France Kresal, Inštitut za novejšo zgodovino

Delavci v velenjskem Gorenju so nepričakovano in brez vednosti sindikata ustavili proizvodnjo. Podoben spontan upor delavcev se je zgodil tudi v murskosoboški Muri, v televizijskih informativnih oddajah pa ni manjkalo posnetkov, na katerih so delavci izžvižgali svoje delavske zaupnike in sindikalne predstavnike.

Prva objava: Delo, 28. september 2009, foto Ljubo Vukelič

Stavke v času krize praviloma niso uspešne

Podobnih prizorov v Sloveniji nismo vajeni, saj delavskih uporov v času socializma domala ni bilo, od osamosvojitve naprej pa so stavke vedno vodili sindikati, priznava zgodovinar dr. France Kresal, upokojeni znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino in dolgoletni raziskovalec zgodovine gospodarske in socialne politike na Slovenskem. Kljub temu poudarja, da tovrstni dogodki niso nekaj novega, saj jih je na Slovenskem sprožila tudi svetovna gospodarska kriza po letu 1929.

Kako prelomna sta dogodka v Gorenju in Muri? Doslej smo prizadevanje za delavske pravice in organizacijo stavk povezovali predvsem s sindikati, zdaj pa se zdi, da so se delavci odločili organizirati sami.

Upoštevati morate, da je obdobje klasičnega kapitalizma na Slovenskem trajalo približno do leta 1941. Takrat nas je najprej zajela druga svetovna vojna, tej pa je sledila daljša prekinitev zaradi menjave družbenega sistema, v katerem se delavskemu razredu skoraj ni bilo treba boriti za delavske pravice. Zato sta nas dogodka v Gorenju in Muri presenetila, čeprav zgodovinsko gledano nista nekaj novega. Ko so v tridesetih letih prejšnjega stoletja posledice svetovne gospodarske krize dosegle naše kraje, je zajela najprej kmečko prebivalstvo, nato pa še delavce. Kolektivne pogodbe so potekle ali so bile preklicane, plače so se realno zmanjševale. Razmere so postajale vse hujše in okrog leta 1933 so že nastopile prvi delavski upori iz obupa, denimo gladovna stavka trboveljskih rudarjev in še nekaj manjših uporov. Pravi upori, ker to niso bile organizirane stavke, ampak so izbruhnili spontano, brez vednosti sindikatov.

Zakaj so delavci obšli sindikate?

Zanimivo je, da so delavci očitali sindikatom podobne stvari, kot jih lahko slišimo danes: neučinkovitost, pasivnost, premalo posluha za njihove realne probleme in počasnost pri pogajanjih z delodajalci. Poleg tega se v imenu delavcev niso pogajali samo sindikati, ki so bili v tistih časih močno ideološko razdeljeni, ampak tudi delavska zbornica, delavski zaupniki in inšpekcije dela, ki so imeli pogosto različne interese. Pogajanja o mezdah in kolektivnih pogodbah so zato tekla zelo počasi, kar je bilo zaradi krize še bolj očitno. V takih trenutkih so začeli pobude v podjetjih prevzemati naključni delavski voditelji z dobrimi govorniškimi sposobnostmi, svoj vpliv pa je med delavci krepila tudi komunistična partija, ki je bila dobro organizirana, čeprav je delovala v ilegali.

Zdi se, da krizni časi negativno vplivajo na moč sindikatov. Zakaj? Ker ne ponujajo konkretnih rešitev, ki bi jih delavci v stiski pričakovali? Ker so postali kot nekakšni blažilci negativnih posledic liberalnega kapitalizma premalo radikalni?

Moč sindikata je v tem, da lahko svoje članstvo mobilizira v stavko in nastopi z jasno izoblikovanimi zahtevami. Stavke pa v času krize praviloma niso uspešne. Nasprotno. Uspešne so takrat, ko se gospodarstvo že pobira, ko se povečuje povpraševanje in je treba znova okrepiti proizvodnjo. Razlog je preprost: tedaj delodajalci potrebujejo delavce, zato si lahko organizirano delavsko gibanje marsikaj pribori na pogajanjih. Ko podjetja propadajo in je brezposelnost velika, pa je pogajalski potencial sindikatov precej manjši.

Ali lahko sindikate kdo nadomesti? Naključne delavske voditelje z dobrimi govorniškimi sposobnostmi, smo že videli v javnih nastopih. Se lahko razvije tudi kako novo radikalno delavsko gibanje – po zgledu predvojne komunistične partije?

Menim, da se to ne bo zgodilo. Družbena struktura je danes drugačna, ideološkega naboja pa ni. Vprašanje je, kje bi tako radikalno gibanje sploh dobilo članstvo. Tisti, ki v krizi niso izgubili službe, bodo storili vse, da jo obdržijo, in ne bodo tvegali z ničimer radikalnim. Tisti, ki odplačujejo kredite za hiše ali stanovanja, prav tako ne bodo imeli radikalnih zahtev po spreminjanju družbe. Tudi v Prekmurju, kjer se možnosti brezposelnih zares slabe, imajo še vedno močno kmečko zaledje, ki ljudem omogoča preživetje. Slovensko podeželje pa nikoli ni bilo revolucionarno.

Pa v mestih?

Tudi o kakem urbanem proletariatu ne moremo govoriti. Poglejte Kranj ali Maribor. V Kranju je propadlo veliko podjetij, tekstilna industrija je izginila, zgodba o zatonu Iskraemeca je bila v medijih zelo odmevna, a se ni zgodilo nič. Nobenega upora ni bilo.

