Ta izkušnja je bila verjetno ključna za njegovo raziskovalno kariero. Srečanje z visokimi tehnologijami tistega časa je potrdilo, da je bila odločitev za študij elektrotehnike pravilna (sprva je hotel študirati matematiko). Hkrati je dozorelo tudi spoznanje, da bo moral novo znanje poiskati v tujini. Izkušnje je najprej pridobival v Nemčiji, nato se je odločil za ZDA, kjer se je zaposlil v podjetju Hewlett-Packard (HP). Bil je v ekipi štirih inženirjev, ki je razvila prvi žepni kalkulator hp-35. Po odhodu iz HP je ustanovil svoje podjetje in sodeloval pri razvoju brezkontaktnih identifikacijskih čipov rfid in sprejemnikov satelitskega signala gps, kakršne danes uporablja večina mobilnikov in avtomobilskih navigacijskih naprav.

Le dveh stvari nisem nikoli znal: ukazovati in obračati denarja, je smeje povedal Rode. Zato ni nikoli postal milijonar, kar je uspelo nekaterim njegovim sodelavcem in celo nekaterim študentom, ki so v njegovem oddelku opravljali poletno prakso. Denimo poznejšemu soustanovitelju Appla Stevu Wozniaku.

Zakaj ste se odločili za odhod v Ameriko? Vas Siemens, Ericsson in Philips niso prepričali?

V Ameriko sem se odpravil zato, ker sem hotel videti svet. Še pomembnejša motivacija pa je bila moja tedanja simpatija in sedanja soproga, ki je z družino že pred mano odšla čez ocean. Tedaj sem se ravno vrnil s prakse v Nemčiji. Tam sem zaslužil ravno dovolj, da sem si lahko kupil star motocikel, doma sem ga prodal in zanj dobil osemdeset dolarjev – ravno dovolj za ladijsko vozovnico do New Yorka. Na Reki sem se vkrcal na ladjo in po treh tednih prvič zagledal Kip svobode.

Kakšna Amerika vas je pričakala leta 1960?

Draga! Tedaj sem smel iz Slovenije legalno izvoziti samo dvajset dolarjev. V newyorškem pristanišču sva se zgrešila z gostiteljem, ki bi me moral pričakati, zato sem poklical taksi. Peljal sem se kakih deset minut in prispel do iskanega naslova. Vozniku sem dal dvajsetaka in vrnil mi je samo pet dolarjev. Tako sem že takoj po prihodu v Ameriko ostal skoraj brez denarja (smeh). No, saj sem imel še nekaj skritih zalog, a me je ta izkušnja vseeno naučila novih ekonomskih pravil. V New Yorku nisem ostal dolgo. Najprej sem se odpravil v Chicago, kjer sem na univerzi Northwestern magistriral iz biomedicine in za magistrsko nalogo razvijal napravo za hipnotiziranje ljudi. Nato sem nadaljeval proti zahodu in se leta 1962 zaposlil v podjetju Hewlett-Packard, ki je imelo sedež v kalifornijskem Palo Altu.

Je bila okolica San Francisca tedaj že znana kot silicijeva dolina?

Okolica je bila precej drugačna kot danes. Povsod so bili sadovnjaki, nasadi breskev in sliv. To je bila pač dolina Svete Klare, ki med ljudmi še ni imela današnjega slovesa.

Kdaj je dobila visokotehnološki sloves? Nekateri zgodovinarji silicijeve doline menijo, da je bila za njen razvoj ključna hladna vojna, ki je spodbudila velika vlaganja v informacijsko tehnologijo, brez katerih ne bi bilo osebnega računalnika, interneta in drugih velikih izumov.

