Fotoskice: luknjičarka

Ne vem, ali bi me v digitalnih časih še pritegnila fotografija. Najbolj se spomnim temnice. Previdnega vstavljanja filma v razvijalno dozo, skoraj tesnobnega pričakovanja, ali so sivotne podobe na prozornem poliestru pravilno razvite, in trenutka, ko se je na fotografskem papirju pod rdečo temnično lučjo prikazal prvi obris ujetega motiva. Vznemirjala me je ta naključnost, možnost neštetih napak in neponovljivosti postopka, ki so ga ukrotili samo največji mojstri. Sprehod s prvim filmom v leseni luknjičarki je proustovsko obudil spomine na nekdanjo negotovost. Kompozicija je bila prepuščena domišljiji, osvetlitveni čas ugibanju, previjanje filma naključju. Vsi posnetki bi bili lahko pretemni, presvetljeni, premalnjeni, prekriti in popolnoma nealgoritemsko nepredvidljivi. Ostala je samo neposredovana risba svetlobe.

Ondu 135 pocket pinhole