Laži kot novice

Če bi morala izbrati pojem, ki mu vsi vpleteni v javno komunikacijo v zadnjih dveh letih namenjajo največ pozornosti – od novinarjev do politikov ter uporabnikov medijev in spleta –, so to zagotovo »lažne novice«.

Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić, ilustracija Helen Rosner (used with her kind permission)

Kaj ta nenavadna besedna zveza sploh pomeni? Novica je po definiciji nekaj, kar se je zgodilo: dogodek, o katerem v novičarskem žanru poročajo mediji. Lažna novica pa je lahko marsikaj: laž, ki je predstavljena kot medijska novica, ali medijska novica o lažnem dogodku. V politični retoriki je postala »lažna novica« zmerljivka za vsako medijsko vsebino, ki govorcu ne ustreza (podobno kot lahko vsaka uredniška odločitev postane »cenzura«, kar sva opisala v prejšnjem prispevku). Toda v svojem bistvu je »lažna novica« zgolj oblika črne propagande. Ta temelji na lažeh, njen namen pa je manipulirati s prepričanji in stališči ljudi ter zamegliti dejanski vir informacije.

Omenjena oblika propagande je v medijih in politiki vzbudila veliko skrbi. Zato je Evropska Komisija imenovala skupino neodvisnih strokovnjakov, da bi poiskali učinkovite ukrepe za zajezitev »lažnih novic« na internetu.

Ti so med drugim predlagali, da je treba zagotoviti transparentnost spletnih novičarskih portalov ter spodbujati medijsko in informacijsko pismenost. Zagovarjali so razvoj orodij, ki bi opolnomočila uporabnike in novinarje, da bi se učinkoviteje spopadali s problemi dezinformacij. Med predlaganimi ukrepi so bili še zagotavljanje raznolikosti in trajnosti evropskega novičarskega medijskega sistema ter raziskovanje vpliva dezinformacij na ljudi. Sklenili so tudi, da bi bilo treba pojem »lažnih novic« nadomestiti s širšim pojmom »dezinformacije«, ki da bolje opisuje sedanje prakse ustvarjanja in razširjanja laži v medijih in na spletu.

Dezinformacijska vojna

Dezinformacija ima v medijski zgodovini zelo specifičen pomen. Pojem je nastal kot referenca na ime propagandnega oddelka sovjetske tajne policije KGB, katerega naloga je bila ustvarjanje in razširjanje laži. Dezinformacija je oblika propagande, ki za doseganje ciljnih skupin uporablja predvsem medije (to je najpomembnejša razlika med dezinformacijo in tradicionalno črno propagando). Glavna naloga dezinformatorjev je bila zato plasirati laž v medije. In to na način, da bralec ali gledalec ni mogel ugotoviti, od kod je prišla informacija.

Ker ljudje ocenjujejo verodostojnost informacije glede na verodostojnost vira – in ne obratno –, je treba za učinkovito razširjanje laži nujno ustvariti vsaj videz verodostojnosti vira. Zato poskušajo dezinformatorji predstaviti laži v obliki medijskih prispevkov (»novic«): ustanoviti lastne propagandne medije za razširjanje laži ali z lažmi okužiti medijski sistem (doseči, da o njih poročajo mediji). V primeru družabnih omrežij in digitalnih platform imajo še dodatno možnost, saj lahko »verodostojni vir« postane že prijatelj ali elektronski stik na družabnem omrežju, ki mu zaupamo. Zato zaupamo tudi vsebini, ki nam jo posreduje ali priporoči, čeprav je lažna (oziroma to storijo algoritmi, ki nam predlagajo sorodne profile).

Agenti KGB so zgodaj spoznali, da državljani ne zaupajo uradnim virom informacij in državnim medijem, ker so vedeli, da jih oblastniki uporabljajo za širjenje propagande. Ugotovili so, da poskušajo ljudje pridobiti »resnične« informacije v disidentskih medijih (ti so bili uradno prepovedani) in v tujih virih, ki so jih skrivaj poslušali na radijskih sprejemnikih ali brali v pretihotapljenih časopisih. Zato so razvili sofisticirane tehnike, kako tem medijem podtakniti režimu naklonjene informacije in laži. Takšna metoda je zelo učinkovita, ker bralci ne morejo vedeti, da je informacija lažna, temveč ji podelijo status verodostojnega vira. To še zlasti velja za informacije, ki jih dezinformatorji plasirajo v medijih tujih držav, saj se zdijo dogodki oddaljeni in navidez nepovezani – dokler jih ne začnejo povzemati domači mediji in mediji vpletenih držav.