Vojaški industriji ne pripisujem tako odločilnega pomena. Okolica San Francisca se je začela razvijati že pred drugo svetovno vojno, za nastanek poznejše silicijeve doline pa ima po mojem mnenju največ zaslug Frederick Terman, profesor na univerzi Stanford. Terman je nagovarjal študente, naj ostanejo v Kaliforniji – za mesto priložnosti je tedaj veljal New York – in tu ustanovijo podjetja. Vodstvo univerze pa je prepričal, naj podjetnim študentom oddajo univerzitetna zemljišča. Tako je univerzi zagotovil močne finančne temelje, saj so na njihovi zemlji zrasli številni poznejši tehnološki velikani, ki so univerzi podarili bogate donacije, gradili laboratorije in postavljali stavbe. Hkrati se je med univerzo in podjetnimi študenti spletla močna vez in se ohranila do danes. Profesorji so svetovali podjetjem ali jih celo ustanavljali, podjetniki in inženirji iz zasebnih raziskovalnih oddelkov pa so predavali študentom in sodelovali pri raziskavah. Poleg tega je Terman dosegel še nekaj pomembnega: na Stanford je privabil nobelovca Williama Shockleyja.

Soizumitelja tranzistorja?

Brez tranzistorja si ne moremo predstavljati napredka sodobne elektronike. Vendar Shockley ni bil samo izumitelj, ampak je znal svoj izum tudi komercializirati. Imel je tudi izjemen nos za izbiranje nadarjenih inženirjev, saj je v svojem podjetju Ferris Semiconductors zaposlil nekaj izjemnih posameznikov, ki so pozneje pomembno vplivali na razvoj računalništva. Med drugim sta zanj delala Robert Noyce in Gordon Moore, ki sta iznašla prvo integrirano vezje in pozneje ustanovila Intel, največjega proizvajalca procesorjev. Izvirna Shockleyjeva ekipa pa je začela v podjetju Fairchild Semiconductor za tranzistorje uporabljati silicij namesto germanija. Ta odločitev je bila kriva za današnje poimenovanje silicijeve doline.

Zakaj ste med vsemi podjetji izbrali prav Hewlett-Packard?

Podjetja, o katerih sem govoril, so nastala pozneje. HP je bilo med čisto prvimi podjetji, ki je nastalo na stanfordskem zemljišču v začetku leta 1939 in je bilo v zgodnjih šestdesetih letih že uveljavljeno. Všeč mi je bila njihova podjetniška in raziskovalna kultura, ki je v marsičem postala model za silicijevo dolino. Ste vedeli, da sta ustanovitelja Bill Hewlett in Dave Packard izbrala ime podjetja z metom kovanca?

In bi se lahko imenovalo tudi Packard-Hewlett, če bi kovanec odločil drugače?

Natanko tako. Ustanovitelja sta verjela, da je to najbolj pošteno, saj sta hotela biti enakopravna partnerja. Začela sta v garaži hiše, kjer je stanoval Packard z družino. Oba sta bila inženirja, a je Hewletta zanimal predvsem razvoj, Packarda pa vodenje podjetja in prodaja.

Sliši se skoraj stereotipno. Začetek v garaži, prvi ustanovitelj inženir, drugi poslovnež. Zelo podobno zgodbo lahko preberemo tudi v zgodovinah nastanka drugih velikih tehnoloških podjetij: Appla, Microsofta, Googla …

Oh, kje so še vsi ti gospodje! Vsi poznajo zgodbo Appla in njegovih ustanoviteljev Steva Jobsa in Steva Wozniaka, vendar se je moralo do začetka osemdesetih let zgoditi še marsikaj. Ko danes predavam o začetkih silicijeve doline, me vedno preseneti, kako slabo ljudje poznajo obdobje pred Applom in Microsoftom – celo inženirji. Ne znajo si predstavljati, s kakšnimi izzivi smo se spoprijemali v šestdesetih in sedemdesetih letih, kaj vse smo morali šele izumiti … Že pisanje člankov za objavo v Sloveniji je bil poseben podvig. Tedaj smo že poznali primitivne tiskalnike, vendar v Ameriki niso poznali šumnikov. Vsak šumnik sem moral sestaviti iz osnovne črke in dveh polovic strešice, za kar sem tedaj porabil najmanj pet posebnih preluknjanih kartic. Še bolj zahtevno je bilo izdelovanje integriranih vezij, ki smo jih morali ročno narisati na velikem plastificiranem papirju in s posebnimi nožki izrezati črte, nato pa vse skupaj s posebnimi fotografskimi postopki pomanjševati do končne velikosti vezja, ki je bilo tedaj veliko dobra dva centimetra. Danes ni več tako neposrednega stika med načrtom in končnim izdelkom. Na računalniku izdelamo načrte in arhitekture elektronskih vezij in čipov, ti pa nekje na drugem koncu sveta lepo zapakirani pridejo s proizvodnih linij. Tako vezje smo morali razviti tudi za naš prvi kalkulator, kar je bila moja naloga.

