Fotografirati manj

Na nedavnem kongresu mobilne telefonije MWC sem imel eno dobro dopoldne časa za daljši sprehod po Barceloni. Okrog vratu sem imel star fotoaparat z enim objektivom in enim črno-belim filmom. Digitalno opremo sem pustil v hotelu.

Začel sem okrog sedmih zjutraj na trgu Plaza España in nadaljeval proti morju do spomenika Krištofu Kolumbu. Ob obali so bile privezane jadrnice in okrog slikovitega akvarija so nenehno tekali lovci na rekreativne kilometre. Ozke ulice v starem gotskem predelu so se zdele neskončne in so skrivale katedralo, oddaljeno samo nekaj deset metrov zračne črte. Večno nedokončanost Sagrade Familie so zagradile na desetine turističnih avtobusov, pred katerimi sem se umaknil na vrh imenitnega parka Guel.

Do treh sem prehodil kakih petnajst kilometrov in videl lep del turističnih znamenitosti. Ko sem pred prvo novinarsko konferenco pospravil fotoaparat, je števec kazal 31 posnetkov. Fotografiral sem vse, kar se mi je zdelo vredno posnetka in nekatere motive celo ponovil − s filtrom ali drugačno osvetlitvijo. A kljub temu nisem porabil niti enega celega filma. Prejšnji večer sem z digitalnim fotoaparatom samo med krajšim večernim izletom na kartico zapisal več kot 200 datotek.

S tem preprostim poskusom sem si potrdil očitno: na film fotografiram precej bolj premišljeno kot na pomnilniško kartico. Lani sem med obiskom konference v Kotorju porabil natanko en film srednjega formata (12 posnetkov) in približno toliko filma sem porabil tudi za lansko zimsko partizansko reportažo iz Dražgoš. Zavedanje, da posnetka ne bom mogel pogledati na zaslončku, ampak se mi bodo vse napake razkrile šele po razvijanju, me je prisililo, da sem se spet opomnil na obrtniško fotografsko znanje, ki sem ga pridobil v nekdanjih fotografskih letih. Po desetletju digitalnega fotografiranja sem pri večini prizorov prvič spet pomislil, da zanje ni vredno porabiti posnetka, kaj šele posneti petdeset variacij. Zato sem postal precej bolj pozoren na osvetlitev, kompozicijo in vsebino motiva.

Brezskrbno digitalno fotografiranje s fotoaparati in mobilniki je izjemno pospešilo in pocenilo pridobivanje fotografskih izkušenj, saj danes nikomur ne privoščim časov, ko smo si lahko za štipendijo v Avstriji kupili pet diafilmov in pazili na vsako sličico. Vendar me je začela pri digitalni fotografiji motiti površnost, na katero me je pred kakimi petnajstimi leti opozoril britanski pisatelj Julian Barnes. Ta za pisanje dolgo ni hotel uporabljati računalniškega urejevalnika besedil, ampak se je raje mučil s pisalnim strojem. Pri sebi je opazil, da pisalni stroj zahteva večjo disciplino, saj je predolgo trajalo, če je moral še enkrat napisati vsak nerodni odstavek. Zdelo se mu je, da zaradi pisateljske mučilne naprave bolje piše, ker vsako misel bolje premisli, in to po nekaj odstavkov naprej, preden začne tipkati.

Zaradi lahkotnosti digitalnega fotografiranja je moj digitalni arhiv pred kakim mesecem presegel 500 gigabajtov, od katerih je bilo uporabnih le za kakih petdeset gigabajtov gradiva. Večino prostora so porabile datoteke raw in na desetine različic posnetkov, od katerih bi brez škode pobrisal vse razen enega, če bi se mi ljubilo izbrati najboljšega. A sem zaradi pomanjkanja časa vedno le presnel vse datoteke s pomnilniške kartice, ker da bom urejal pozneje in ker je pomnilniški prostor danes poceni. Vendar sem se že sprijaznil, da tega arhiva ne bom nikoli uredil, ampak sem kupil večji disk. Prav tako dvomim, da bom v prihodnje skrbneje porabljal prostor na vse večjih pomnilniških karticah, ampak bom še naprej kopičil gigabajte odvečnih datotek.

Edina rešitev je, da začnem fotografirati manj, a mi pri digitalnem procesu še ni uspelo najti pravega načina. Zavestno „šparanje” posnetkov na današnjih velikih pomnilnikih se mi zdi podobno neuresničljivo kot hujšanje ob polnem hladilniku. Zato bo treba verjetno počakati, da bodo ta neznansko pereč problem prvega sveta rešili na kickstarterju in bom lahko nekoč prednaročil fotoaparat, ki bo zaklenjen na 36 posnetkov kot nekdanji fotografski filmi.

(fotografija LJK)