Maja Bogataj Jančič o plagiatorstvu

Nekdanja študentka je na googlu iskala elektronsko kopijo magisterija, ker je potrebovala neki podatek za življenjepis. Poleg njenega dela ji je iskalnik predlagal še diplomsko nalogo s podobnim naslovom. Odprla je datoteko z neznano diplomo in ostrmela.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 23. marec 2013, foto Jure Eržen

Nekdanja študentka je na googlu iskala elektronsko kopijo magisterija, ker je potrebovala neki podatek za življenjepis. Poleg njenega dela ji je iskalnik predlagal še diplomsko nalogo s podobnim naslovom. Odprla je datoteko z neznano diplomo in ostrmela.

Avtor diplome je prepisal velik del njenega magisterija, a je ni niti enkrat citiral ali omenil v bibliografiji. Pritožila se je fakulteti in jih opozorila na plagiat, a so ji odgovorili, da nimajo pravilnika, po katerem bi obravnavali njen primer, zato so ji svetovali, naj kršitelja toži. Fakulteta je hotela odločitev prepustiti sodišču, mentor prepisane diplome ni prevzel objektivne odgovornosti, plagiator je obdržal diplomo.

Ta primer ni osamljen, je povedala direktorica inštituta za intelektualno lastnino Maja Bogataj Jančič. Vendar smo se začeli o problemu akademskega plagiatorstva zares ukvarjati šele v zadnjem času, ko je postalo plagiatorstvo novo orožje političnega obračunavanja.

Čeprav so nameni takšnega iskanja plagiatov jasni, nam je politika z brskanjem po avtorskih delih znanih obrazov nehote naredila veliko uslugo, je prepričana strokovnjakinja za avtorsko pravo. Zdaj se ne bomo več mogli tolažiti, da je plagiatorstvo redek pojav, ki ga zagrešijo nepošteni posamezniki, ampak je problem sistemski.

Za plagiate zato niso krivi samo prepisovalci. Velik del odgovornosti morajo prevzeti tudi njihovi mentorji in akademske ustanove, ki plagiatorstva niso prepovedale in kaznovale.

Sem čisto običajen študent četrtega letnika. Opravil sem vse izpite, napisal diplomo in jo uspešno zagovarjal. Med študijem me ni nihče naučil pravilno citirati, mentor me ni nikoli opozoril, da je z mojo nalogo kaj narobe. Čez dvajset let bom morda kandidiral za javno funkcijo in politični nasprotnik bo v moji stari diplomi našel prepisane in necitirane odstavke. Kdo je najbolj kriv za moj greh?

Vašega dejanja ni mogoče odobravati niti opravičiti. Če strokovna komisija ugotovi, da ste kršili fakultetna ali univerzitetna pravila plagiiranja, vas čaka kazen, ki je določena v pravilniku – denimo odvzem diplome. Če ste s svojim dejanjem posegali v moralne in materialne avtorske pravice, vas lahko imetnik pravic toži ali kazensko preganja. Zaradi takšnega greha niste najbolj primeren kandidat za osebo na visoki javni funkciji, ki mora biti moralno neoporečna. Res pa je tudi, da ste očitno diplomirali v akademskem okolju, ki je takšne prakse dovoljevalo, kar kaže na velik sistemski problem, ne samo na krivdo posameznika.

Kaj bi morala storiti fakulteta?

Študenti, ki so študirali na kaki ugledni tuji univerzi, vam bodo povedali, da so jih že na uvodnih predavanjih opomnili, kako pomembna je akademska poštenost in kako strogo bodo kaznovali prepisovalce. Podrobno so jih seznanili z jasno politiko proti plagiiranju. Nekatere fakultete so plagiatorje takoj izključile, druge so izrekle še trajno prepoved diplomiranja, prepisovalci pa so se morali posloviti brez priporočila mentorja, kar je za vse večne čase zaključilo njihovo akademsko kariero. Vendar študentov niso samo strašili, ampak so jih predvsem izobraževali.

