Sean MacBride: Many Voices, One World (1980)

Predstavniki ITU se pripravljajo na veliko decembrsko konferenco v Dubaju, kjer bodo predstavniki držav OZN razpravljali o novih globalnih telekomunikacijskih pravilih in med drugim odločali o prihodnosti interneta.

Ker bo ta dogodek znova odprl stare debate o nadzoru telekomunikacijskih tokov in komunikacijski geopolitiki, sem končno prebral izvirno MacBrideovo poročilo s konca sedemdesetih let, zaradi katerega sta ZDA in Velika Britanija protestno izstopili iz Unesca, in ki sem ga doslej poznal samo iz strokovne literature.

Ugledni irski borec za človekove pravice, nobelovec in revolucionar Sean McBride je leta 1977 prevzel vodenje mednarodne komisije Unesca, ki se je lotila zelo pogumne naloge: analizirati probleme, s katerimi se na področju komunikacij srečujejo sodobne družbe in predlagati novo svetovno komunikacijsko ureditev sveta, ki bo spodbujala napredek in utrjevala mir.

Komisija je v poročilu (pdf) zelo diplomatsko, a odločno opozorila na koncentracijo medijskega lastništva, komercializacijo medijev in neenake možnosti dostopa do informacij. Pokazali so, da informacijski tokovi večinoma tečejo enosmerno – od zahoda proti vzhodu – ter utrjujejo zahodno kulturno in ideološko prevlado, ki je ohranila vse bistvene značilnosti nekdanjega kolonializma. Zato številne države ali celine ne morejo biti enakovredno zastopane v tedanjem komunikacijskem sistemu.

Priporočila komisije so bila nedvoumna. Pluralizma ni mogoče doseči v enosmernem komercialnem komunikacijskem sistemu, kjer je večina medijskih glasov koncentrirana v rokah maloštevilnih zahodnih medijskih lastnikov. Tedanje nove komunikacijske tehnologije – kabelska televizija in sateliti – same od sebe ne morejo razrešiti strukturnih pomanjkljivosti medijskega sistema, temveč jih lahko še poglobijo in utrdijo komunikacijsko prevlado zahoda. Zato bo morala nova komunikacijska politika aktivno nastopiti proti premočni koncentraciji lastništva, spodbujati pluralizem in utrditi pravico do svobodnega izražanja.

Ko je bilo poročilo objavljeno, so bile ZDA ogorčene. Zagrozile so, da ne bodo plačevale obveznosti OZN in leta 1985 protestno izstopile iz Unesca (leto pozneje je sledila tudi Velika Britanija). Angleški in ameriški kritiki (zlasti politiki in predstavniki medijskih podjetij) so trdili, da bi predlagana komunikacijska ureditev prinesla pretirano regulacijo in ogrozila medijsko svobodo. Številne članice Unesca, ki so ugotovitve McBrideove komisije podpirale, pa so trdile, da se obe izstopnici nočeta odreči kulturnemu imperializmu in dobičkom, ki jih ustvarja njihova medijska industrija. Unesco se je zato poročilu odrekel, avtorji so ga morali pozneje izdati sami.

Zelo podobni argumenti danes spremljajo tudi debate o nadzoru interneta. Naj še naprej ostane ameriški ali bi morale imeti več besede tudi druge uporabnice te pomembne komunikacijske dobrine? Se hočejo interneta zares polastiti cenzorski avtoritarni režimi ali so to le strahovi, s katerimi poskušajo ZDA še naprej upravičiti svojo dobičkonosno komunikacijsko prevlado?

Analize tedanjih poročevalcev zvenijo za današnje čase presenetljivo radikalno in sveže. Sploh če jih primerjamo z debatami, ki spremljajo sedanjo krizo medijske industrije.

(fotografija LJK)