. Švedska je v SL odprla veleposlaništvo, Adidas trgovino s športnimi čevlji, IBM načrtuje gradnjo tehnološkega razvojnega centra. Hotelska veriga Starwood pospešeno gradi navidezne hotele, novičarska agencija Reuters je v SL akreditirala svojega poročevalca, v elektronski svet se je preselila tudi podružnica resničnostnega šova Veliki brat. Z navidezno ekonomijo SL so se začeli resno ukvarjati ameriški in britanski davčni uradniki, ki jih moti neobdavčenost realnih zaslužkov – vrednost mesečnega trgovanja prebivalcev SL naj bi že presegla pet milijonov dolarjev na mesec –, predstavniki policije pa opozarjajo na razmah negativnih pojavov, značilnih za »prvo življenje«: pranja denarja, elektronskih goljufij, pedofilije in prostitucije.
Pozornost, ki jo množični mediji in blogerji namenjajo fenomenu Second lifa, pa ni povezana le z zanimivimi življenjskimi zgodbami, vrednostjo navidezne ekonomije in hitrim naraščanjem števila prebivalcev navideznih svetov. Razširjenost širokopasovnih internetnih povezav in vse večja procesorska moč osebnih računalnikov nam prvič omogočata konkretnejši vpogled v prihodnost medčloveške komunikacije, o kateri so doslej razmišljali predvsem pisci znanstvene fantastike. Poigravanje z identitetami, značilno za internetne forume in klepetalnice, se bo z razvojem navideznih svetov razširilo tudi med uporabnike, ki računalnika ne povezujejo z zabavo, druženjem in raziskovanjem skritih plati svojih osebnosti. Elektronske maske omogočajo spremembo videza, spola, nacionalnosti in starosti, zato lahko vsak postane privlačno dekle, eleganten kavalir ali igriv otrok. Anonimnost zmanjšuje strah pred neuspehom, zaradi katerega v resničnem življenju marsikdo ne upa ustanoviti podjetja ali ogovoriti dolgoletne simpatije. Hkrati navidezni svetovi obljubljajo užitek brez greha in zločin brez kazni, po čemer ljudje hlepijo že iz časov najstarejših epskih pesnitev.
Ker prebivalci SL s svojimi podjetniškimi podvigi, maskiranji in izživljanji najglobljih fantazij sestavljajo zanimiv človeški laboratorij, ki ga je mogoče razmeroma natančno opazovati (z osebno udeležbo ali obdelavo elektronskih podatkov), se zanje živo zanimajo različni raziskovalci človeškega obnašanja. Oglaševalci na prebivalcih preizkušajo nove izdelke, ekonomisti postavljajo teoretične poslovne modele in ugotavljajo, ali bodo navidezni svetovi naslednja evolucijska stopnja globalizacije, ostali (psihologi, antropologi, vojska …) poskušajo izluščiti vzorce, po katerih se organizirajo človeške družbe, in odzive na različne življenjske okoliščine. Vsi skupaj pa se trudijo napovedati, kako bo drugo življenje vplivalo na resnični svet: kako se bodo gibali denarni tokovi in kje bodo ljudje našli tudi do 50 ur prostega časa, ki ga v SL vsak teden preživi (ne)navidezni podjetnik Jorge. Ker med njimi prevladuje vzhičenost nad novimi priložnostmi in raziskovalna mrzlica, na prve zametke izkoriščanja cenene delovne sile in še močnejšo komercializacijo prostega časa opozarjajo le redki kritiki.
***
Napihovanje?
Novinar britanskega spletnega časopisa The Register Shaun Rolph je opozoril, da pri podjetju Linden Labs pretiravajo s številkami o prebivalcih SL in obsega njegovega gospodarstva. Od 7,6 milijona registriranih uporabnikov jih le približno 50.000 plačuje mesečno članarino, ki omogoča trgovanje in druge resne dejavnosti. Naenkrat je v povprečju prijavljenih le okrog 20.000 uporabnikov, večina navideznih podjetnikov pa obrača zelo majhne vsote denarja – nekaj deset dolarjev na mesec. Rolph dodaja, da lahko obstoječa tehnologija Linden Laba gosti le po nekaj deset uporabnikov v enem prostoru, zato ni primerna za prirejanje navideznih koncertov in večjih predavanj ali konferenc. Znani tehnološki komentator Nicolas Carr je podvomil tudi o ekološki vzdržnosti navideznih svetov, saj je izračunal, da povprečni prebivalec SL porabi več elektrike (računalniki, strežniki …) kot povprečni Brazilec in v ozračje posredno izpusti 1,1 tone ogljikovega dioksida. Približno toliko kot voznik velikega avta, ki prevozi 4000 kilometrov.