Državotvorne laži

Dezinofmiranje ni samo iznajdba nekdanje Sovjetske zveze, saj jo kot tehniko vplivanja na prepričanje ljudi uporabljajo številne države.

Za nekatere primere učinkovitega razširjanja laži smo izvedeli precej pozneje, nekateri pa ostanejo skriti. Med najbolj znanimi primeri dezinformacije je bila novica, da je virus HIV nastal v laboratorijih ameriške vojske, da ga potem namenoma uporabili za množično okužbo določenih skupin ljudi. To dezinformacijo je razširil KGB. Drugi znani primer je prepričanje, da korenje izboljšuje vid. To dezinformacijo so med drugo svetovno vojno razširjali britanski propagandisti, ker so hoteli pred nemškimi vohuni prikriti delovanje radarske mreže, s katero so v zračni bitki za Britanijo uspeli zgodaj zaznati nemške napadalce nad Rokavskim prelivom (časopisi so objavljali članke, da britanski piloti jedo korenje in si tako izostrijo vid).

Podobne primere uničujočega vpliva širjenja dezinformacij lahko preberemo tudi v odlični knjigi Gartha Jowetta in Victorie O’Donnell Propaganda and Persuasion ter v knjigi Mesečniki Christopherja Clarka.

Clark je pokazal kako so vpletene države pred začetkom prve svetovne vojne množično zlorabljale medije za posredovanje svojih uradnih stališč »v vednost« drugim državam. Takšna praksa je bila tako razširjena, da je uradne državne kroge zajela panika, če je kak časopis objavil pravi novinarski prispevek, saj so začeli takoj iskati »pravega naročnika«.

Podobno prakso opisuje ameriška novinarka in voditeljica tedenske radijske oddaje On The Media Brooke Gladstone, ki je v knjigi The Influencing Machine zelo nazorno utemeljila tezo, da so ZDA zgradili lažnivi novinarji. Gladstonova je namreč pokazala, kako so ameriški politiki načrtno izkoriščali novinarje in slabosti tedanjega medijskega sistema za zakulisno širjenje dezinformacij.

Laganje, produkcija in razširjanje lažnih novic ter curljanje informacij v korist enih in na škodo drugih so bili (in marsikje ostali) del novinarskega poklica. Ameriški predsednik Thomas Jefferson si je prisvojil (oziroma ukradel) denar iz državnega proračuna za financiranje časopisov, ki so napadali njegove nasprotnike. Velikokrat je namenoma pustil odprta vrata svoje pisarne, da je lahko njegov »prijateljski« urednik na mizi prebral pripravljene državne skrivnosti in jih objavljal v svojem časopisu. Podobno politično odtekanje informacij si je še pred njim izmislil George Washington. V svojem mandatu je imel na plačilnem seznamu vladne uslužbence, katerih edina naloga je bila, da so naklonjene novinarje oskrbovali z ekskluzivnimi zgodbami.

Gladstone cinično zapiše: Kje je problem? Washington nikoli ni lagal.

Zveni znano?

Medijska pismenost ni dovolj

Skupina strokovnjakov, ki jih je Evropska Komisija zbrala za pripravo strategije proti »lažnim novicam«, je pravilno ugotovila, da so »lažne novice« oblika dezinformacije. Manj prepričljivo je njihovo priporočilo, da je mogoče dezinformacije zamejiti z medijsko in digitalno pismenostjo.

Razmišljanje gre nekako takole: če opismenimo ljudi, da lahko sami prepoznajo prave od lažnih novic, in če naučimo medijske potrošnike, da se sami znajdejo v poplavi različnih informacij, potem je problem rešen. Ne, ni.

Za razumevanje ideje medijske in informacijske pismenosti je treba najprej poznati zgodovino evropske medijske politike, ki sva jo opisala v enem izmed prejšnjih prispevkov. Evropska Komisija je na medijskem področju ves čas iskala kompromise med interesi komercialne medijske industrije, ki je zahtevala deregulacijo, odpravo omejitev in liberalizacijo, ter interesi državljanov, ki jih je bilo treba obvarovati pred zlorabami vse večje medijske moči.

