Zvezdan Martič, RTV Slovenija

Direktorji največjih telekomunikacijskih podjetij se zavedajo, da bodo morali svoje zmogljive internetne povezave nekako zapolniti z vsebinami, pojasni Zvezdan Martič, vodja multimedijskega centra (MMC) na javnem zavodu RTV Slovenija.

Vendar pa si z vsebinami pogosto mislijo le filme ameriške produkcije, ki bi jih poskusili čim ceneje kupiti in drago prodati, doda Martič. O produkciji lastnih vsebin in spodbujanju ustvarjalnosti domačih avtorjev pa skoraj ne razmišljajo.

Prva objava: Delo FT, 19. februar 2007, foto Damjan Žibert

Telekomunikacijski operaterji polagajo optično informacijsko avtocesto, evropska komisija zahteva digitalizacijo televizije, nihče pa se ne sprašuje, s čim bomo napolnili ta omrežja. Kako na to vprašanje gledate ustvarjalci vsebin?

V Sloveniji je nekaj malega čez dva milijona potencialnih producentov digitalnih vsebin. Digitalna tehnologija je pocenila vse korake ustvarjalnega procesa: snemanje, montažo in objavo, zato lahko danes vsakdo postane ponudnik vsebin – besedil in videoposnetkov. Televizijski gledalci so dobili orodje, s katerim lahko sami ustvarjajo video vsebine. To možnost tudi izkoriščajo, saj vsak dan nastane na desettisoče posnetkov, ki jih avtorji objavljajo na spletnih servisih, kakršen je YouTube ali Moj video.

Kako dejavni so slovenski internetni filmski ustvarjalci?

Slovenska produkcija je še na zelo začetni stopnji, saj prevladujejo ekshibicionistično-voajerski filmi iz domačih spalnic in dnevnih sob. Vendar pa že lahko najdemo tudi zanimive vsebine.

Ali te avtorje motivira samo gledanost ali bo od internetnih posnetkov mogoče tudi kaj zaslužiti?

Z internetnimi videoposnetki že danes marsikdo služi. Služijo agregatorji vsebin — ustanovitelja YouTube sta zaslužila 1,6 milijarde dolarjev — služijo ponudniki internetnih storitev, ki na račun videovsebin prodajajo bistveno večje pasovne širine. Internetni video se splača tudi izdelovalcem računalnikov in programske opreme, avtorji posnetkov pa za zdaj ustvarjajo bolj ali manj zastonj.

Se bo to kdaj spremenilo?

Verjetno. Vsaki fascinacinaciji nad tehnologijo najprej sledi preobilje vsebin, nato nastopi zrela faza. Takrat se začno ustvarjalci in gledalci spraševati o smislu svojega početja, zato začno nastajati resne ali komercialne vsebine. Takrat je mogoče začeti vsebine zaračunavati.

Kako gledate na vstop telekomunikacijskih operaterjev na področje digitalnih vsebin?

Telekomunikacijski operaterji se poskušajo ukvarjati z nečim, kar ni njihova osnovna dejavnost – produkcijo, agregacijo in distribucijo vsebin. Njihova želja je razumljiva, saj so ugotovili, da je produkcija vsebin draga, ustvarjalci muhasti, lastniki vsebin pa niso pripravljeni deliti dobička od prodaje in so ljubosumno varovali svoje izdelke. Zato so pomislili, da bodo vsebine laže ustvarjali sami, kar je bila njihova največja napaka. Agregacija se jim včasih še posreči, pri produkciji vsebin pa so operaterji praviloma katastrofalno slabi.

Ker ne razumejo medijske industrije?

Ne gre le za pomanjkanje znanja. Operaterji, ki hočejo biti producenti, agregatorji in distributerji vsebin, se zapletejo v neizogiben konflikt interesov. Interes producenta je kar najbolje prodati svojo vsebino – ne glede na kupca ali platformo. Interes agregatorja je zbrati najboljše vsebine, interes distributerja pa razširjati vsebine, s katerimi je mogoče največ zaslužiti. Če se poskuša producent ukvarjati z agregacijo, začne kanibalizirati lastne vsebine. Če daje distributer prednost svojim izdelkom, bo prikrajšal uporabnike za privlačne vsebine, ki nastajajo nekje drugje. Da niti ne omenjam, kako vprašljiva je verodostojnost vsebin, ki nastajajo v takih korporacijah. Operaterji se morajo zato najprej odločiti, kaj je njihov poslovni model in kaj osnovna dejavnost.