Kako to? Kako slab mora biti položaj delavcev, da se začnejo organizirati in se boriti za svoje pravice? V začetku 20. stoletja, ko se je na Slovenskem začelo oblikovati delavsko in sindikalno gibanje, je več kot polovica delavstva živela pod mejo eksistenčnega minimuma …

Danes so okoliščine bistveno drugačne. Tistih, ki nič nimajo, je pri nas v resnici malo, pa tudi o skupni delavski identiteti ali zavesti o delavskem razredu zelo težko govorimo.

Kako naj se potemtakem osmislijo današnji sindikati? Na eni strani je vabljivo kritizirati njihovo okostenelost in samozadostnost, na drugi pa kljub napakam ostajajo skoraj edina socialna varovalka, ki je delavcem še ostala.

Saj sindikatom ne manjka dobrih razlogov za obstanek. Dolžnost sindikatov je skrbeti za strokovna vprašanja delavcev – mezde, plače, kolektivne pogodbe in delovno zakonodajo – in se boriti proti vsakemu poslabšanju njihovega položaja. Predvsem bi morali razvijati vse oblike aktivnega delavskega soupravljanja. Ta nadzorna funkcija je ključna, saj smo lahko prepričani, da bo vsaka sprememba delovne zakonodaje poslabšala položaj delavcev, kar kažejo tudi novi predlogi za skrajševanje pravice do bolniških nadomestil. Poleg tega ostajajo organizirani sindikati temelj socialnega dialoga, saj njihove vloge ne morejo prevzeti naključne skupine. Zato bi si morali prizadevati za čim višji delež sindikalno organiziranih delavcev.

Ker bi si tako povečali reprezentativnost? Trenutno je v sindikate vključena samo približno tretjina delavcev.

Ne le zato. Če bi si morali aktivno prizadevati za članstvo, bi bili prisiljeni biti med delavci, spoznati njihove potrebe in jih motivirati s konkretnimi dosežki. Konkretnih problemov je v podjetjih ogromno, samo videti jih je treba: mobing, neenakost plač med moškimi in ženskami, netransparentno napredovanje, nekrivdna odpuščanja, slabšanje delovnih razmer … Če bi bili sindikati pri tem uspešni, bi si povečali članstvo in okrepili zaupanje delavcev. Če pa se zadovoljijo s sedanjo 30-odstotno včlanjenostjo, ker lahko sindikalne organizacije živijo s sedanjimi prispevki od članarine, potem ni čudno, da lahko stečaji, nižanja plač in spontani upori sredi gospodarske krize »presenetijo« naše sindikalne funkcionarje.

Se lahko slovenski sindikati kaj naučijo iz zgodovine? Katere napake so zagrešili njihovi predhodniki med gospodarsko krizo pred osemdesetimi leti? Ideološke delitve, naslanjanje na politične stranke …?

Slovenski sindikati so bili med svetovnima vojnama ideološko razdeljeni, to drži. Vsaka ideologija – liberalna, klerikalna in socialistična – je imela svojo stranko in vsaka stranka je bila blizu svojemu sindikatu. Krize praviloma pospešujejo tako razcepljanje, kar zmanjšuje enotnost sindikatov in zmanjšuje njihovo pogajalsko moč, hkrati pa je vsak nov razkol zmanjšal število sindikalno organiziranih delavcev. Vendar se mi zdi, da v Sloveniji trenutno ni tako, saj težko govorimo o bistvenih ideoloških razlikah med sindikati, čeprav so se podobne pobude že pojavljale.

Kaj pa očitki delavcev, da se sindikalna vodstva lažje pogovarjajo z upravami podjetij kakor z zaposlenimi?

Mislim, da se te nevarnosti sindikalni voditelji zavedajo, saj je predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič priznal, da so bili slovenski sindikati verjetno preveč razumevajoči do delodajalcev in države, zato jim v imenu reševanja krize niso hoteli povzročati težav. Vendar pa sindikati ne smejo biti previdni le v odnosu do delodajalcev, ampak tudi do politike. Prepričan sem, da bi bila velika napaka, če bi se v javnosti ustvaril vtis, da so sindikati ideološko naklonjeni sedanji vladi. Narobe bi bilo, če se sindikati pod Pahorjevo, domnevno levo vlado, ne bi odločili iti na ceste kot leta 2005 pod Janševo desno vlado, če bi imeli za to enake ali podobne razloge. Pri tem morajo biti dosledni.

Kaj pa lahko zgodovina sporoči sedanjim delavskim voditeljem, ki so mimo sindikatov organizirali dogodke v Gorenju in Muri? Ugotavljate namreč, da se sicer uspešna velika tekstilna stavka leta 1936 ni dobro iztekla za delavske zaupnike, ki so organizirali stavko, saj so izgubili službe in prišli na črne sezname. Ker se niso mogli nikjer zaposliti, so bili prisiljeni zbrati kapital in ustanoviti tekstilno zadrugo.

Tako pač deluje klasični kapitalizem. Zanimivo bi bilo spremljati, kaj se bo zgodilo s tisto odločno gospo, ki je javno zastopala delavce v Gorenju. Jo bo doletela enaka usoda kot tekstilne delavske zaupnike? Bo postala nova voditeljica sindikata? Bo šla v politiko? Če jo odpustijo, bo sporočilo jasno: če se izpostavljaš, bodo posledice. Tako sporočilo pa za socialni dialog in socialno državo zagotovo ne bi bilo dobro.