Jon Ronson: The Psychopath Test (2011)
Čakate na sojenje zaradi nasilnega dejanja in vam grozi nekaj let zapora. Prešine vas imenitna zamisel: sodnika boste prepričali, da ste psihopat, in kazen preživeli v udobni rehabilitacijski ustanovi.
Psihiatrom slikate prizore iz najbolj nasilnih filmov. Razlagate krvave fantazije, jim opisujete najbizarnejše spolne prakse in si užitkarsko ogledujete podobe vojne in prometnih nesreč, ki vam jih kažejo ocenjevalci. Ko jih uspešno prepričate, da ste zares psihopat, se nepričakovano znajdete na zaprtem oddelku psihiatrične klinike. Za nedoločen čas, dokler se vam stanje ne izboljša.
Kmalu ugotovite, da vaša zamisel morda ni bila najbolj modra. Kako dokazati, da se vam je stanje izboljšalo, če velik del psihiatrične stroke verjame, da psihopati niso ozdravljivi. Ko jih prepričujete, da ste v resnici čisto zdravi, vse bolj ustrezate profilu psihopata: prepričljivega, preračunljivega in manipulativnega bitja. Če se zaradi obupa in nemoči razjezite, pokažete svojo pravo plat ali potrdite poslabšanje stanja. Po desetih letih ugotovite, da bi bilo precej bolje odsedeti nekaj let strogega zapora, a je že prepozno. Obtičali ste v psihiatričnem kavlju 22.
Jon Ronson, britanski novinar in scenarist (po njegovi predlogi so posneli film The Men Who Stare at Goats), poskuša skozi knjigo The Psychopath Test ugotoviti, ali lahko uvodni junak Tony (resnična oseba) psihiatre sploh prepriča, da ni psihopat (če tudi zares ni). Zato se med razkrivanjem Tonyjeve usode srečuje z različnimi psihologi, psihiatri in resničnimi psihopati, ki mu pomagajo prepoznati in razumeti psihopatsko osebnost.
Vendar psihopatov ne najde samo po ameriških kaznilnicah in psihiatričnih bolnišnicah, temveč spozna, da profilu psihopata danes ustrezajo tudi številni menedžerji, borzni posredniki, režiserji resničnostnih oddaj, voditelji uporniških milic, teoretiki zarote, računalniški programerji in drugi profili, kjer psihopatske lastnosti pomenijo konkurenčno prednost in pomagajo pri uspešni karieri. Hkrati pa tudi spozna, kako veliko moč imajo tisti, ki določajo meje med normalnim in patološkim, kako hitro je mogoče zlorabiti to moč in kako hude so lahko posledice naše želje po „normalnosti“.
(fotografija LJK)