Nostalgeek: panasonic lx3
Ko sem leta 2008 prvič preizkusil panasonicov zmogljivi žepnik lx3, se nisem mogel znebiti vtisa, da so pri Panasonicu razvoj izjemoma zaupali fotografom in ne marketinškemu oddelku.
Nič na fotoaparatu ni sledilo marketinškim zapovedim. Tipalo je premoglo manj megapik kot neposredni tekmeci (deset). Objektiv je imel samo približno dvakratni zum. Oblika je bila oglata, na razmeroma težkem kovinskem ohišju so bila klasična kolesca in standardni nastavek za zunanjo bliskavico, objektiv je bilo treba pokriti s pokrovčkom in mogoče je bilo uporabljati običajne filtre. Vendar so bile inženirske odločitve zelo dobro premišljene in so dobile veliko posnemovalcev.
Tipalo je bilo večje kot pri podobnih žepnikih in je omogočalo različna merila (4:3, 3:2 in 16:9), zato so bili posnetki pri nižjih nastavitvah iso zelo lepo izrisani in so imeli vsaj za zaslonko boljšo dinamiko. Objektiv z optičnim umirjevalnikom slike je ponujal zelo uporabno široko goriščnico 24 mm in veliko svetlobno moč f2-2,8, zato je bilo treba le redko poseči po višjih nastavitvah iso. Fotoaparat je omogočal zajem videa 720p, zapis raw in celo ročno ostrenje. Manjkalo mu je le nekaj dodatnih tele-milimetrov, saj se je objektiv ustavil pri 60 mm, ampak so se razvijalci verjetno raje odločili za večjo svetlobno moč.
Rabljenega lx3 sem si kupil pol leta po novinarskem preizkusu. Analiza podatkov exif je pokazala, da sem z njim v prihodnjih letih zajel večino izletniških, družinskih in tudi popotnih posnetkov, saj sem ga imel ves čas pri sebi. Fotoaparat je bil presenetljivo odporen – podobno kot sonyjev r1 – saj je brez posledic preživel kar nekaj padcev, udarcev in deževnih nalivov med popotovanjem po Islandiji.
Po več kot petih letih rabe me je zmotilo zelo malo uporabniških muh ali tehničnih omejitev. Objektiv je prekratek za portrete, zato sem se moral nekajkrat znajti kar z nastavitvijo makro. Panasonic tedaj še ni znal najbolje izrabiti tipala, saj je šum že na iso 400 precej opazen in datoteke jpeg niso na ravni Canonovih ali Nikonovih izdelkov. Izbirniški „joystick“ bi takoj zamenjal za kolesca iz poznejših modelov, baterija je nekoliko podhranjena in tudi zajemanje filma je za današnja merila skoraj neuporabno – brez možnosti ročnih nastavitev ali spreminjanja snemalnega načina. Poznejša modela iz serije lx – petica in sedmica – sta odpravila večino teh pomanjkljivosti, vendar nista bila tako uspešna kot trojka, saj je začel trg zmogljivih žepnikov že spreminjati Sony s prvim velikotipalnim „superžepnikom“ rx100.
Stara trojka je danes moj edini žepnik, saj sem jo obdržal tudi po nakupu rx100, ki sem ga po dobrem letu uporabe prodal. Vedno ga spravim v potovalko ali nahrbtnik kot rezervni fotoaparat, pogosto pa ga uporabim tudi za primerjavo, koliko so v zadnjih letih v resnici napredovali zmogljivi žepniki. Tudi zaradi visokih meril, ki jih je pred več kot šestimi leti postavil lx3.