Ali drži zgodba, da vas je nekega dne v laboratoriju obiskal Bill Hewlett, pokazal na dvajsetkilogramski računski stroj in vas vprašal, ali lahko naredite takšno napravo, ki pa jo bo lahko spravil v žep srajce?

Drži.

Kako ste se lotili dela?

Najprej smo vzeli meter in izmerili Hewlettov žep (smeh).

Res?

Seveda, kako pa naj bi drugače dobili prave mere? Nato je kolega izdelal plastično maketo, ki jo je lahko Hewlett spravil v žep, da smo ugotovili, koliko prostora imamo na voljo.

Ste s kalkulatorjem ujeli prvotne mere?

Skoraj. Na enem delu smo ga morali malce podaljšati, a je naprava še vedno ostala žepna.

Kateri so bili največji inženirski izzivi?

Za vsako žepno napravo je zelo pomembno, koliko elektrike porabi. Če bi izdelali kalkulator, ki bi po petnajstih minutah ostal brez elektrike, takega izdelka ne bi nihče uporabljal. Ker tedaj še niso bile razvite dovolj varčne tehnologije, smo morali poiskati dve podjetji, ki sta v laboratorijih razvijali obetavne tehnologije. Prvo je razvijalo nov varčen tranzistor, drugo posebno logično enoto. Drugi izziv je bil zaslon, saj so bile še tako varčne mikrožarnice preveč požrešne. Zato smo se odločili za zelo napredno svetilno tehnologijo, ki je danes navzoča povsod: diode LED. Zaslon je bil varčen, a so bile številke tako majhne, da smo morali razviti še posebna povečevalna stekla, da so jih dovolj povečala. Največja uganka pa je bila tipkovnica, saj je bilo običajno stikalo s tipko že večje od debeline našega modela. Morali smo izumiti čisto novo tipkovnico, pri čemer nam je pomagalo – pivo.

Pivo?

Na HP smo imeli enkrat na dva meseca petkovo popoldansko druženje s hamburgerji in pivom, kjer smo lahko po službi tudi malo več popili. To so bili nekakšni predhodniki današnjih team buildingov, ki so jih že zelo zgodaj uvedla prav tehnološka kalifornijska podjetja. No, kolega se je na taki zabavi igral s pločevinko za pivo. Saj si verjetno predstavljate: stiskate pločevinko in slišite pk, pk, pk, ko se tanka pločevina vdira in skače nazaj v prvotno lego. Ob tem je pomislil, da bi lahko po takem načelu izdelali novo tipkovnico, kar smo tudi storili. Enako pomembni so bili neinženirski izzivi. Prvi preizkusni kalkulatorji so bili izdelani iz bež plastike. Taki modeli bi verjetno šli tudi v proizvodnjo, če ne bi Hewlett odnesel enega primerka domov, kjer mu je soproga namignila, da bi bil črn precej bolj eleganten. Seveda smo morali takoj zamenjati barvo (smeh).

So se s Hewlettovo soprogo strinjali tudi uporabniki?

Očitno, saj je bil hp-35 velika prodajna uspešnica. Izračunali smo, da moramo prodati deset tisoč kosov po 395 dolarjev, če hočemo povrniti naložbo. Že prvo leto pa smo prodali več kot sto tisoč kalkulatorjev, kar je bil tudi za HP prelomen dogodek, saj do tedaj nismo imeli nobenega zares množičnega izdelka. Seveda za uspeh ni bila zaslužna samo barva. Na zelo odmevni predstavitvi v New Yorku je novinar vprašal Hewletta, kaj bi se zgodilo, če kalkulator po nerodnosti pade na tla. Hewlett je mirno odvrnil, da tega še nismo preizkusili, in zalučal napravo po hodniku. Ko smo jo pobrali, je delovala brez težav, kar je prepričalo tudi nejeverneže, nas pa spodbudilo, da smo ustanovili poseben oddelek za razvoj kalkulatorjev in se lotili razvoja novih izdelkov.

