Evropska digitalna prihodnost

Digitalne tehnologije izboljšujejo naš vsakdanjik. Povečujejo nam potrošniško izbiro, izboljšujejo dostop do informacij, odpirajo nova delovna mesta, omogočajo globalno konkurenčnost in povečujejo blaginjo. Te privlačne obljube pa se lahko uresničijo le, če bomo pravočasno odpravili negativne posledice novih tehnologij – vse širši prepad med tehnološko pismenimi in nepismenimi – in ujeli zaostanek za tehnološkimi velesilami, ki so v zadnjem desetletju še povečale tehnološko prevlado.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 6. 11. 2010

Na tej preprosti diagnozi temelji ena pomembnejših strategij, ki jih je letos pripravila evropska komisija: Digitalna agenda za Evropo. Evropska komisarka Neelie Kroes, ki je prevzela vodenje direktorata za informacijsko družbo in medije, je ob majski predstavitvi povedala, da želi komisija z agendo doseči nekatere zelo visoke cilje: zagotoviti dostop do širokopasovnega interneta za vse prebivalce EU do leta 2013, dvigniti uporabo interneta, spodbuditi elektronsko poslovanje ter podvojiti javna vlaganja v raziskave in razvoj informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) do leta 2020. Če hoče uresničiti te cilje, pa komisijo najprej čaka vzpostavitev enotnega evropskega digitalnega trga, povečanje zaupanja v internet, širjenje digitalne pismenosti, občutno povečanje hitrosti spletnega dostopa in povečevanje razvojnih naložb.

Digitalna agenda za Evropo ni prva strategija, ki so jo evropski komisarji pripravili za zmanjševanje (domnevno) vse večjega razvojnega zaostanka za ZDA, Japonsko in prihodnjimi azijskimi tehnološkimi velesilami, predvsem Kitajsko, Indijo in Južno Korejo. Vendar pa je pol leta po njeni predstavitvi že jasno, da komisiji skoraj zagotovo ne bo uspelo izpolniti obljubljenih ciljev. Evropski komisarji so se v zadnjih dveh desetletjih preveč zanašali na vsemogočnost svobodnega trga, zato imajo danes hude težave, kako upravičiti velika javna vlaganja v gradnjo informacijske infrastrukture, ki bi bila potrebna za zmanjševanje in odpravo digitalne ločnice. Hkrati pa ima komisija malo neposrednega vpliva na politike razvoja IKT v posameznih članicah, ki se zelo dobro zavedajo svojih »nacionalnih interesov«, zato v praksi upoštevajo le tista evropriporočila, ki jim ustrezajo.

Evropske digitalne zadrege

Omenjene zadrege imajo za evropski »digitalni trg« zelo konkretne posledice. Privatizacijski val, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zajel telekomunikacijski sektor (predvsem privatizacija nacionalnih telekomov), je močno vplival na strategije, priporočila in direktive evropske komisije. Ker je imela telekomunikacijska infrastruktura velike tržne potenciale, so lobisti telekomunikacijskih podjetij prepričali evrokomisarje, da telekomunikacijska omrežja ne smejo funkcionalno razdeliti na omrežja in storitve ali mu pripisati statusa »javne infrastrukture« (kot električno, vodovodno, cestno in druga omrežja), ker da bi to slabo vplivalo na razvoj konkurence. Pri tem pa so pisci direktiv spregledali dejstvo, da so vlaganja v informacijsko infrastrukturo tako velika, da jih zmorejo le velika (monopolistična) telekomunikacijska podjetja – če imajo poslovni interes.

Privatizacija nekdanjih nacionalnih telekomunikacijskih monopolistov je pomenila, da so državne telekomunikacijske monopole v številnih evropskih državah zamenjali šibko regulirani zasebni monopolisti, ki jim pri načrtovanju vlaganj v telekomunikacijsko infrastrukturo ni bilo treba upoštevati morebitnega »javnega interesa«. To je prineslo razmeroma hiter telekomunikacijski razvoj mest in večjih stanovanjskih naselij, kjer je bilo mogoče razmeroma preprosto doseči veliko potencialnih uporabnikov telekomunikacijskih storitev. Na drugi strani je komercializacija internetnega dostopa povzročila zaostajanje manj poseljenih predelov, predvsem podeželja, saj so morali tudi manjši (»konkurenčni«) ponudniki poiskati svoje nišne poslovne priložnosti v večjih krajih, ker jim podeželje ni moglo zagotoviti vzdržnega poslovnega modela. Telekomunikacijska diskriminacija pa ni bila samo geografska, temveč tudi socialna, saj so brez hitropasovnih telekomunikacijskih storitev ostajali tudi mestni predeli, v katerih živi revnejše ali starejše prebivalstvo.