Ti kompromisi so bili vselej nesorazmerni. Evropska politika je po eni strani dovolila velike strukturne spremembe, ki so koristile medijskim družbam in oglaševalcem. Evropska komisija se je vedno izgovarjala, da nima pristojnosti za omejevanje medijske koncentracije, kar sva pokazala v prispevku o evropski medijski politiki. Ves čas je rahljala omejitve glede oglaševanja, umeščanja izdelkov in sponzorstva. Na drugi strani je potrošnikom in državljanom namenila le nekaj manjših in politično sprejemljivih ukrepov, denimo projekte za financiranje medijske vzgoje in varstva potrošnikov. Namesto da bi se vprašali, ali zlorabe medijske moči povzroča sam medijski sistem in ga spremenili, so se evropski komisarji odločili samo za blaženje simptomov. Evropskim državljanom so predpisali nekaj medijskih aspirinov, s katerimi naj bi blažili posledice kronične bolezni.

Podobno razmišljanje odražajo tudi sklepi strokovne skupine. Misel, da so morda mediji in digitalne platforme neposredno odgovorni za produkcijo in širjenje »lažnih novic«, je zanje popolnoma nesprejemljiva. Kar je razumljivo, saj bi morali v tem primeru predlagati ukrepe za regulacijo medijev in digitalnih platform, ki sva jih opisala v prejšnjem prispevku. Ker pa tega niso pripravljeni storiti, so se oklenili nekaterih klasičnih argumentov nasprotnikov regulacije: za širjenje dezinformacij niso odgovorne platforme in mediji, ki jih širijo, ampak samo konkretni posamezniki, ki jih objavljajo. Oziroma bralci, ki tem informacijam nekritično verjamejo.

Zlorabe medijskega sistema

Državljani dezinformacijam ne verjamejo zato, ker bi bili premalo medijsko izobraženi ali imajo na voljo premalo preverjenih dejstev, ampak zato, ker jih dezinformatorji namenoma zavajajo z zlorabami komunikacijskega sistema. Izkoriščajo zaupanje, ki jih imamo do verodostojnih medijskih (in drugih) ustanov, širijo dvom, razpihujejo strahove in ustvarjajo okolje, v katerem ni mogoče verjeti nikomur – kar je glavni namen dezinformacije.

Medijska pismenost je lahko koristna takrat, ko se mediji in politiki držijo pravil igre: ko je mogoče ločiti verodostojne vire od neverodostojnih in laž od resnice, ko ima laž posledice (odstop politika ali urednika) in so napačne informacije napaka, ne pa namerno orožje političnega boja ali način za služenje denarja. Samo z medijskim opismenjevanjem se ni mogoče boriti proti posebnim tovarnam za proizvodnjo dezinformacij, ki jih države financirajo z milijoni evrov. Dezinformator tudi ni običajen lažnivec, ki se boji, da bi ga razkrinkali. Dezinformacija je enako učinkovita tudi takrat, ko jo prepoznamo in ovržemo z dejstvi. Ali še bolj.

Ameriški jezikoslovec in kognitivni znanstvenik George Lakoff je v številnih knjigah, člankih in javnih nastopih opisal različne prijeme, kako politiki izrabljajo strukturne napake medijskega sistema za širjenje dezinformacij. Pokazal je, da mediji ne poznajo načina, kako se ubraniti pred političnim demagogom. Če o njegovih izjavah ne poročajo, jih bodo njegovi politični privrženci obtočili pristranskosti in cenzure. Če ga poskušajo razkrinkati s preverjanjem dejstev, bodo še utrdili njegova sporočila in potrdili prepričanje njegovih sledilcev, da ga mediji napadajo. Zato se politiki potrudijo že vnaprej pripraviti jezikovni okvir, v katerem bodo lahko vsak poskus iskanja resničnih dejstev prikazali kot napad in zaroto skritih centrov moči (»globoke države«, »večinskih/levih/liberalnih medijev« …).

Podobne težave imajo upravljavci družabnih omrežij. V pogovoru za ameriški Columbia Journalism Review je predstavnik Facebooka Adam Mosseri pojasnil, da je ustvarjanje »lažnih novic« in dezinformacij zelo dobičkonosno početje, saj je mogoče z manipulacijami oglasnih algoritmov zaslužiti na desetine ali celo stotine tisočev evrov. Znani so primeri, ko so internetni podjetniki med zadnjo ameriško predsedniško kampanjo odpirali na stotine spletnih strani, na katerih so objavljali lažne informacije, jih množično razširjali po družabnih omrežjih in z uporabniškimi kliki pridobivali denar od oglasov (morda najbolj razvpiti so bili mladi informacijski hekerji v makedonskem Velesu).

