Informacijsko novinarstvo v Sloveniji?
Združevanje novinarskih in hekerskih veščin, ki sem ga na kratko predstavil v zadnji Sobotni prilogi, postaja med angleškimi in zlasti ameriškimi podporniki novinarstva vse bolj priljubljeno. V Sloveniji podobni poskusi še niso pustili trajnejšega odtisa.
Ameriška fundacija Knight, ki velja za eno najpomembnejših podpornic alternativnih medijskih projektov, je prejšnji teden podelila za skoraj pet milijonov dolarjev donacij mladim medijskim podjetjem, med katerimi prevladujejo informacijsko-novinarski pristopi. Vse več angleških in ameriških fakultet pripravlja specialistične študije, kjer bi novinarji pridobili tudi programerske veščine, medijske hiše pa pošiljajo svoje skavte na hekerske dogodke, da bi spoznale najnovejša orodja za zbiranje, obdelavo in prikazovanje podatkov. Za tovrstne podjetniške ideje so se začeli zanimati celo vlagatelji, ki jih mediji doslej niso pritegnili, saj so postale infonovinarske podatkovne analize zanimive tudi za ponudnike mobilnih uporabniških aplikacij.
Zanimivi poskusi, kako čim bolj nazorno prikazati zapletene družbene in gospodarske dogodke, dobivajo v medijih vse več prostora. Razvijajo se novi žanri „grafičnega novinarstva“, kjer tabele in infografike niso več le popestritve tiskanih člankov, ampak jih včasih celo nadomeščajo. Prav tako se spreminjajo načini uredniškega dela, saj morajo uredniki poleg usmerjanja novih sodelavcev (programerjev, oblikovalcev …) iskati tudi načine, kako najučinkoviteje obdelati in prikazati zapleteno gospodarsko temo ali osmisliti gore elektronskih dokumentov.
Ko je ameriška zvezna država Aljaska letos po dolgotrajnem odlašanju objavila 24.200 strani elektronskih pisem nekdanje guvernerke Sarah Palin v tiskani obliki, pri britanskem Guardianu niso mobilizirali samo svojih novinarskih ekip in programerjev, temveč so za pomoč zaprosili tudi svoje bralce („crowdsourcing“). Najprej so digtalizirali škatle z natisnjenimi elektronskimi pismi in jih objavili na svetovnem spletu, kjer jih je lahko kdor koli prebral in opremil z oznakami, katero tematiko obravnavajo (zasebno, okoljsko, politično …), so zabavna, relevantna ali popolnoma nepomembna. Na ta način so precej olajšali delo zunanjepolitičnih analitikov, ki so se lahko posvetili pomembnim pismom, in hkrati omogočili bralcem, da si v pismih preberejo tudi stvari, ki so jih novinarji Guardiana izpustili ali spregledali.
So poskusi „informatizacije“ novinarstva že oplazili tudi slovenski medijski in internetni prostor? Da, vendar doslej niso pustili trajnejšega odtisa.
Projekta, ki je na prvi pogled podoben objavi pisem Sarah Palin, so se nedavno lotili pri Dnevniku, ko so na spletu objavili več tisoč strani dokumentov parlamentarnih preiskovalnih komisij, ki so preiskovale trgovino z orožjem. Vendar niso poskrbeli, da bi bilo mogoče dokumente statistično obdelovati in analizirati (neprimeren zapis), ali uporabili „modrosti množic“, ki bi njihovim novinarjem pomagala iskati zgodbe v dokumentni gori.
Dva infonovinarska poskusa je lani objavil tehnološki portal Slo-Tech. Vizualizacijo proračuna za informatizacijo slovenske javne uprave za leto 2010 je pripravil sedanji analitik slovenske protikorupcijske komisije Matej Kovačič, vizualizacijo celotnega državnega proračuna je pripravil programer Jure Čuhalev. podobni manjši primeri podatkovnih vizualizacij pa so razpršeni še po časopisih, prilogah ali finančnih spletnih portalih (denimo pregled bančnih depozitov, ki ga je pripravil programer Marko Pavlišič).
Taki prikazi so zanimivi, vendar resnično vrednost pridobijo šele, če jih sistematično spremljamo več let, ko je iz številk že mogoče izluščiti določene trende in jih povezati tudi z drugimi podobnimi projekti – na primer vizualizacijami brezposelnosti, števila zaposlenih v državni upravi, rezultatov šolarjev na mednarodnih tekmovanjih, števila smrtnih žrtev v prometu ali trajanja birokratskih procesov pri poslovanju z državo.
Drugo vprašanje je, kdo naj take infonovinarske projekte izvaja. Tradicionalni mediji? Univerze? Civilna družba? Novinarska združenja?
Slovenske medijske upravljavce bo nekoč morda mogoče prepričati, da na spletne strani ali tablične aplikacije spustijo zanimive servisne informacije, kakršen je zemljevid posredovanja ljubljanskih prometnih pajkov, ki so ga v okviru mednarodnega dneva hekanja odprtih podatkov na RTV Slovenija pripravili hekerji ljubljanske Kiberpipe – če ne bodo programerji takih storitev raje tržili sami. Precej manj je verjetno, da bodo medijski založniki kdaj podprli zahtevnejše in dolgoročnejše projekte, saj se jim finančno ne bodo splačali, formalno zapisanega javnodobrega poslanstva pa – razen javne RTV – nima noben slovenski medij. Novinarji se ukvarjajo z vprašanji, ki so bliže devetnajstemu kot enaindvajsetemu stoletju, prav tako ne kaže, da bi ta informacijski primanjkljaj kdaj omilile fakultete in civilnodružbene organizacije, ali da bo vznikilo kako neodvisno medijsko podjetjo, kakršna je ameriška ProPublica.
Prvo srečanje novinarjev in hekerjev, ki se je zgodilo prejšnji petek, je nakazalo, da bodo infonovinarske projekte v Sloveniji verjetno še naprej izvajali novinarsko-programerski zanesenjaki v prostem času in brez podpore delodajalcev. Na srečo ta ugotovitev udeležencev še ni odvrnila od snovanja novih projektov. Vendar se na tako „srečo“ naš medijski prostor ne bi smel zanašati.
