Facebook noče izročiti podatkov

Katere podatke o uporabnikih hrani največje elektronsko družabno omrežje facebook? Na to vprašanje je poskusil letos poleti odgovoriti dunajski študent prava Max Schrems. Od upraviteljev omrežja je prejel za skoraj 1200 strani podatkov, ki so potrdili, da Facebook o uporabnikih shranjuje še bistveno več podatkov kot so domnevali njegovi kritiki. Zato je začel kampanjo Evropa proti Facebooku in pozval evropske uporabnike omrežja, naj tudi sami zahtevajo dostop do podatkov ter se poučijo o pravi naravi priljubljene spletne storitve.

Vendar so uporabniki kmalu ugotovili, da Facebook nima namena spoštovati evropske zasebnostne zakonodaje, saj uporabnikom nočejo izročiti vseh podatkov, do katerih so upravičeni.

Teden dni po pogovoru s Schremsom za Sobotno prilogo sem od Facebooka zahteval svoj elektronski »dosje«, ki ga je mogoče naročiti z njihovim spletnim obrazcem. Naslednji dan me je pričakalo elektronsko pismo s povezavo do spletnega mesta, od koder sem lahko prenesel datoteko s podatki. V približno 20-megabajtni datoteki so mi poslali seznam prijateljev, zapise na zidu, zasebna sporočila (poslana in prejeta), vse fotografije, videoposnetke in javno objavljene podatke. V njej pa so manjkali vsi zanimivejši podatki, ki jih je omenjal Schrems: izbrisana sporočila, vabila na dogodke in skupine, senčni uporabniški profili, seznam označenih fotografij in podobno (nekateri primeri datotek so objavljeni na spletni strani kampanje).

Ker z izpisom nisem bil zadovoljen, sem na irsko podružnico Facebooka poslal novo zahtevo (pdf) za dostop do lastnih podatkov (po elektronski in običajni pošti). V spremnem besedilu sem pojasnil, da sem že prejel svoj prvi uporabniški dosje, vendar v njem manjkajo podatki, ki so jih v začetku Schremsove kampanje izročali uporabnikom. Po več kot enem mesecu so mi na elektronski naslov odgovorili (pdf), da se v mojem dosjeju že nahajajo vsi podatki, ki so mi jih »po njihovem mnenju« dolžni izročiti na podlagi direktive 95/46/EC. Zelo podobna pisma so dobili tudi drugi uporabniki, ki so zahtevali dostop do podatkov. Na njihov odgovor sem se že pritožil irskemu informacijskemu pooblaščencu, vendar njihovega odgovora ne pričakujem prav kmalu.

Odziv Facebooka je potrdil Schremsove napovedi, da podjetje kljub evropski direktivi ne bo izročalo uporabniških podatkov. Namesto tega bodo poskušali prepričati irskega informacijskega pooblaščenca, da so zahteve uporabnikov neutemeljene, in hkrati lobirati pri irski vladi, da lahko »preveč stroga« razlaga zasebnostne zakonodaje vznemiri spletna podjetja, ki so jih v zadnjem desetletju privabile irske davčne spodbude. To potrjujejo nekatere nedavne izjave irskih uradnikov in članov vlade, ki se bojijo, da lahko varovanje zasebnosti zmanjša njihovo konkurenčnost in upočasni gospodarski razvoj.

Razmišljanje irskih vladnih predstavnikov ni osamljeno, kar kažejo tudi odzivi na nedavno razkritje dejanske razsežnosti globalne prisluškovalne industrije, za katerega je poskrbela spletna skupnost wikileaks. Ne le, da zahodna podjetja brez zadržkov oskrbujejo nedemokratične režime s tehnologijami za nadzor elektronskih komunikacij in preganjanje političnih nasprotnikov, ampak za svoje početje uporabljajo enaka opravičila kot Facebook. Ko se je podjetje za izdelavo nadzorne opreme Intelligence Support Systems pritožilo uredništvu Wall Street Journala zaradi kritičnega članka o prisluškovalni industriji, so v javnem pismu zapisali, da bi morebitno omejevanje izvoza nadzorne opreme slabo vplivalo na rast ameriškega gospodarstva in zavrlo nastanek novih delovnih mest. Zelo podobno razmišljanje pa je zapisal tudi novinar Daily Beasta Dan Lyons v prispevku, kaj Facebook v resnici meni o naši pravici do zasebnosti.

Max Schrems je v intervjuju izpostavil zelo pomembno vprašanje: ali je kršenje zakonov res samo logična posledica novih poslovnih modelov, na katerih temeljijo internetne storitve, ali ga moramo spregledati kot kriminalno početje, ki ga je treba preganjati in omejiti? Ali smemo spregledati, da je Facebook poslovno uspešen tudi ali predvsem zaradi sistematičnega zavajanja uporabnikov, nezakonitega preprodajanja njihovih osebnih podatkov in namernega prikrivanja, kaj zbira in kaj z našimi podatki v resnici počne? Ali lahko zaupamo podjetju, ki uporabnikom namenoma onemogoča vpogled v podatke in jim s tem odreka pomembno državljansko pravico?

Njegovi odgovori so jasni. Prav tako sklep, da lahko Facebook za zlorabe zares kaznujemo samo njegovi uporabniki, če se poslovimo od storitve in izbrišemo uporabniške račune.

(fotografija LJK)