Mosseri ocenjuje, da velika večina lažnih informacij na njihovem omrežju nastane zaradi denarja, ne zaradi ideologije. Zato so na Facebooku pripravili različne prilagoditve oglasnih algoritmov, ki znajo bolj uspešno prepoznavati lažne profile in zaznavati poskuse manipulacije. Mosseri pričakuje, da bo zmanjšanje dobičkov neposredno zmanjšalo tudi količino takšnih dezinformacij. Ni pa imel prepričljivega odgovora na vprašanje novinarke, kako bodo preprečevali ideološko motivirane dezinformacije. Odgovoril je le, da na Facebooku nočejo omejevati svobode izražanja, tudi če je groba ali zagovarja skrajna politična mnenja.

Podobno stališče je na twitterju povzel tudi Žiga Turk, slovenski delegat evropske skupine strokovnjakov za omejevanje lažnih novic. Svobodno širjenje neresnic je po njegovem pač cena, ki jo plačujemo za svobodno širjenje resnic.

Hitro širjenje okužbe

Takšno prepričanje je zelo problematično. Zanemarja namreč dejstvo, da mediji in digitalne platforme ustvarjajo prihodke z zbiranjem in preprodajanjem pozornosti. V takšnem sistemu pa resnice in neresnice nimajo enakih možnosti.

Več raziskav je pokazalo, da imajo »lažne novice« na družabnih omrežjih in v medijih veliko več uporabniškega odziva kot dejstva: komentarjev, posredovanj in priporočil. Uporabniški odzivi so glavna izmenjevalna valuta internetne panoge – odzivi odražajo pozornost –, ki določajo oglasno vrednost določenih vsebin. Hkrati so uporabniški odzivi tudi glavni namigi, iz katerih algoritmi ugotavljajo uporabniške navade, oblikujejo priporočila in povečujejo vidnost »uspešnih« objav.

Za širjenje dezinformacij niso krivi predvsem algoritmi. Politiki, medijska in internetna podjetja zelo uspešno izkoriščajo dejstvo, ki ga je potrdila nedavna raziskava v medijskem laboratoriju MIT (Massachusettes Institute of Technology) o razširjenosti in vplivu napačnih novic (raziskovalci uporabljajo izraz false in ne fake news). Napačne novice imajo kar 70 odstotkov več možnosti kot resnične, da jih bodo uporabniki razširili (retvitali) po omrežju. Zato napačne novice potujejo po twiterju bistveno hitreje kot resnične.

Resnična zgodba potrebuje kar šestkrat več časa, da doseže 1500 ljudi kot napačna. V primeru »twitterskih kaskad« (neprekinjene verige razširjanja ene novice) so pokazali, da se napačna novica razširi hitreje in globlje kot resnična. Razlaga teh podatkov bi zahtevala več prostora (celoten članek je objavljen v reviji Science), najbolj enostavna ugotovitev raziskovalcev pa je naslednja: napačne novince so po svoji strukturi in vsebini zanimive. Ljudje rajši delijo novosti kot že znane zadeve, hkrati dobi uporabnik z razširjanjem takšnih informacij status pomembnega vira – nekoga, ki ve. Nato začnejo njegove objave pospeševati še algoritmi, ki nagrajujejo odzive uporabnikov.

Kaj raziskovalci priporočajo uporabnikom družbenih omrežij? Premisli preden širiš naprej!

Kakšen nasvet pa je treba dati tistim, ki napačne novice ustvarjajo?

Moč brez odgovornosti

Problem »lažnih novic« zelo spominja na zadrege, ki jih ima družba z omejevanjem škodljivih vplivov kajenja, alkohola in hitre prehrane. Prehrambena industrija zelo dobro ve, da človeški vrsti ustreza kombinacija sladkega, slanega in mastnega. Proizvajalci cigaret vedo, da nikotin povzroča zasvojenost, prav tako alkohol. Hitra hrana, kajenje in pitje imajo številne dokazane negativne posledice na družbo – od zdravstvenih do socialnih. A so se lobisti omenjenih panog dolgo uspešno izogibali regulaciji, saj so se sklicevali na svobodo izbire potrošnika.