Možnost dostopa do širokopasovnega interneta ni edino področje, ki ločuje prebivalce EU, saj digitalne prihodnosti ne pomenijo samo žic in kablov, po katerih potujejo podatki. Evropska komisija je v preteklosti večkrat opozarjala na probleme »interoperabilnosti« – potrebo po skupnih in odprtih standardih, ki bi zagotovili berljivost in skupno rabo elektronskih dokumentov in vsebin –, vendar so taki standardi redki že znotraj državnih uprav, kaj šele med upravami in gospodarstvom ali med članicami EU. Kupci elektronskih vsebin – glasbe, filmov in elektronskih knjig – vedno znova ugotavljajo, da globalnost svetovnega sveta močno »lokalizirajo« nacionalne meje, saj nakupovanje na spletnih trgovinah marsikje ni mogoče – zaradi neurejenih avtorskih pravic, nepripravljenosti lastnikov pravic za vstop na manjše nacionalne trge in neenotne avtorske zakonodaje. Podobno neusklajen pa je tudi odnos do elektronske zasebnosti, preganjanja spletnega kriminala, mobilnosti in drugih področij, ki se ne ozirajo na meje nacionalnih držav.

Neučinkovitost evropolitike

Področje digitalnih vsebin kaže, da je evropski birokratski aparat zelo slabo pripravljen na hiter razvoj digitalnih storitev. Ravno nasprotno velja za ameriška tehnološka podjetja – denimo Facebook, Apple, Amazon in Google –, ki se znajo zaradi globalnega dosega, ohlapnih ameriških zakonov in specifične podjetniške kulture bistveno hitreje odzivati na potrebe uporabnikov, iskati tržne priložnosti in izkoriščati nedodelanost zakonodaje, ki ne zmore slediti tehnološkim spremembam. Tak primer je Googlovo skeniranje knjig (google books) in natančno snemanje mestnih ulic (street view), ki mu nekatere evropske redke države bolj ali manj uspešno nasprotujejo zaradi posegov v zasebnost (Nemčija, Velika Britanija, tudi Slovenija), druge pa podobnih pomislekov nimajo ali jih ne znajo pravno utemeljiti.

Ker so vsi zbrani podatki o evropskih uporabnikih, ulicah, knjigah in elektronskih transakcijah shranjeni na zasebnih strežnikih ameriških visokotehnoloških podjetij, to odpira številna praktična in varnostna vprašanja (kaj se zgodi s podatki, če zasebno podjetje bankrotira, ali lahko do podatkov o evropskih državljanih dostopajo ameriške varnostne službe …). Hkrati pa strah pred prodornostjo ameriških podjetij prinaša dobronamerne, a premalo domišljene, prepozne ali preveč zbirokratizirane pobude za razvoj evropskega googla (quaero), evropske silicijeve doline, evropske elektronske knjižnice (Europeana) ali evropskega satelitskega sistema (Galileo), ki poberejo veliko denarja in raziskovalne energije, a ne prinašajo konkretnejših rezultatov ali razvojnih prebojev.

Posvetovanje o evropski digitalni agendi, ki ga je prejšnji teden pripravila evropska komisija (Digital Agenda Stakeholders Day), je pokazalo, da se evrokomisarji iz preteklih napak niso veliko naučili. Evropsko informacijsko politiko še naprej obvladujejo zasebni interesi telekomunikacijskih podjetij, saj evropska digitalna prihodnost kljub očitnim napakam trga za komisijo ostaja predvsem gospodarsko vprašanje, podrejeno domnevnemu ustvarjanju delovnih mest in spodbujanju gospodarske rasti. Politiki, mediji in javnost se premalo zavedajo problematike, s katero se ukvarja nova agenda, zato se v Evropi praktično ne more razviti živahna javna debata, kakršno v ZDA sproža vprašanje nevtralnosti interneta. Poleg tega so udeleženci posvetovanja spoznali, da je digitalna agenda preveč »ambiciozna«, saj predstavniki telekomov (infrastrukture), družbenih manjšin (izključeni) in ohranjevalcev kulturne dediščine težko oblikujejo skupne projekte in cilje, je zapisal poročevalec evropskega novinarskega centra EJC Eric Karstens. Podobno nemogoče pa je tudi učinkovito sodelovanje različnih direktoratov, saj se vsebina digitalne agende ne dotika le informacijske družbe, gospodarstva in varovanja konkurence, ampak tudi zdravja, kulture, znanosti in sociale.

Zadrege, na katere je opozorilo posvetovanje o digitalni agendi, so poučne tudi za Slovenijo, saj bodo na direktoratu za informacijsko družbo v začetku prihodnjega leta predvidoma predstavili strategijo o digitalni Sloveniji. Če bo nova slovenska strategija le prevod in priredba evropskega dokumenta – kot vse dosedanje slovenske digitalne strategije –, bo skupaj z besedilom podedovala tudi vse opisane vsebinske in organizacijske zagate evropskega izvirnika. Vprašanje pa je, ali so pisci slovenske strategije v sedanjih okoliščinah sploh sposobni pripraviti drugačen dokument. Kakšen? Tak, ki bi jasno določil specifične slovenske razvojne prioritete in jim priskrbel ustrezno financiranje (ne le nekaj simboličnih milijonov evrov, razpršenih po malih razpisih), predpisal funkcionalno ločenost omrežja od storitev, opredelil prihodnjo vlogo (državnega) Telekoma Slovenije ter okrepil položaj telekomunikacijskega regulatorja, ki ga že od nastanka dušijo politični interesi.

Related articles

• Europe Takes Up Debate on Universal Internet Access (nytimes.com)
• European Parliament and industry experts discuss Net Neutrality on Thursday in Brussels (bigbrotherwatch.org.uk)
• The EU’s Digital Economy Gets Ready for a Makeover (online.wsj.com)