Google vas gleda

Ameriški komik Tom Mabe si je oblekel črno poslovno obleko, zavezal črno kravato, nadel črna sončna očala in si oprtal velik črn mikrofon. Nato se je sprehodil po mestu in začel snemati prebivalce, ki so sedeli na kavi, se sprehajali in govorili po mobilnih telefonih.

Mabove tarče nad mikrofonom niso bile navdušene. Meščani so takoj prekinili pogovore in se umaknili. Nekateri so pred črnim možakarjem zbežali, drugi so ga napadli z vprašanjem, s kakšno pravico tako grobo posega v njihovo zasebnost. Preoblečeni Mabe jim je mirno odvrnil, da dela za ameriško nacionalno varnostno agencijo (NSA), ki že desetletja prisluškuje vsem njihovim pogovorom. Le da so ga danes izjemoma poslali na ulico, ker da jim v službi nagajajo računalniki.

Njegov odgovor ni potolažil nikogar. Ko se v zasebni pogovor prikradeta mikrofon ali kamera, nihče ne sprejme argumenta, da prisluhi ne motijo državljanov, ki spoštujejo zakone in ničesar ne skrivajo. Brezskrbno objavljanje osebnih podatkov na spletu je enako lahkomiselno kot puščanje odklenjenega stanovanja, vendar odklenjena vrata še ne pomenijo privoljenja, da se lahko po njem nepovabljeno sprehaja kdorkoli.

Mabov preprosti skeč je pokazal, da sistematično množično elektronsko prisluškovanje tudi v »digitalni dobi« ni tako zelo sprejemljivo, kot upajo voditelji držav, direktorji tajnih služb in razvijalci spletnih storitev. Ko dejanske razsežnosti, metode in posledice prisluhov postanejo otipljive, se ljudje odzovejo z nezaupanjem, previdnostjo ali celo uporom. Zato se javni in zasebni nadzorovalci nikoli ne obnašajo tako neprevidno kot tajni televizijski agent, ampak poskrbijo, da je prisluškovanje neopazno, nevsiljivo ali preoblečeno v prijazne potrošniške storitve. Ta strategija je zelo učinkovita in jo lahko pokvari kvečjemu kak nepredviden dogodek, spremeni javno mnenje in spodbudi debate o družbeni (ne)sprejemljivosti elektronskega nadzora.

Za ameriško iskalniško podjetje Google je takšen dogodek pomenila storitev ulični pogled (street view), v katero se je ta teden vključila tudi Slovenija. V torek so se namreč po slovenskih mestih prvič zapeljali posebni avtomobili, ki bodo z natančnimi kamerami posneli vsako cesto in ulico ter jih do konca leta objavili na spletu.

Sogovornik z Googla mi je pred leti povedal, da sprva niso razmišljali o posebni spletni storitvi, ampak so iskali načine, kako izboljšati natančnost elektronskih zemljevidov. Podrobni posnetki mest so bili zelo uporabni, saj so lahko njihovi kartografi hitro posodabljali podatke, ker so preverili, katere ulice so enosmerne, kako visoki so mostovi in kje ravno gradijo novo krožišče. Pozneje so med pregledovanjem gradiva pomislili, da bi lahko ulične posnetke povezali s storitvijo google earth in poleg natančne satelitske slike ponudili še perspektivo pešca, ki se sprehaja po resničnem mestu. Preizkusni uporabniki so ulični pogled dobro sprejeli in pri Googlu so začeli vključevati nova mesta – v ZDA, Evropi in Aziji.

A kmalu so se pojavili prvi zapleti. Natančne kamere, nameščene na kombijih, avtomobilih, kolesih in nahrbtnikih niso posnele samo križišč in cestnih ovir. Na posnetkih so se znašle gole mladenke, ki so se sončile na vrtu, gospodje, ki so ravno zapuščali slačibar, ali protestniki na političnem shodu. Zakonci so na dvorišču pred hišo presenečeno uzrli avtomobil domnevnega ljubimca, skozi okna so lezli vlomilci. Prostitutke so nagovarjale nove stranke in sodniki so morali prvič presojati, ali se Google morda obnaša enako kot vsiljiv radovednež, ki nezakonito kuka v zasebne prostore.