Na ameriškem Harvardu so že pred desetletji pripravili zelo nazorna navodila, kako pravilno citirati vire. Številne fakultete v prvem semestru pripravijo brezplačne tečaje akademskega pisanja in študentom povedo, na kaj morajo biti pozorni. Ponujajo informativne spletne strani, ki jasno s primeri prikažejo, kaj je dovoljeno in kaj ne. Ko pride čas za izpite in diplome, se noben študent ne more več sklicevati na nevednost ali na drugačno akademsko kulturo, ki jo je bil vajen doma.

Kako učinkovito je takšno izobraževanje? Tudi na elitnih fakultetah vsako leto odkrijejo kakega prepisovalca.

Vedno se najdejo študenti, ki poskušajo najti bližnjice. Sisteme za elektronsko ugotavljanje plagiatorstva so začele fakultete uvajati zaradi pojava interneta, ki je, denimo, ameriškim študentom olajšal dostop do britanskih, avstralskih in kanadskih univerzitetnih knjižnic. Najbolj iznajdljivi zato niso več prepisovali diplom z domače fakultete, ampak so primerno delo poiskali na drugem koncu sveta. Ko so se v programe za preprečevanje plagiatorstva začele povezovati fakultete iz vsega angleško govorečega sveta, pa so se pojavili specialisti, ki vam napišejo izvirno diplomo ali magisterij, da je ne bo zaznal noben računalniški program.

Razlogi za plagiiranje so različni – od nepoštenosti do hudih psiholoških pritiskov, ki jih prinaša študij v vse bolj konkurenčnem akademskem okolju. Vendar ti študenti zelo dobro vedo, kaj tvegajo in kakšne bodo posledice, če jih ujamejo. V Sloveniji pravila niso tako jasna.

Ali niso začele v zadnjih letih tudi slovenske fakultete bolj poudarjati pravilno citiranje in pripravljati navodila za študente?

So, vendar je pravilno citiranje samo en korak, saj je plagiatorstvo precej kompleksnejši problem.

Naše fakultete niti univerze nimajo natančno izdelane politike plagiiranja. Nimajo določenih jasnih prepovedi in kazni, ki čakajo kršitelje. Poleg tega enačijo nedovoljeno plagiiranje s posegi v materialne in moralne avtorske pravice, kar ni nujno enako.

Ker je plagiatorstvo tudi etično sporno?

Za ilustracijo lahko uporabim primer iz novinarstva. Slovenski kolumnist v nekem britanskem časopisu prebere zanimivo kolumno. V svojem besedilu uporabi popolnoma enak zaplet, podobno zgradbo in enako poanto. Kolumno napiše s svojimi besedami, a ne navede vira, ki ga je navdihnil. Takšen članek verjetno ne posega v avtorsko pravico, saj je avtor ustvaril novo izvirno avtorsko delo. Vendar takšno početje ni sprejemljivo za britanske in ameriške novinarske standarde. Če ga odkrijejo, prepisovalca čaka izobčenje in konec novinarske kariere. Takšnih primerov je bilo v zadnjih letih veliko, saj je na svetovnem spletu zelo težko objaviti prepisano besedilo in upati, da ne bo nihče opazil.

Plagiatorja torej ne kaznuje zakonodaja, ampak njegova poklicna ali strokovna skupnost?

Plagiatorstva ne omenja noben civilni ali kazenski zakonik, ampak ga mora opredeliti novinarska, akademska ali kaka druga ustvarjalna skupnost, kjer lahko pride do ugrabitve idej – kot je plagiatorstvo prvi opisal stari rimski pesnik Martial. Če poklicna ali strokovna skupnost ne opredeli, kaj je sprejemljivo in kaj ne, se lahko zgodijo absurdni primeri, kakšnega je doživela nekdanja študentka fakultete za družbene vede (FDV). Na spletu je iskala elektronski izvod svoje magistrske naloge, med iskalnimi zadetki pa je opazila še diplomo z zelo podobnim naslovom. Ko je odprla datoteko, je ugotovila, da je nekdo skoraj celotno diplomo sestavil tako, da je povzemal ali celo popolnoma prepisal njen magisterij.