Prepričanje, da je mogoče z medijskim opismenjevanjem uspešno zajeziti širjenje dezinformacij, je podobno naivno, kot bi tobačni, prehrambeni in alkoholni industriji še naprej dovolili enak poslovni model in zavajajoče oglaševanje, le da bi v šolah uvedli kako uro pouka o zdravi prehrani. Potrošniške organizacije in posamezniki so potrebovali več desetletij, preden so dosegli nekatere omejitve oglaševanja ter obvezno označevanje sestavin in škodljivih učinkov (nekaj podobnega so poskusili pri Googlu, ko so začeli v agregatorju google news označevati »preverjene novice«).

Vendar takšni manjši uspehi niso bistveno spremenili načina delovanja omenjenih panog. »Pismeni« potrošniki so še vedno uporabljali škodljive izdelke. Tudi zato, ker niso imeli na voljo »bolj zdrave« izbire ali si je niso mogli privoščiti. Dodatno obdavčevanje teh izdelkov sicer polni državno blagajno, posameznikova svobodno odločitev za njihovo uporabo pa učinkovito spodbujajo subtilna oglasna sporočila.

Pri »medijski dieti« velja podobno. Lažne novice, dezinformacije in širjenje nezaupanja v institucije, stroko in dejstva so škodljivi za politično zdravje družbe. Vendar je le malo verjetno, da bodo morali mediji in lastniki digitalnih platform kdaj prevzeti podobno odgovornost kot proizvajalci cigaret. Čeprav imajo edini – vsaj hipotetično – nadzor in tudi vpliv nad komunikacijo v njihovem omrežju, kjer se povezujejo prejemniki in pošiljatelji dezinformacij.

Ker pa nismo pripravljeni zares premisliti o vzrokih problema, se zadovoljimo s kozmetičnimi popravki. Mediji se poskušajo proti lažnim novicam boriti tako, da ustanavljajo posebne skupine preverjevalcev dejstev, ki njihovim bralcem omogočajo ugotoviti kaj je resnica in kaj laž. Podobno rešitev ponujajo številne neodvisne spletne strani, ki opozarjajo na »lažne novice« v politiki in jih nadomeščajo z dejstvi (factcheck.org, hoax-slayer.com, politifact.com, snopes.com, truthorfiction.com).

Takšno preverjanje dejstev lahko pomaga v določenih primerih in koristi določenim uporabnikom, ampak ne more rešiti bistva problema. Lažne novice in dezinformacije uspevajo v okolju, kjer bralci posegajo po tistem viru informacij, ki potrjuje njihova obstoječa stališča. Informacijski mehurčki zbirajo enako misleče ter odganjanja tiste, ki razmišljajo drugače. Lažne novice so v tem primeru lepilo, ki povezuje informacijske skupnosti in jih »drži skupaj«. Ob tem imajo informacijski mehurčki še eno značilnost: da svoje člane ideološko radikalizirajo. Skratka, znotraj balona je nemogoče odkriti in razkrinkati laž.

Novinarji so v novem komunikacijskem okolju samo eni izmed neštetih producentov medijskih vsebin, ki na facebooku niso privilegirani, je v pogovoru za CJR dejal Adam Mosseri. Mediji, ki se trudijo spoštovati pravila profesionalnega poročanja, morajo zato na digitalnih platformah tekmovati s različnimi viri informacij neznanega izvora, ki ne odgovarjajo nikomur. Kot sva pokazala v prejšnjih prispevkih o novinarstvu, pa je takšno novinarstvo začelo umikati iz medijske panoge že veliko pred prevlado interneta. Lažne novice in dezinformacije zato ne pomenijo predvsem kritike interneta, temveč opozarjajo na temeljno napako v medijskem sistemu, ki so jo od medijev prevzela internetna podjetja: da namesto na javnem interesu temeljijo na zbiranju in preprodajanju pozornosti.

Razmaha lažnih novic ne more ustaviti nikakršen program medijskega ali informacijskega opismenjevanja. Lažne novice in dezinformacije so le simptom. Simptom dejstva, da Evropa nikoli ni imela in ni hotela imeti medijske politike v javnem interesu. Toda kaj je javni interes? In zakaj ga v razpravah o medijskih politikah nihče noče jasno definirati? To bo tema prihodnjega prispevka.