Vi ste tedaj prevzeli razvoj računovodskega modela hp-80?

Ko smo uspešno končali prvi model, sem začel najprej razvijati model 65, ki ga je bilo mogoče programirati. Vendar so mi naročili, naj se raje lotim kalkulatorja za poslovne uporabnike in računovodje. Sprva nisem vedel, kako naj se lotim naloge, saj nisem vedel, kaj potrebujejo finančniki, kaj računajo in kakšne algoritme uporabljajo. Na srečo sem našel kolega, ki je bil sicer strojnik, a se je v HP ukvarjal s finančnim delom. On mi je znal razložiti matematični del, jaz sem sestavil škatlo. Na koncu sva prijavila verjetno moj najbolj znan patent za izračunavanje finančnih problemov s tremi gumbi, ki so ga pozneje uporabili tudi pisci programov za osebne računalnike. Če poenostavim: v treh korakih ste lahko hitro izračunali, koliko vas bo na koncu stalo posojilo, ki ste ga z določenimi obrestmi vzeli za poljubno število let. Ali kolikšen mesečni obrok boste plačevali.

Kdaj je inženirsko logiko v silicijevi dolini zamenjala prodajalska? Tudi HP je preživljal hude pretrese, ko se je inženirski del konec devetdesetih let srečal z novo predsednico uprave Carly Fiorina. Ta je bila popolno nasprotje nekdanjih ustanoviteljev – zvezdniška menedžerka, ki je izpeljala megalomanski prevzem podjetja Compaq in poskušala preoblikovati HP v proizvajalca potrošniške elektronike.

Težko rečem, kdaj natanko se je zgodil ta premik. Ko sem po dvajsetih letih zapustil HP, je tam še vedno prevladoval inženirski duh, a so se že čutile spremembe. Strojna oprema je počasi dozorevala in postajala samoumevna. Vse pomembnejša je postajala programska oprema, ki je omogočala nove načine uporabe elektronskih sestavin. Nekdanja visoka tehnologija se je iz laboratorijev, vojske in velikih korporacij selila na prodajne police običajnih trgovin z elektronskimi izdelki. Potrošniško elektroniko pa je treba znati prodati, ne samo izdelati.

Kritiki tega trenda verjamejo, da zaradi komercializacije ni več dovolj temeljnih raziskav ali prelomnih tehnoloških izumov. Vse pomembnejše računalniške tehnologije so bile razvite v šestdesetih in sedemdesetih letih, najnovejšo elektronsko tablico vodijo vrstice starega programskega jezika, ki jih poganjajo procesorji, zasnovani pred nekaj desetletji …

Nisem prepričan, da je taka kritika utemeljena. Zares veliki preskoki, kakršen je Teslovo odkritje izmeničnega toka, so zelo redki in večina inženirjev nima priložnosti sodelovati pri njihovem nastanku. Za uspeh določene tehnologije so pomembni številni dejavniki: spremenjeno družbeno okolje, pocenitev komponent ali izboljšanje osnovne zamisli. Ko smo razvijali verjetno prvi prenosni računalnik, ki smo ga tedaj poimenovali računalnik za aktovko (briefcase computer), moje zasnove nismo mogli uresničiti, ker ni bilo primerne zaslonske tehnologije. Čez pet ali šest let pa so se pojavili prvi zasloni lcd, na katerih do danes temeljijo prenosne naprave. Tudi zaslon na dotik smo pri HP preizkušali že konec sedemdesetih let, a je preteklo veliko časa do množične uporabe v pametnih mobilnikih in drugih napravah. Pogosto se zgodi tudi to, da razvijalci izvirne zamisli ne pomislijo, kaj vse je mogoče početi z njihovim odkritjem, in ne prepoznajo njegovega tržnega potenciala. To potrjuje tudi naša izkušnja z Jobsom in Wozniakom.

Kdaj ste se srečali z njima?

