Konec novinarstva po Julesu Vernu

Ko so potomci Julesa Verna, znanega francoskega futurističnega pisatelja iz 19. stoletja, pred dvajsetimi leti pospravljali družinsko hišo, so našli star sef in v njem še starejši rokopis. Ugotovili so, da je Verne napisal še en roman, ki ni bil nikoli objavljen in se je dogajal v Parizu dvajsetega stoletja.

Prvi založnik ga je zavrnil, poznejši upravljavci njegove zapuščine ga niso upali objaviti, ker so se bali, da je preveč neverjeten. Zato je preživel dobro stoletje za okovanimi vrati.

Glavni lik romana Michel Dufrénoy bi se težko rodil v manj primernem zgodovinskem obdobju. Fakulteta mu je ravno podelila nagrado za najboljšo pesem v latinščini, zato se ni upal pokazati doma. Nosilci takšnih priznanj so veljali za največje zgube, saj sta družbi vladala znanost in podjetništvo. Inženirji so gradili napredno infrastrukturo, podjetniki so se ukvarjali z denarjem ter prevzeli še nekdanje vloge politikov in državnih uradnikov. Umetnosti ni bilo več niti v muzejih, ker ni bilo muzejev. V knjižnicah so izposojali knjige o enosmernem toku, obrestnem računu in konstrukciji nadzemne železnice, Balzaca se je morda spomnil samo še kak upokojen profesor.

Michaelovi neprilagojeni pesniški duši so morali pravila novega sveta razlagati sopotniki, ki jih je srečeval med neuspešnim iskanjem življenjskega poslanstva. Eden najpomembnejših sogovornikov je bil dolgo zamolčani stric Huguenin − črna ovca, ker je do upokojitve predaval humanistiko. Ko sta se nekoč sprehajala po novodobnem Parizu, je stric Huguenin med drugim pojasnil, kako so zaradi velikih družbenih sprememb izginjali številni stari poklici. Na seznamu izumrlih poklicev pa so se znašli tudi − novinarji.

Razlogi za izumrtje novinarskega poklica so bili Vernovsko pronicljivi in presenetljivo natančni, čeprav so bili napisani že leta 1863.

V družbi, ki jo upravljata inženirska in podjetniška pamet, je začela zelo kmalu izumirati politika. Politične stranke so še vedno ostale, a so se vsebinske in ideološke razlike med njimi manjšale, saj tehnokratsko-finančna družbena ureditev ni poznala (ali potrebovala) alternativ. Izginjanje politike ni prizadelo samo politikov, ampak tudi časopise, ki so vso svojo zgodovino služili političnemu razredu: politiki in meščanstvu, ki je politike volilo in o njej debatiralo. Ker politika ni več nikogar zanimala, so novinarji ostali brez najpomembnejše vsebine in časopisi so se skrčili najmanj za polovico.

Časopisi so poslušali manjkajoči prostor napolniti z drugimi vsebinami in najti nove bralce, ki bi jih zanimalo poglobljeno in kritično pisanje o družbi, a jih je prizadela nova nadloga. Politiki in gospodarski vplivneži so bili siti nenehne novinarske pristranskosti, zato so v imenu uravnoteženosti in zaščite državljanskih pravic zahtevali, da mora vsak časopis po vsaki kritiki omogočiti tudi objavo popravka ali nasprotnega mnenja. Uredniki so se takoj po sprejemu novega zakona znašli v hudi zadregi, saj so morali po vsakem kritičnem zapisu objaviti na desetine popravkov. Časopisi, ki so vztrajali pri kritičnem pisanju, so postajali vse debelejši in komaj berljivi, zato so kmalu propadli. Njihova usoda je prestrašila druge časopisne lastnike, ki so od urednikov zahtevali samo objave člankov, na katere se nihče ne bo mogel pritožiti. A takšnih časopisov ni nihče več bral.

Družbenim spremembam so se pridružile tudi tehnološke, je pojasnil stric Huguenin. Včasih je veljalo, da je bralcev precej več kot piscev. Knjige so pisali in izdajali redki, prav tako časopise, saj je bila cena tiska in distribucije previsoka za slehernike. Tehnološka revolucija pa je izjemno pocenila tisk in distribucijo, zato je lahko svoje misli nenadoma objavljal kdor koli. Sprememba se je sprva zdela pozitivna, saj je tehnologija odpravila vse ovire, ki so ljudi odvračale od pisanja in demokratizirala nekoč elitno dejavnost. Vendar navdušenje ni dolgo rajalo. Kritik in kritikov že zdavnaj ni bilo več – zaradi strahu pred popravki in tožbami −, zato ni neštetih novih objav nihče razvrščal ali vrednotil. Novi avtorji so večinoma pisali samim sebi ali ozkemu krogu enako mislečih, zato si niso ustvarili širšega občinstva. Število piscev je preraslo število bralcev in založniška dejavnost je postala nesmiselna.

Natanko 150 let pozneje se Vernove napovedi uresničujejo.

Humanistika in družboslovje morata dokazovati svojo znanstvenost in uporabnost po načelih tehničnih strok. Inženirska in podjetniška miselnost po vsem svetu postavljata ideološko podlago za novo družbeno ureditev in nadomeščata (demokratično) politiko. Število avtorjev je na spletu verjetno že preseglo količino bralcev, na kar tradicionalni založniški trgi nimajo odgovora. Vsiljeni zakoni o pravici do ugovora in popravka krepijo moč interesnih skupin in omejujejo kritično poročanje. Novinarji pa ne znajo osmisliti nove družbene vloge in ostajajo navezani na preživeto politično kasto, s katero bodo tudi potonili.

V Vernovem Paruzu dvajsetega stoletja zanje ni bilo prostora. Resnično enaindvajseto stoletje utegne biti enako neprizanesljivo.