Je mogoče preživeti z etičnim in odprtim novinarstvom?
Odgovorni urednik britanskega Guardiana Alan Rusbridger se je ozrl po veliki predavalnici londonske univerze UCL. Na sedežih so se počasi umirjali obiskovalci, ki so čakali tradicionalno novembrsko predavanje v čast britanskemu političnemu mislecu, novinarju in pisatelju Georgeu Orwellu. Še enkrat je preletel zapiske in – o prihodnosti novinarstva v Veliki Britaniji, odgovornosti medijev, vdiranju v zasebnost in drugih nevarnostih, na katere je opozarjal njegov slavni novinarski predhodnik.
Prva objava: Sobotna priloga Dela, 3. december 2011, fotografija Howard Lake/FlickrCC
Povabilu Orwellovega spominskega sklada ni manjkalo simboličnosti. Časopis, ki ga Rusbridger ureja od leta 1995, se je v zadnjem letu – na 190. rojstni dan – zapletel v številne orwellovske zgodbe. Bili so med petimi velikimi mediji, ki jim je spletna skupnost wikileaks v imenu boja proti »velikim bratom« lani ponudila ekskluziven dostop do zaupnih poročil ameriških diplomatov (afera cablegate). Urednik podatkovnega bloga Simon Rogers je prejel nagrado oxfordskega internetnega inštituta za dosežke v spletnem novinarstvu in odpiranje javno dostopnih podatkov. Njihov preiskovalni novinar Nick Davies pa je ugotovil, da je znani britanski tabloid News of The World uporabljal nezakonite prisluškovalne metode, s katerimi so njegovi novinarji pridobivali podrobnosti iz zasebnega življenja britanskih estradnikov, politikov in navadnih državljanov.
Vendar se Rusbridger ni mogel ustaviti pri uspehih. Razkritje tabloidnega prisluškovanja je povzročilo eno največjih medijskih afer v zgodovini britanskega tiska, pokopalo News of The World in sprožilo obsežno preiskavo o delovanju otoških medijev (Levesonovo preiskavo), ki utegne vladi na koncu predlagati strožje medijske zakone. Zaslišanja vpletenih urednikov in medijskih lastnikov (zlasti Ruperta Murdocha, lastnika obtoženega tabloida), pričanja britanskih zvezdnikov in pretresljive izpovedi prizadetih so razgalili sporno početje britanskih novinarjev in še poglobili nezaupanje javnosti v medije, ki je trenutno najnižje v EU. Rusbridgerjev nagovor je zato izzvenel skoraj kot manifest – poziv britanskim medijem, naj postanejo odgovornejši do bralcev, priznajo pretekle napake in začnejo spoštovati pozabljena načela novinarske etike.
Čeprav je večinoma povzemal uredniške smernice, ki jih javno zagovarja že večino mandata, so bili odzivi na njegov nastop tokrat precej bolj pozitivni, kot bi bili še nedavno. Konkurenčni mediji bi enotno napadli njegovo stališče, da potrebuje britanski medijski prostor učinkovitejšega regulatorja in jasen dogovor, kakšni naj bodo etični standardi in kaj javni interes. A je prisluškovalni škandal tako temeljito pretresel medijsko panogo, da so se o spremembah pripravljeni pogovarjati tudi najbolj konservativni medijski lastniki.
Nagobčniki za podivjane tabloide
»Tako neposrednega priznanja, da so britanski mediji izdali in zlorabili zaupanje javnosti, doslej ni tvegal še noben aktiven odgovorni urednik,« nam je povedal profesor James Curran, eden največjih poznavalcev zgodovine britanskih medijev. Medijska panoga je enotno lobirala proti vsakemu poskusu regulacije. Lastniki in uredniki kakovostnih časopisov so razmišljali enako kot njihovi tabloidni kolegi: nihče nam ne bo govoril, kako naj opravljamo novinarsko delo, in nam predpisoval kakršnekoli standarde. Medijska podjetja so sicer ustanovila komisijo za pritožbe PCC (Press Complaint Commission), ki bi morala obravnavati vsaj najhujše kršitve novinarske etike, a ji niso dali nobenih pooblastil. Zato so imeli britanski mediji zelo veliko moči, a nobene odgovornosti, je pojasnil sogovornik.
