Fotoskice: Poklic za prave male moške

Nekaterih stvari ne pozabiš. Ko sem gledal šestnajstletno Anjo, kako rutinirano je v dobri minuti sestavila in razstavila avtomatsko puško kalašnikov AK-47, so mi začele roke nehote ponavljati gibe, ki so jih bile vajene iz vojske. Opazila je, da me mika odložiti fotoaparat in prijeti drugačno strelno orožje. Bi poskusil, me je vprašala? Prikimal sem, čeprav sem občutil rahlo skelenje slabe vesti. Upal sem, da mi po končanem služenju vojaškega roka ne bo več treba slišati hladnega tleska prožilnega mehanizma. Ali si priznati vznemirjenja, ki ga je zdramil ta zvok.

Ležal sem na travnem poligonu sredi kadetske šole generala Alekseja Jermolova in razstavljal šolsko orožje. Z novinarsko sodelavko Polono Frelih sva iz Čečenije pripotovala v mesto Stavropol na jugu Rusije. Zanimal naju je fenomen kozaštva, ki sem ga poznal samo iz romana o Tarasu Bulbi in pripovedi o trpljenju Kozakov pod Stalinom. Vojaštvo je izjemno pomemben del njihove kulture in skoraj vsi gojenci kadetske šole bodo nekoč nosili ruske vojaške oznake. »Hočem postati vojak. To je poklic za prave moške,« nama je zaupal Ljoša, ki nosi uniformo obmejnih enot. Podobno navdušeni so bili tudi njegovi vrstniki in nekoliko starejša Anja, ki hoče biti padalka.

Sedemdeset odstotkov otrok izhaja iz revnih družin. Matere samohranilke težko skrbijo za številno potomstvo, zato velikokrat izberejo šolo, ki jo plačuje mestna oblast in otrokom ponudi zastonj hrano, šolanje in slavnostno obleko, v kateri sodelujejo na paradah. Njihovi učitelji so vojaški rezervisti in veterani, ki so si v Afganistanu, Čečeniji in sibirskih postojankah zaslužili mirnejše delovno mesto. Nekateri so me spomnili na moje nekdanje poveljnike, drugi so bili bolj podobni učiteljem telovadbe – le da je njihovo igrišče malce drugačno od tistih v običajnih šolah. Šolah brez vojaških uniform, jutranjega dviganja zastave in sestavljanja avtomatskih pušk.

(več fotografij sem objavil v videoeseju)

(Sony nex 6 in rx100, 10-18 mm, Sigma 30 in 60 mm)