Prepisal?

Ideje, hipotezo, celotne odstavke …

Vira pa ni navedel?

Ne. V uvodu je celo zapisal, da v Sloveniji še nimamo dela na to temo. Študentka je nato primer prijavila fakulteti, a je od vodstva prejela šokanten odgovor: da FDV nima določenih pravil, ki bi določala ugotavljanje plagiatorstva in morebitni odvzem pridobljene diplome, prav tako teh pravil ni imela ljubljanska univerza. Študentki je ostala samo civilna tožba ali kazenski pregon, zato je poiskala mojo pomoč.

Ste se sklicevali na kršitev avtorskih pravic?

Druge možnosti nismo imeli, saj fakulteta ni imela politike plagiiranja, ki bi jasno določila, kaj je plagiat in kakšna je kazen, univerza pa je problematiko urejala zgolj za magistrske in doktorske naloge. Na srečo je bil primer zelo jasen, saj je plagiator prepisoval celotne odstavke, kar je nedvomen poseg v avtorske pravice. Na koncu smo dosegli, da je plagiator umaknil svojo diplome iz knjižnice, jo odstranil s spleta, jo popravil tako, da je za vsak stavek, ki ga je predpisal, jasno navedel vir v opombi. Kakšna je zdaj ta diploma, si lahko predstavljate – pretežni del besedila citira ali se sklicuje na en magisterij. Prvotna avtorica je pod temi pogoji sicer dovolila uporabo dela, drugo vprašanje pa je, ali je to izvirna diploma, s katero bi smel študent diplomirati.

Je prepisovalec poleg naziva ohranil tudi prvotno oceno?

Na FDV so imenovali komisijo, pred katero je moral prepisovalec še enkrat zagovarjati diplomo. Podelili so mu najnižjo možno oceno, a je obdržal naziv, ne da bi moral napisati novo nalogo. Taka rešitev je zame slaba, a vsaj kaže, da se stvari počasi premikajo. Na FDV so očitno ugotovili, da očitki o domnevno množičnem plagiatorstvu med njihovimi diplomanti škodujejo njihovemu ugledu. Zato so se začeli resneje ukvarjati s problemom in spodbudili tudi univerzo, naj uredi področje. V prenovljenem pravilniku univerze je plagiatorstvo bolje regulirano, saj so vključili tudi diplome. Na žalost pa se je univerza omejila le na nedovoljeno poseganje v avtorske pravice, kar ne zajame vseh razsežnosti plagiatorstva.

Bi se to zgodilo tudi brez odmevnih plagiatorskih škandalov v Nemčiji, Romuniji in pri nas, ki so odnesli številne vplivne politike?

Če plagiatorstvo ne bi postalo novo orožje za politično obračunavanje, se te spremembe verjetno ne bi zgodile, zato nam je politika nehote naredila veliko uslugo. Če bodo morali vplivni politiki in gospodarstveniki zapuščati položaje zaradi plagiatorstva, to ne bo več veljalo za manjši prekršek ali celo iznajdljivost. Največ pa bo odvisno od naše politične in akademske kulture. Če hočemo postati podobni zahodnim demokracijam, bi morali slediti tudi zgledom, kakršnega je postavila nekdanja nemška ministrica za izobraževanje Annette Schavan.

Ki je februarja odstopila zaradi suma plagiatorstva v njenem doktoratu?

Njen primer je zelo poučen. Schavanova je bila ena najtesnejših sodelavk kanclerke Angele Merkel. Vse obtožbe o plagiatorstvu je zanikala in zagotovila, da bo svojo nedolžnost dokazala pred sodiščem. A kljub temu ni čakala na odločitev komisije ali sodišča, ampak je odstopila sama – zaradi politične higiene in da ne bi škodovala stranki. V zrelem političnem okolju bi se morala, denimo, slovenska premierka Alenka Bratušek že samo zaradi suma plagiatorstva sama odreči mandatarstvu. Podobno velja za mentorje, ki v zrelem akademskem okolju ne bi mogli brez posledic spregledati očitne plagiate.