Ko smo ustanovili oddelek za kalkulatorje, sta bila Jobs in Wozniak še v srednji šoli. Wozniak je začel študirati na Berkleyju, kjer je prvič uporabil naš kalkulator. Ta ga je tako navdušil, da nam je poslal prijavo, in smo ga sprejeli v službo v mojem oddelku. Jobs je prišel na HP malce drugače, saj je prek soseda dobil številko Billa Hewletta, ga poklical in pregovoril, da ga je vzel na poletno prakso – kar veliko pove o njegovi prepričljivosti (nasmešek). Ker so bili laboratoriji pri HP odprti štiriindvajset ur in smo lahko kadar koli razvijali tudi lastne projekte, sta tudi Jobs in Wozniak po službi sestavljala škatlico, ki je postala prvi prototip računalnika Apple. Izdelek sta nato prvič predstavila prav HP, a smo ga na sestanku zavrnili. Zato sta se poslovila in ustanovila svoje podjetje.

Zavrnili ste prvi Apple?

Danes se to morda zdi nerazumno, a smo imeli svoje razloge. Tedaj smo se v HP ukvarjali samo z velikimi tehnološkimi izzivi. Vsak nov razvojni projekt je moral biti velik korak naprej, rešiti pomemben tehnološki problem ali prinesti nekaj novega na trg. Jobsova in Wozniakova ideja je bila za nas premalo zanimiva. Zdelo se nam je, da sta pač stlačila nekaj običajnih elektronskih vezij in drugih sestavin v škatlico, ki je postala nekakšen majhen računalnik, premalo zmogljiv za naše stranke. Zelo podobno se je pozneje godilo moji zamisli o elektronskih ključavnicah, ki se je HP zdela premalo napredna in tržno zanimiva.

Ste zato zapustili HP in ustanovili svoje podjetje?

Če sem hotel razvijati svojo zamisel, nisem imel druge izbire. Na srečo so bili pri HP izjemno razumevajoči. Dovolili so mi, da sem vzel svoj patent za identifikacijski čip rfid, in mi izdelali prototip elektronskega vezja. Mojo odločitev, da grem na svoje, so celo podpirali, saj je bil Hewlett velik zagovornik pridobivanja novega znanja in izkušenj. Posebnega talenta za vodenje podjetij sicer nisem imel, vendar sem do upokojitve kljub temu sodeloval pri razvoju nekaterih zanimivih izdelkov. Ko je večja korporacija prevzela moje podjetje za razvoj tehnologije rfid, sem se pridružil razvojni skupini, ki je razvijala sisteme za slepo pristajanje letal. Pozneje smo razvili žepni sprejemnik signala gps in nato še prvi čip, na katerem je bil v integriranem vezju vgrajen tudi sprejemnik gps, ki ni več potreboval vidnega stika s satelitom in je deloval povsod – tudi v gozdu in med visokimi stavbami. Tako tehnologijo danes uporabljajo v mobilnikih in avtomobilskih navigacijskih napravah.

Zakaj niste kljub številnim uspešnim izumom nikoli obogateli?

Dveh veščin nisem obvladal: komandiranja in ustvarjanja denarja. Ko sem zasnoval prvo elektronsko ključavnico, smo razvili in patentirali naš čip rfid, a mi je patent zapadel kakih deset let prezgodaj – preden je postala tehnologija rfid tržno pomembna. Drugo takšno priložnost sem dobil tik pred odhodom iz HP, saj so mi pri Applu ponudili dobro službo in možnost prednostnega odkupa delnic. Ponudbo sem zavrnil, ker sem hotel razvijati svoje zamisli. Zato so povabili mojega kolega, ki je ponudbo sprejel. Po petih letih je imel službo v Applu in tri milijone dolarjev v delnicah, jaz pa ničesar (smeh).

Bi se danes spet odločili za Ameriko ali so postale zanimivejše kake druge države, denimo Kitajska?

Ne, na Kitajsko ne bi šel. Tudi v Ameriki morda ne bi ostal, če ne bi začel delati ravno v okolici San Francisca, ki je zame najlepši del Amerike in verjetno najboljše možno okolje za ljudi v mojem poklicu. Lahko pa povem, katera nova tehnologija me trenutno najbolj zanima in bi me kot mladega inženirja zelo mikala.

Katera?