Razsežnost nezakonitega prisluškovanja, laganje odgovornih, grozljive podrobnosti o delovanju britanskih tabloidov in odmevne izpovedi nadlegovanih britanskih zvezdnikov (igralca Hugha Granta, pisateljice J. K. Rowling …) ustvarjajo vse več političnega pritiska na vodjo preiskovalne komisije, sodnika Briana Levesona, naj predlaga strožje ukrepe, s katerimi bo mogoče krotiti medijsko divjanje. Leveson lahko predlaga reformo PCC in višje kazni za obrekovanje, ali se odloči celo za novega regulatorja, ki ga ne bi upravljala medijska panoga, ampak zakonodajalec. Poziv odgovornega urednika Guardiana, naj mediji sami določijo pravila, ki so jih pripravljeni spoštovati, je zato strateško zelo modra poteza, je prepričan Curran. Če bodo britanska medijska podjetja še naprej zanikala odgovornost za prisluškovalni škandal, jim bodo nagobčnike pač nataknili drugi.
Curranovim opažanjem je pritrdila tudi strokovnjakinja za medijsko regulacijo in predavateljica na univerzi Exter Alison Harcourt. »Britanskim politikom ogorčenje javnosti ustreza. Nekateri poslanci, ki so jih mediji lani kritizirali zaradi nezakonitih izdatkov, so se že razglasili za žrtve. Drugi upajo precej odkriteje kritizirati britanske novinarje ali zahtevati strožjo medijsko zakonodajo, kar bi bilo še lani nepredstavljivo, saj bi tvegali srdite medijske napade,« je dejala profesorica.
Vendar take okoliščine niso primerne za spreminjanje medijske zakonodaje, saj večinoma prinašajo nepremišljene ukrepe, ki povzročijo več škode kot koristi. Strožje kazni za obrekovanje ali razžalitev bi koristile samo tistim, ki si lahko privoščijo drage sodne procese – politikom in zvezdnikom, ne običajnim državljanom. Poleg tega prisluškovalni škandal preveč poudarja krvoločne tabloide in vsiljive paparace, ki so samo simptomi resnejše bolezni – skomercializirane medijske panoge in vse večje koncentracije medijskega lastništva. Bolezni, ki se je ne bo lotil noben britanski politik, je zatrdila Harcourtova.
Se bodo uredniki in izdajatelji britanskih medijev znali sami dogovoriti, kakšni naj bodo njihovi prihodnji nagobčniki, ali bodo njihova nesoglasja izrabili politiki? Odvisno, kako iskreno je njihovo kesanje, menita profesorja. Večina medijskih hiš bo poskušala s kodeksi in etičnimi zavezami zgolj izboljšati javno podobo ali zmanjšati prihodnja poslovna tveganja. Druge bodo v odgovornejšem novinarstvu iskale poslovne in oglaševalske priložnosti. Zato nastop odgovornega urednika Guardiana ni bil namenjen samo medijskim kolegom, ampak je z njim nagovarjal tudi morebitne bralce, sta opomnila sogovornika. Transparentnejše novinarsko delo in varovanje pravic bralcev, s katerim se radi pohvalijo pri Guardianu, jim lahko v trenutnih razmerah morda prinese tudi konkurenčno prednost, izboljša njegovo prodajo in pomaga premagati vse hujše finančne težave.
Se verodostojnost splača?