Ali to pomeni, da bodo lastniki vsebin operaterje prej ali slej »ponižali« zgolj v vlogo distributerjev?

Veliko problemov izvira prav iz povsem neutemeljenega manjvrednostnega kompleksa operaterjev, ki ga občutijo do ustvarjalcev vsebin. Vsak naj opravlja svoje delo.

Kakšna je vloga javnega zavoda RTVS v digitalni dobi? Se bo njena vloga zaradi internetne ponudbe kaj zmanjšala?

Javni zavod je – kljub vsem svojim slabostim – pomembna civilizacijska pridobitev. Javne radiotelevizije so danes edine medijske ustanove, ki vsaj načeloma poskušajo slediti načelom javnega interesa in se ne lotevajo le tistih projektov, ki se kratkoročno splačajo. Tudi v digitalni dobi bo moral nekdo poskrbeti za otroke, mlade, starejše, marginalne skupine in preostale, ki niso zanimivi za komercialni sektor. Podobno pomembna bo njena vloga pri izbiranju informacij.

Čeprav bodo imeli gledalci sami možnost izbirati med pestro medijsko ponudbo?

Digitalna doba je prinesla ogromne količine vsebin. Vendar pa skoraj nihče noče ali ne more sam izbirati med tisoči programov in milijoni blogov. Vloga urednikov bo še naprej ostala zelo pomembna, saj bomo vedno potrebovali nekoga, ki se bo potrudil izbrati najpomembnejše novice. Če pa bomo raziskovalno razpoloženi, bomo vsebinsko ponudbo še vedno lahko preiskali sami.

Video blogu zato verjetno nikoli ne bo uspelo tekmovati z glavnimi informativnimi oddajami, denimo Odmevi?

To je dejstvo. Glavni televizijski kanali bodo ostali najbolj gledani. V Sloveniji bodo javno mnenje še naprej oblikovali Pop TV, nacionalka, Delo in Dnevnik – ne glede na bloge in internetne televizijske kanale, ki jih bodo ponudili telekomunikacijski operaterji. Digitalizacija bo težko bistveno spremenila razmerje moči v medijski industriji. Majhna ekipa težko naredi revolucijo. V trenutku, ko bo gledanost ali branost uspešnega internetnega medija dovolj zrasla, ga bo kupil večji igralec. Če ga ustanovitelj ne bo hotel prodati, pa mu bodo pobrali najboljše tehnike ali novinarje. Novi mediji sicer lahko pripomorejo k boljši informiranosti, nisem pa zaslepljen z njihovimi demokratizacijskimi potenciali.

Je za to kriva tudi nizka kakovost večine tovrstne produkcije, posnetkov in blogov?

Sam fenomenu internetnega videa ne pripisujem tako velikega pomena, kot mu ga nekateri na podlagi statistike. Če ima neki internetni videoposnetek milijon ogledov, začnemo prirejati strokovne konference. V ZDA ima nešteto oddaj po milijon in več gledalcev, a temu ne pripisujemo posebne pozornosti. Hkrati moramo upoštevati, da gre pri večini teh posnetkov za domače videe in smešnice. To niso vsebine, ki bi vplivale na informiranost državljanov. Predsedniški kandidat lahko pride med najbolj gledane posnetke le, če se mu bo med govorom nekaj zataknilo v grlu ali bo padel z govorniškega odra. Če bo imel pomemben politični govor, v katerem bo napovedal brazplačni internet ali konec oboroževanja, nima nobene možnosti priti med najbolj gledane posnetke.

Se vodstvo nacionalke zaveda vloge javnega zavoda v digitalni dobi?

Običajno je starejša generacija prenašala znanje na mlajšo, zdaj se dogaja ravno nasprotno. Mladi imajo pogosto v rokah ključ do novih tehnologij – otroci zaklenejo staršem računalnike in ne obratno, moj mlajši sodelavec lahko ve več od mene … Te spremembe so neizogibne, odvisno pa je, kako jih sprejmeš. Nekateri si priznajo, da ne vedo vsega in so se pripravljeni učiti, drugi se sprememb branijo. Na pomembnih mestih v nacionalki, vladi in izobraževalnem sistemu so ljudje, ki teh trendov ne razumejo ali jih ne želijo razumeti. Del teh ljudi spremembe zavrača, zato škodujejo organizaciji in tistim, ki so odvisni od njihovih odločitev. Kljub temu ostajam optimist.