Mladi, digitalni, brezposelni

Glasnik digitalne tehnologije Aleš Špetič je nastop na sobotnem mladem strateškem forumu začel z družino Simpson. Oče Simpson je imel predvidljivo karierno pot. Kot mlad moški se je zaposlil pri podjetju IBM, postopoma napredoval, po tridesetih letih postal področni menedžer in se bo lahko počasi upokojil.

Hčerka – digitalna domorodka, predstavnica generacije y, »millenialka«, internetnica in kar je še podobnih izrazov -, je doštudirala, končala pripravništvo, odtekla prvi maraton, pridobila tisoč prijateljev na facebooku, zamenjala nekaj služb, se zapisala podjetništvu in išče vedno nove izzive. Gospod Simpson je preteklost, gospodična Simpson sedanjost in prihodnost.

Na trg dela vstopajo gospodične Simpson, je prepričan Špetič. Vajene so neskončne možnosti izbire ter priznavajo le eno avtoriteto: znanje in sposobnosti. Delodajalci jim morajo ponuditi dobre delovne razmere, vznemirljivo delo in možnost samoizpolnitve. Njeno generacijo je oblikoval internet, globaliziral njene potenciale, razširil obzorje in povečal pričakovanja do služb, politike in osebnih dosežkov.

V zadnjih petih letih sem srečal veliko gospodičen in gospodičev Simpson. Nekateri so bili moji sošolci med študijem v Veliki Britaniji, druge sem spoznal med obiskom elitnih ameriških fakultet, tehnoloških kampusih in na srečanjih mladih tehnopodjetnikov. Njihove zgodbe so bile zelo podobne.

Bili so delovni in sposobni. Starši, skoraj brez izjeme izobraženi pripadniki višjega srednjega razreda, so jim lahko omogočili dobro izobrazbo. V pravem času so se odločali za poklice, po katerih je bilo več povpraševanja kot ponudbe. Bili so vajeni podjetniškega razmišljanja, tveganja in iskanja zanimivejših priložnosti, a tudi zavarovani z gosto socialno varnostno mrežo, ki je ublažila posledice morebitnega padca. »Običajno službo« so videli kot zadnjo izbiro, če jim v življenju ne bi uspelo izrabiti boljših priložnosti.

Vendar otroci Simpson predstavljajo le nekaj odstotkov mladih, ki danes vstopajo na trg dela.

Precej večji delež mladih čaka drugačna usoda. Od blizu lahko spremljam zgodbe tistih, ki so se znašli v medijski panogi, kulturi, na fakultetah in inštitutih. Vsi so digitalni domorodci, predstavniki generacije y, »millenialci«, internetniki in kar je še podobnih izrazov. So delovni in sposobni.  Odločili so se za delo v kulturnih ali kreativnih industrijah, na katerih menda temelji prihodnja »družba znanja«, gospodarska rast in delovna mesta. Tudi oni bodo do tridesetega leta – podobno kot gospodična Simpson – zamenjali veliko delodajalcev ali celo karier. Le da tega ne bodo storili prostovoljno in zaradi iskanja osebne izpolnitve, temveč zaradi preživetja.

V kulturnih in kreativnih industrijah je izjemno malo služb. Mladi »kreativci« se za podjetništvo (oziroma za status samostojnega podjetnika) večinoma ne odločajo zaradi uresničevanja podjetniških sanj, ampak jim delodajalci ne dajejo druge izbire. Nižanje honorarjev pomeni, da morajo opravljati veliko različnih del, za katere se morajo usposobiti ali dodatno izobraziti sami. Ko mora podjetje »nižati stroške«, prvi občutijo posledice »reorganizacije« (odpuščanje).

Nadarjenost in sposobnosti jim olajšajo iskanje novih prekarnih del, a ne zagotavljajo večje socialne varnosti. Izbira, ki jo ima gospodična Simpson – med iskanjem podjetniške in osebne izpolnitve ter stabilno službo v veliki korporaciji -, je zanje zgolj hipotetična, saj take službe ne morejo izbrati.  Niti če bi jo hoteli.

Če tehnološke utopiste, ideologe informacijske družbe in druge učitelje v šoli narobe sveta povprašamo, zakaj je med obema skupinama mladih taka razlika, čeprav imajo vsi dostop do enakih tehnologij, informacij, znanja, širokopasovnih povezav in tujih trgov, ne bomo dobili odgovora.

Zanje je tehnologija še vedno nosilka pozitivnih sprememb (če je le ne zlorabljamo) in velika družbena izravnalka, kar je pred leti zmotno pridigal ameriški digerati Thomas Friedman. Vendar je svet zaradi komunikacijskih tehnologij prej postal »bodičast«, je pozneje izmeril ameriški urbani sociolog Richard Florida. Družbena neenakost se je brez ustreznih varovalk povečala in pozitivne plati globalizacije večinoma občutijo tisti, ki so bili privilegirani že v nedigitalnih časih. Zato na razlike med Simpsoni in Nesimpsoni ne vpliva predvsem uporaba nove elektronske tablice ali za nekaj megabitov hitrejši dostop do interneta, ampak so pomembnejši spol, rasa, starost, izobrazba, kasta in razredna pripadnost.

Tako spoznanje je za družbo nerodno, saj bi morali začeti politiki reševati problematiko mladih intelektualnih mezdnih delavcev s premišljenimi socialnimi politikami in drugimi ukrepi za spodbujanje enakih možnosti, če bi hoteli izboljšati njihov položaj. Namesto tega je v času krize in uvajanja varčne države lepše verjeti, da so vsi mladi v resnici potencialni digitalni Simpsoni. In da so si sami »izbrali« negotovo iskanje novih delovnih izzivov.

(Fotografija Tony Fischer/FlickrCC)