Je na medijskem trgu, kjer veliko večino medijskih občinstev pritegnejo tabloidi in televizijska zabava, sploh mogoče staviti na kakovost? »Če bi me vprašali lani, bi odgovarjal precej bolj črnogledo kot danes,« je povedal Aidan White, nekdanji generalni sekretar mednarodne novinarske zveze IFJ (International Federation of Journalists). Vendar je strah pred Levesonovo preiskavo tako močan, da so se o novinarski etiki prvič pripravljeni pogovarjati celo pri Murdochovi News Corporation, lastnici največjega britanskega tabloida Sun, se je namuznil White. Na verodostojnost pa so postali občutljivi tudi bralci, kar potrjujejo izkušnje številnih medijskih urednikov in lastnikov, ki z Whitom sodelujejo pri novem projektu za spodbujanje novinarske odličnosti na vseh medijskih platformah Global Editors Network. Drugo vprašanje je, ali lahko mediji, kakršen je Guardian, pretvorijo kakovost in novinarstvo v prihodke, s katerimi bodo plačali zaposlene, je priznal White.
Zakaj ravno Guardian?
Čeprav so raziskovalci univerze v Cardiffu ugotovili, da se je tudi med sodelavci Guardiana razpaslo reciklatorstvo – prepisovanje sporočil za javnost in povzemanje marketinških besedil –, in so kritiki uredništvu večkrat očitali nenačelnost (oportunistične napade na konkurenčni BBC, domnevno izdajo wikileaks …), so se naši sogovorniki strinjali, da so se guardianovci med britanskimi mediji še najbolj uspešno spopadali s padanjem tiskane naklade in izzivi interneta ter pri tem ohranjali novinarsko kakovost. Že 1997 so uvedli varuha pravic bralcev (ombudsmana), ki je odgovarjal na pritožbe in pisal tedenske kolumne o etičnih izzivih novinarskega dela. Zavračali so oglase, ki so bili v nasprotju z uredniškimi smernicami (vroče telefonske linije, velike onesnaževalce …) ter objavljali natančna poročila, v katerih so poleg finančnih rezultatov predstavili tudi ukrepe za spodbujanje enakopravnosti med spoloma in etničnimi skupinami. Na svetovni splet so se podali pravočasno in brezkompromisno, povečali nekdanje občinstvo skoraj za stokrat ter dosledno zavračali zapiranje spletnih vsebin za plačljive zidove.
Vendar upravo Guardiana kljub omenjenim prizadevanjem, novinarskim nagradam, močni blagovni znamki in velikemu spletnemu obisku (več kot 50 milijonov obiskovalcev na mesec) pestijo vse večje finančne težave, saj so lani ustvarili za skoraj 40 milijonov evrov izgube in bodo morali v prihodnjem letu odpustiti še najmanj sto zaposlenih (v zadnjih dveh letih so jih odpustili že približno 300). Tiskani izdaji Guardiana in nedeljskega Observerja sta se v zadnjem letu znižali za dobrih deset odstotkov. Zaradi vladnih varčevalnih ukrepov so izgubili za več kot 45 milijonov evrov letnih prihodkov od zaposlitvenih oglasov, saj je bil Guardian najbolj priljubljen medij za ponudnike in iskalce službe v javnem sektorju. Čeprav so njihovi lastniki, družba Guardian Media Group, v preteklosti ustvarili dovolj prihodkov iz drugih dejavnosti (najbolj dobičkonosen je njihov spletni avtomobilski oglasnik Auto Trader) in so lani prodali celo regionalni časopis Manchester Evening News, utegne Guardianu po najbolj pesimističnih napovedih že čez največ pet let zmanjkati denarja za tiskano izdajo.
Urednice spleta in namestnice odgovornega urednika Guardiana Georgine Henry zato na njenem nedavnem ljubljanskem predavanju o prihodnosti medijev na svetovnem spletu niso pričakala vprašanja, ali jim zagovarjanje transparentnosti in visokih novinarskih standardov že prinaša tržne prednosti ali vsaj zmanjšuje izgube. Obiskovalce so zanimali predvsem praktični ukrepi za reševanje finančnih težav. Bodo začeli zaračunavati vsebine na spletu? Bodo postali samo spletni medij? Kaj pričakujejo od ameriške redakcije, kamor so kljub težavam poslali nekatere najboljše novinarje, da bi okrepili tamkajšnjo spletno redakcijo?