Vznemirjenje javnosti in medijev se je preselilo na regulatorje; začelo jih je zanimati, kaj v resnici snemajo Googlova vozila in kaj počnejo z občutljivimi podatki. Preiskave so razkrile, da je Google mimogrede zajemal tudi podatke iz nezaščitenih brezžičnih omrežij wifi in zbiral informacije, ki jih ni potreboval za izboljševanje zemljevidov. Odvetniki Googla so trdili, da robotske kamere spornih prizorov niso zajele namenoma in jih ne smemo obravnavati enako kot človeških vsiljivcev, ki fotografirajo svoje žrtve skozi okno ali špranjo v vrtni ograji. Varuhi zasebnosti so vztrajali, da morajo v tem primeru pred objavo izbrisati vse podatke, ki niso nujno potrebni za delovanje storitve. V nekaterih državah so storitev prepovedali, drugod so morali googlovci sprejeti precej strožja pravila za obdelavo in objavo podatkov: zabrisati obraze sprehajalcev in registrskih tablic, uvesti možnost uporabniških pritožb in pravočasno obvestiti javnost, kdaj se bo začelo snemanje.

Ena izmed Googlovih najbolj nedolžnih storitev je nepričakovano postala simbol za vsenavzoče oko velikega brata, o katerem je kmalu po drugi svetovni vojni pisal britanski pisatelj George Orwell. Prihod Googlovih snemalnih vozil je zato tudi v Sloveniji pritegnil veliko medijske pozornosti. Uporabniki spletnih družabnih omrežij so tekmovali, kdo bo na osebnem profilu prvi objavil fotografijo »googlomobila«. Novinarji smo poskušali izvedeti, po katerih ulicah se bodo najprej zapeljale kamere, da bi pridobili nekaj ekskluzivnih posnetkov ali celo izjave voznikov. Predstavniki informacijskega pooblaščenca so neumorno pojasnjevali, kakšne varnostne zahteve so morali sprejeti Američani, preden so jim dovolili snemanje. Domači komentatorji pa so se šalili, da pooblaščenca pravo delo čaka šele pozimi, ko bo slovenski ulični pogled objavljen na spletu in jih bodo državljani zasuli s pritožbami zaradi prvih zanimivih odkritij na Googlovih posnetkih.

Te pritožbe bodo morda banalne ali celo neumne, vendar bodo slovenskim uporabnikom ponudile prvo realno izkušnjo, kako malo lahko vplivamo na zasebno ameriško podjetje, ki je zaradi lastnih poslovnih interesov izdelalo elektronsko kopijo našega okolja.

Takšna izkušnja je zelo koristna, saj Googlovo zbiranje in obdelovanje podatkov doslej večinoma ni motilo uporabnikov. Zasebnostni strokovnjaki in aktivisti že dolgo svarijo, da se na Googlove strežnike med drugim stekajo podatki iz nabiralnikov elektronske pošte, glasbeni in filmski ogledi iz videoservisa youtube, iskalniški zadetki in podrobne informacije o rabi in gibanju pametnega androidnega mobilnika. Takšni podatki nas razgalijo veliko bolj temeljito kot robotska kamera, ki nas ujame med golim sončenjem ali kakim drugim zasebnim početjem. Toda nanje nismo bili pozorni, ker je zbiranje potekalo enako neopazno kot delo policije in tajnih služb, ki ga je prejšnji mesec razkril nekdanji ameriški obveščevalec Edward Snowden.

Za snemanje uličnega pogleda se je moral Google prvič javno razkriti in se odpraviti na ulico – podobno kot televizijski prisluškovalec Tom Mabe. Tam pa so jih pričakala vprašanja, ki lahko ogrozijo njihov poslovni model, če postanejo preveč pogosta in se razširijo na druge storitve: s kakšno pravico me snemate, kaj boste počeli s posnetki in kdo me lahko obvaruje pred zlorabami.

Ta vprašanja niso poziv k bojkotiranju Googla ali kateregakoli drugega spletnega podjetja – tako kot Mabova potegavščina noče odvrniti Američanov od uporabe mobilnikov. Opominjajo pa nas, da za uveljavljanje pravice do elektronske zasebnosti niso dovolj samo ozaveščanje, tehnični pripomočki in strožji zakoni, ampak je potrebno tudi poznavanje pravnih in političnih orodij, ki jih imamo še vedno na voljo državljani v demokratičnih družbenih ureditvah.

Ta ostajajo edina varovalka pred neupravičenim elektronskim nadzorom. A le, če ga bomo znali pravočasno opaziti in se mu upreti.

(Sobotna priloga Dela, 13. julij 2013)