V Sloveniji pa premierka čaka na odločitev posebne komisije na FDV, mentor prepisane diplome iz vašega primera Jernej Pikalo je postal njen visokošolski minister …

Kar kaže, da nas čaka še dolgotrajno politično in akademsko očiščenje, če hočemo postati zrela družba.

Kaj lahko pospeši takšno očiščenje?

Odločilno vlogo mora odigrati univerza. Nujno je potrebno sprejeti jasnejšo politiko proti plagiiranju in jo dosledno izvajati, hkrati je treba sprejeti tudi razumne ukrepe za plagiate iz preteklosti. Javnost in mediji ne bi smeli kazati razumevanja do plagiatorstva pri politikih in drugih javnih osebah, ampak bi morali zahtevati njihov odstop ali jih kaznovati na volitvah. Akademska skupnost pa bi se morala zavedati, da takšni primeri škodujejo celotni stroki, zato bi se spodobilo, če bi profesorji in raziskovalci sami izločili črne vrane iz akademskega okolja.

Na žalost je naša kultura znanstvene kritike premalo razvita, ker smo preveč povezani in se nočemo zameriti ljudem, ki bodo nekoč odločali o naši habilitaciji, projektih ali strokovnih objavah. Redke izjeme – denimo kolega Aleš Novak in Matej Accetto, ki sta v svojih recenzijah razkrila plagiatorstvo, med drugim nekdanjega poslanca in generalnega sekretarja vlade Milana Cvikla – v našem okolju hitro obveljajo za težavne, namesto da bi kolegi pozdravili njihova dejanja.

Lahko na univerze pritisnejo delodajalci? Ugledne tuje univerze strogo preganjajo plagiatorstvo tudi zaradi trga dela. Fakulteta je blagovna znamka, ki lahko študentu močno izboljša zaposlitvene možnosti. A le, dokler ohrani visoko vrednost akademskih nazivov.

Na nekaterih področjih to že velja tudi pri nas. Kot študenti smo zelo dobro vedeli, kateri mentorji so zahtevni in pri katerih je mogoče diplomirati brez posebnega truda. V velikih pravnih pisarnah je zelo pomembno, pri katerem profesorju ste diplomirali, saj to veliko pove o vaših ambicijah, delovnih navadah in motivaciji. Na žalost je slovenski trg dela še vedno poln anomalij. O zaposlitvah pogosto ne odločajo strokovne kvalitete, akademski nazivi pa so prepogosto samo formalnost za boljše delovno mesto v državni upravi ali sredstvo za dviganje družbenega statusa. Za takšne potrebe pri nas – tako kot povsod po svetu – poskrbijo visokošolske ustanove, kjer je mogoče zlahka pridobiti akademske nazive.

S katerimi lahko nastopate v reklamah, pišete strokovna mnenja za politične in marketinške thinktanke …

… in delate škodo resnim strokovnjakom. Vendar še enkrat poudarjam: takšne črne vrane lahko izloči samo akademska ali strokovna skupnost, ne morda država ali zakonodaja. Slovenija ima avtorsko zakonodajo, popolnoma primerljivo z državami EU in ZDA. V nekaterih primerih smo še strožji, saj je preprodajanje in prodajanje akademskih del kaznivo, prav tako poseganje v moralno avtorsko pravico. Če bi nas kdo presojal samo po zakonih, bi bil prepričan, da nihče ne upa niti pomisliti na kršenje avtorskih pravic ali krajo tujih zamisli, a je v praksi drugače. Vemo, da na spletu ne manjka ponudb za pisanje seminarjev in diplom, a jih ne preganjamo, diplome pa ne izgubijo niti razkriti plagiatorji, ker fakultete niso pripravljene na takšne primere.