Denar ni rešitev
»Vsi me sprašujejo, kdaj bomo začeli zaračunavati naše spletne vsebine. Le redke pa zanima, zakaj so še vedno zastonj, čeprav je ta del za nas bistveno pomembnejši,« nam je po predavanju malce naveličano povedala Henryjeva.
Komercialna medijska podjetja so spletne vsebine odprla zato, ker so računala na strmo rast oglaševalskih prihodkov. Ker se njihova pričakovanja zaradi pretiranih napovedi, nizkih vrednosti spletnega oglaševanja in gospodarske krize niso uresničila, zdaj menjavajo poslovne modele in zapirajo vsebine za plačljive elektronske ograje (paywalls). Za naše vodstvo internet nikoli ni pomenil novega poslovnega modela ali grožnje, ampak orodje, s katerim je mogoče bolje kot kadarkoli opravljati novinarsko poslanstvo – pridobivati in razširjati informacije, razvijati nove novinarske pristope in nagovoriti bralce, ki jih s papirno izdajo nikoli ne bi dosegli, je pojasnila spletna urednica. Vse danes znane tehnologije za zaračunavanje vsebin bi imele nasproten učinek. Bralce bi znova spremenile v pasivne potrošnike vsebin, doseg časopisa bi se zmanjšal in postali bi odvisni od zaprtih platform, ki so jih razvili Apple, Amazon in druga tehnološka podjetja – kar zanje ni bilo sprejemljivo.
Neskončne debate o novih poslovnih modelih ustvarjajo napačen vtis, da lahko krizo medijske industrije in krizo novinarstva pozdravi enako zdravilo: učinkovitejše pobiranje denarja. Vendar sta problema zelo različna. Prisluškovalne afere ni povzročilo slabo poslovanje News of The World ali zlom tabloidnega poslovnega modela, ampak spoznanje, da je postalo nezakonito vdiranje v zasebnost običajna sestavina novinarskega dela. Ugleda novinarskega poklica niso načele spremenjene navade medijskih občinstev, padajoče časopisne naklade, internet in nizke cene spletnega oglaševanja, temveč reciklatorstvo, strah pred spremembami in nespoštovanje bralcev. Dokler novinarji ne bodo spremenili odnosa do njihovega dela in sprejeli odgovornosti, ki jo nalaga njihova družbena vloga, medijem ne more pomagati noben izviren poslovni model ali nov finančni vir. »Mi smo sklenili, da bomo kljub težavam poskusili preživeti z etičnim in odprtim novinarstvom. Druge možnosti nimamo,« je bila odločna Henryjeva.
Ali lahko medijsko podjetje preživi z »etičnim in odprtim novinarstvom«? Britanski prisluškovalni škandal doslej Guardianu ni prinesel finančne koristi. Najboljše preiskovalno novinarstvo ene medijske hiše je sicer razkrilo najslabše novinarstvo druge, vendar utegnejo ogorčena javnost, politika in Levesonova preiskava z nepremišljenimi ukrepi kaznovati tako novinarskega junaka kot zločinca. Po drugi strani je sprenevedanje britanskih medijskih podjetij, regulatorjev in policije, ki so že dolgo vedeli za nezakonite metode tabloidov, razkrilo prav novinarstvo, ki se nobenemu medijskemu lastniku zares ne »splača«. Novinarstvo, ki je prvič zamajalo nedotakljiv medijski imperij Ruperta Murdocha, zmanjšalo njegov vpliv na britansko politiko in spodbudilo debate o medijskih reformah, ki se še lani niso zdele verjetne.
Ko vladata laž in zavajanje, je objava resnice revolucionarno dejanje, je nekoč zapisal George Orwell. Nick Davies pa je z vztrajnim razkrivanjem nezakonitega prisluškovanja dokazal, da se Orwell ni motil.
