Internetna cesta
Med idejo informacijske družbe in javnim cestnim omrežjem je veliko podobnosti. Cesta je že v rimskem imperiju veljala za temeljno infrastrukturo. Dobra povezanost je krepila imperialno moč, saj je omogočala hitrejši pretok vojske, informacij in blaga. Cesta je prinašala trgovino, razvoj in gospodarsko rast. Bolje povezane province so cvetele, oddaljene zaostajale.
Najpomembnejša lastnost cestne inovacije je bila in ostala njena odprtost. Večinoma jih niso gradili posamezniki za zasebno uporabo, ampak skupnosti za skupno. Te skupnosti so postavile nekaj preprostih pravil za uporabo cest. Uporabniki je niso smeli poškodovati, za njeno uporabo je bilo treba včasih plačati nadomestilo, ki je bilo namenjeno vzdrževanju, le redko zaslužku.
Gradnja cest je spodbujala razvoj gradbeništva. »Standardizacija« cest je spodbujala razvoj prevoznih naprav, ki so vse učinkoviteje izrabljala cestno podlago. Standardizacija prevoznih sredstev je prinesla standardizacijo voznikih veščin, standardizacija vozništva je omogočila razmah storitvenih dejavnosti. Razvoja in gospodarske rasti nista prinašala gradnja in vzdrževanje cest, ampak nove gospodarske panoge, ki jih je omogočila temeljna cestna infrastruktura.
Danes se zdi samoumevno, da lahko vsak pridobi vozniško dovoljenje, če na izpitu pokaže ustrezno praktično in teoretično znanje. Na cesti srečujemo zelo različna vozila, ki morajo izpolnjevati le osnovna merila za pridobitev prometnega dovoljenja. S slovenskim vozniškim in prometnim dovoljenjem se smemo v svojem izposojenim ali službenim vozilom peljati preko Nemčije in Francije do Velike Britanije. Povsod veljajo (skoraj) enaki cestnoprometni predpisi, vsaka črpalna prodaja primerno (standardizirano) gorivo. Cesto si delimo z dopustniki, dnevnimi migranti, dostavljalci in avtoprevozniki. Ko obstanemo v prometni gneči, pustimo prednost samo reševalcem, policiji, gasilcem in morda javnemu prevozu.
Takšna odprtost ne bi bila mogoča, če bi cestnim podjetjem nekoč dovolili, da na cesto spustijo samo tiste avtomobile, ki so jih izdelale njihove tovarne in ki točijo njihovo gorivo. Cestno omrežje bi bilo čisto drugačno, če bi konkurenčnim podjetjem dovolili gradnjo konkurenčnih avtocest, na katerih bi vsak upravitelj postavil drugačna prometna pravila. Nobena podeželska skupnost ne bi imela ceste, če bi morali sami prepričati zasebne vlagatelje, naj jim jo izgradijo. Zato ni nenavadno, da je prav cesta postala najpomembnejši simbol zagovornikov odprtega interneta (internetne ali omrežne nevtralnosti) in informacijske družbe.
Ideologi informacijske družbe in predstavniki velikih ameriških internetnih podjetij so prepričani, da bi morala tudi za telekomunikacijska omrežja veljati »cestna« pravila. Vsi podatkovni paketki, ki potujejo po omrežju, so enakovredni – ne glede na to, kdo in kam jih pošilja (izjema so klic v sili in servisne storitve). Noben cestni upravitelj (telekomunikacijski operater) ne bi smel omejevati ali ovirati drugih uporabnikov informacijske ceste, dokler spoštujejo osnovna pravila in komunikacijske standarde. Operaterjem je treba preprečiti privilegirano uporabo omrežja, saj takšno ravnanje ovira konkurenco in upočasnjuje razvoj drugih panog digitalne ekonomije. Še radikalnejši je pogled, po katerem upravljanje temeljne infrastrukture sploh ne bi smelo postati profitna dejavnost, ker je vloga telekomunikacijskih omrežij predvsem podporna.
Kljub njihovim argumentom je »cestna« pravila v evropskih telekomunikacijah težko uveljaviti. Upravitelji javnega ali državnega telekomunikacijskega omrežja (nacionalni telekomi) so v procesu liberalizacije postali vplivna zasebna podjetja, ki niso imeli prave interesne protiuteži (internetne industrije, potrošniških združenj …). Ker se v Evropi niso razvila močna internetna ali softverska podjetja, so telekomi marsikje obveljali za nacionalne šampione in ključne sogovornike pri načrtovanju visokotehnoloških politik. Zato jih regulatorji niso znali ali mogli ustaviti niti takrat, ko so njihovi poslovni modeli in obramba zasebnih interesov zavirali razvoj drugih informacijskih panog, operaterji pa se niso izkazali kot ponudniki vsebin in storitev.
Paket evropskih telekomunikacijskih reform, s katerim hoče Evropska komisija zmanjšati razvojni evropski zaostanek za ZDA in Azijo, so znova narekovali predvsem upravljavci telekomunikacijskih cest, ki so, ironično, največji nasprotniki »cestne« internetne filozofije. Zahtevi po internetni (omrežni) nevtralnosti nasprotujejo celo alternativni telekomunikacijski operaterji, ki se le redko strinjajo z velikimi telekomi. Zato internetna nevtralnost v EU nima vplivnih zagovornikov, čeprav je prav ta ideja omogočila razmah današnje internetne ekonomije. Dokler tega ne bodo spoznali evropski odločevalci in načrtovanja prihodnosti ne nehajo prepuščati stari cestno-vzdrževalni panogi, se tudi razvojni zaostanek na področju digitalne ekonomije ne more zmanjšati.
(fotografija Julian Burgess/FlickrCC)