So na takšne primere pripravljeni mentorji? Njihove soodgovornosti se v razpravah o plagiatorstvu le redko dotaknemo.

Mentorji so najboljša protiplagiatorska varovalka, kadar dobro opravijo delo. Če spremljate svojega študenta in sodelujete pri nastanku naloge od zasnove do končnega izdelka, potem zelo dobro spoznate njegove sposobnosti in način razmišljanja. Zato lahko zaznate sumljive odstavke ali opazite, da je iz skromnega osnutka v sumljivo kratkem času nastala diploma, ki je morda kupljena ali prepisana.

Vendar sedanji visokošolski sistem preprosto ne omogoča resnega mentorskega dela. Mentorji so preobremenjeni, fakultete pa takšno preobremenjenost dovoljujejo, ker so plačane po številu vpisanih študentov. Pred leti je newyorška pravna fakulteta NYU prepolovila število doktorskih študentov na pet doktorskih kandidatov, ker večjemu številu kandidatov ne bi mogla ponuditi dovolj kakovostnega študija. Kaj mislite, koliko doktorskih študentov je takrat sprejela ljubljanska pravna fakulteta?

Nekajkrat več?

Čez petdeset! Kako velik profesorski zbor bi morala imeti fakulteta, da bi lahko zares poskrbela za toliko doktorskih študentov? Tega se nismo v Sloveniji nikoli zares vprašali, ampak smo začeli sistematično spodbujati hiperinflacijo diplom, magisterijev in v času bolonjske reforme tudi doktoratov. Posledica takšne politike je množica visoko izobraženih ljudi z vprašljivo kakovostjo pridobljenih nazivov in brez kakršne koli realne ocene, kakšna je dodana vrednost njihove formalne izobrazbe za družbo ali gospodarstvo. Prav tako ni jasno določeno, kaj lahko profesorji počnejo poleg svojega pedagoškega in raziskovalnega dela. V takšnih okoliščinah pa fakultete zelo težko vzdržujejo kakovost akademskih nazivov.

Zagovorniki transparence so prepričani, da bi lahko plagiatorstvo zelo omejili, če bi fakultete objavile vse akademske izdelke na svetovnem spletu, kjer bi si lahko vsak prebral intelektualne dosežke voditeljev in drugih javnih oseb. Bi bil takšen ukrep smiseln?

Takšne pobude so se pojavile že večkrat, a nekatere fakultete niso bile preveč navdušene nad javno objavo vseh študentskih diplom. Slišala sem celo namigovanja, da so nekatere fakultete hotele objaviti samo najbolje ocenjena dela, ker so šibkejše diplome preprosto preslabe za javno objavo. Meni se zdi objava nujna! Plagiatorji in njihovi mentorji se bodo teže skrili, če prepisana dela ne bodo skrivala samo v fakultetnih knjižnicah. Zelo bi me zanimalo, kateri profesorji bi se najpogosteje pojavili kot mentorji prepisanih diplom in kako bi se odzvale njihove katedre. Takšna transparenca bi lahko prispevalo k očiščenju akademske skupnosti.

Je takšno pričakovanje realno?

Dobri študenti so vse bolj ambiciozni in svoje kariere ne omejujejo samo na Slovenijo. Za mentorje bodo verjetno izbirali zahtevne profesorje in se potegovali za službe, ki ne bodo nagrajevale najbolj iznajdljivih kandidatov. Fakultete, ki ne bodo znale pritegniti najboljših študentov, pa v zahtevnem mednarodnem akademskem okolju ne morejo biti konkurenčne. Nedavni ukrepi kažejo, da se naše fakultete vsaj uradno zavedajo problemov in bodo tudi z omejevanjem plagiatorstva poskušale izboljšati svoj ugled v javnosti. Upam le, da te obljube ne bodo pozabljene takoj, ko se bodo plagiatorske afere umaknile z medijskih naslovnic.