Izgubljeno življenje na mobilniku
Pred dvema tednoma sem poslušal večerni literarni pogovor. Ko sem prišel domov, mobilnika ni bilo več v torbi. Poklical sem svojo številko, če bi se morda oglasil najditelj, a ni bilo odgovora. Telefon je ostal v dvorani in do jutra nisem mogel vprašati organizatorjev, ali so ga našli.
Ker so postali mobilniki potrošno blago, me sama izguba ne bi preveč zabolela. Takoj pa sem začel razmišljati, ali bi lahko kdo pridobil moje podatke. Sem izdelal varnostno kopijo in šifriral pomnilnik? Sem uporabil močno geslo in nastavil samodejno zaklepanje telefona po eni minuti? Kaj je ostalo na pomnilniški kartici? Ker sem upošteval varnostna priporočila, sem v mislih prečrtal najhujše scenarije, saj bi lahko mobilnik odklenil samo izkušen računalniški strokovnjak. A sem si kljub temu oddahnil, ko so mi ga naslednji dan vrnili.
Izgubljeni podatki z mobilnika bi mi lahko povzročili veliko težav. Na pomnilniški kartici je bilo kar nekaj zasebnih in družinskih fotografij, ki jih nikoli ne objavljam na svetovnem spletu. Aktivni so bili vsi moji elektronski računi in spletne storitve – od elektronske pošte in trgovine do koledarja in družabnih omrežij. Zlonamerni najditelj bi imel možnost zapraviti precej denarja na moji kreditni kartici, mi zamenjati gesla, pobrisati račune ali ukrasti elektronsko identiteto. Za odpravljanje posledic bi porabil več tednov ali celo mesecev – odvisno od spretnosti in interesov storilca –, a tudi pozneje ne bi mogel biti nikoli prepričan, da se je podatkovna mora končala.
Takšna izguba podatkov ne prizadene samo lastnika mobilnika, ampak tudi številne z njim povezane ljudi. V imeniku imam spravljene osebne telefonske številke in elektronske naslove velikega dela internetne, tehnološke, kulturne in politične javnosti. V elektronskih predalih so shranjeni osnutki člankov, dokumentov in projektov, v zasebnih pismih pa nikoli ne manjka misli in debat, ki jih je mogoče vzeti iz konteksta in javno objaviti. Sploh zato, ker elektronskih pisem in sporočil večinoma ne brišemo, saj je na sodobnih napravah vedno dovolj prostora.
Novinarstvo je informacijski poklic, zato bi morali novinarji poskrbeti za varnost zaupanih podatkov. Vendar te dolžnosti večinoma ne izpolnjujemo. Spomladi smo skupaj z dvema profesorjema na fakulteti za družbene vede (Markom Milosavljevičem in Jernejem Amonom Prodnikom) opravili raziskavo o novinarstvu v dobi elektronskih prisluhov in ugotovili, da skoraj nihče ne uporablja orodij za varovanje elektronske komunikacije. Enako brezskrbni so po dosedanjih izkušnjah tudi vsi drugi poklici, ki na mobilnikih, prenosnikih in elektronskih tablicah hranijo občutljive podatke, gesla in druge informacije, zanimive za zlorabo: zdravniki, odvetniki, javni uslužbenci, gospodarstveniki, raziskovalci in politiki.
Osebne elektronske naprave, ki jih vsak dan prenašamo v žepih in torbah, so za večino uporabnikov nepredstavljivo kompleksne. Skoraj nihče si ne zmore predstavljati, koliko podatkov zajamejo vgrajena tipala, kamere, merilniki in antene, kam jih pošiljajo in kdo vse jih shranjuje. Poleg tega mobilniki prevzemajo vlogo denarnice, osebne izkaznice, ključa stanovanja, mesečne vozovnice in drugih pripomočkov, ki jih bodo uporabljali prebivalci prihodnjih pametnih mest. A se uporabniki elektronskih sopotnikov doslej niso naučili niti zakleniti vrat ali pripeti varnostnega pasu – kar brez razmišljanja storijo, ko odidejo zdoma ali sedejo v avto.
Elektronski in kibernetski kriminalci vse pogosteje izrabljajo takšno nepremišljenost. Njihovi programski robotki se sprehajajo po spletu ter iščejo odklenjena vrata v računalnikih in drugih povezanih napravah. Žeparji pa rutinsko pregledujejo izmaknjene mobilnike in prebrskajo podatke, preden napravo pobrišejo in prodajo na bolšjem trgu. Večinoma bi jih odvrnila že najbolj preprosta elektronska ključavnica, ki jo ponuja vsaka elektronska naprava: šifriranje, zaklepanje in varnostne kopije. A je uporabniki ne namestijo, dokler ni prepozno.
(Nedelo, 18. oktober 2015, fotografija xroper7/FlickrCC)