Trirazsežno tiskanje. To morda ni najprimernejši izraz, ker si pod tiskanjem predstavljamo predvsem dokumente in fotografije, a se trenutno uporablja takšno poimenovanje. Predstavljajte si, da s posebnim skenerjem izjemno natančno odčitamo tole stekleničko s pokrovčkom. Podatke pošljemo računalniku, ki izdela natančen trirazsežen model. To digitalno informacijo lahko poljubno spreminjamo in preoblikujemo, popravljamo ali popačimo, nato pa jo pošljemo posebni napravi – recimo trirazsežnemu tiskalniku –, ki ne izdela samo njene dvorazsežne podobe, ampak dejanski fizični predmet, ki je natanko tak, kakršnega imamo v računalniku.

Stekleničko z zamaškom, ki ga je mogoče odviti in zaviti?

Tako je. Sistemi za trirazsežno tiskanje delujejo po podobnem načelu kot medicinske naprave za magnetno resonanco, ki vaše telo razrežejo na neznansko tanke plasti in jih sestavijo v eno podobo. Tiskalniki znajo nanašati takšne plasti tako, da dobesedno sestavljajo posamezne atome. Danes so ti tiskalniki šele na razvojni stopnji običajnih tiskalnikov v sedemdesetih letih, ki so komaj znali natisniti običajno stran besedila, a je z njimi že danes mogoče izdelati delujoče ležaje – od nosilca do kroglic. Znani so že uspešni primeri rekonstrukcije kolenske pogačice, ki jo izkušeni protetiki natančno rekonstruirajo in z uporabo posebne biomase izdelajo novo kost, ki se natančno prilega vašemu sklepu. Razvojnih izzivov je še veliko: pri razvoju tiskalnikov, pisanju programov zanje in iskanju novih materialov. V medicini bodo prej ali slej začeli sestavljati celice iz molekul, morda bomo doma že kmalu imeli tiskalnike, ki nam bodo znali natisniti izdelke, ko se nam bodo pokvarili in bodo še v garanciji. Možnosti bo ogromno in zanimivo bo videti, kdo bo tiskalniški Steve Jobs, ki bo znal iz nove tehnologije sestaviti pravi poslovni model.

Vas na obiskih v Sloveniji kdaj vprašajo, kaj bi morali storiti, če hočemo ustvariti okolje, v katerem bi nastali tehnološki razvojni preboji?

Vedno (nasmešek).

Kaj odgovorite?

Veliko vemo o tem, kako in zakaj je nastala silicijeva dolina. Marsikje jo poskušajo kopirati. Nekje bolj, drugje manj uspešno. Prepričan sem, da Slovenija nima slabih danosti za nastanek dobrega visokotehnološkega in inovacijskega središča, vendar mora prej izpolniti nekaj pogojev. V zadnjih letih je zraslo kar nekaj tehnoloških parkov. To je pomembno, vendar ustanavljanje parkov ni dovolj, saj ne morejo zaživeti, če za njimi ne stoji močna domača ali mednarodna industrija. Še bolj kritičen pa se mi zdi širok prepad, ki zija med univerzo in gospodarstvom. Profesorji, inženirji in podjetniki bi se končno morali naučiti sodelovati, saj bi se lahko drug od drugega veliko naučili, a se to ne zgodi.

Zakaj?

Težko rečem, saj sem predolgo živel v okolju, kjer je takšno sodelovanje samoumevno. Prav tako je samoumevno, da podjetja univerzam darujejo najnovejšo tehnologijo in izdelke, da se lahko mladi inženirji spoznajo z njihovimi napravami, jih razvijajo, se učijo in spoznajo orodja, ki jih bodo pozneje uporabljali pri delu. Hkrati je to najboljši način za širjenje trga. Zakaj menite, da je Apple podaril toliko računalnikov ameriškim osnovnim šolam, če ne zato, da se že otroci navadijo njihovih izdelkov in jih pričakujejo tudi na srednji šoli, univerzi in v službi? Tega modela si niso izmislili sami, ampak so ga prevzeli od drugih podjetij in panog. Ne vidim razloga, zakaj se ne bi mogli iz dobrih praks česa naučiti tudi v Sloveniji.