Nadzorovani nadzorovalci
Po projekciji dokumentarnega filma Citizenfour o nekdanjem ameriškem obveščevalcu Edwardu Snowdnu so v ljubljanskem Kinodvoru v začetku meseca pripravili javno debato o elektronskem nadzoru in nadzorovalcih.
Za omizjem je sedel tudi Matej Tonin, poslanec Nove Slovenije ter član komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb. Čeprav sem bil na debato povabljen kot eden izmed nastopajočih, se nisem mogel upreti skušnjavi in sem ga vprašal, kako poslanci sploh izvajajo tako zahteven nadzor.
Podatkovne sobe internetnih in telekomunikacijskih ponudnikov so namreč velikanski prostori, v katerih ves čas hrumi na stotine računalniških strežnikov, ki so povezani s kilometri pisanih kablov. Zato me je zanimalo, kako lahko preverijo zagotovila obveščevalcev, da se med neštetimi utripajočimi lučkami ne skriva kakšna črna škatla, ki prestreza telefonske klice, elektronska pisma in spletne klepete. Ali da ni kak dodaten kabel morda povezan na prisluškovalno napravo.
Toninovi prostodušni odgovori so med gledalci vzbujali smeh, a tudi ogorčenje. Iz njegovih opisov je bilo očitno, da člani komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb dobesedno ne bi znali ločiti med napravo za prestrezanje komunikacij in avtomatom za izdelavo sladoleda (posnetek debate si je mogoče ogledati na spletni strani Kinodvora). Povedal je, da jim pri delu včasih pomagajo svetovalci, ki imajo več izkušenj z obveščevalnim delom. Toda njegovo zagotovilo ni povrnilo zaupanja v nadzornike slovenskih nadzorovalcev.
Takšne politike so mi v preteklih desetih letih večkrat opisovali sogovorniki, ki so dobro poznali delo in nadzor obveščevalnih služb, opisujejo pa jih tudi avtorji knjig o zgodovini ameriške Cie ali britanske MI5. Tajni agenti in direktorji obveščevalnih agencij so se vedno izogibali civilnemu nadzoru – kongresu, parlamentarnim komisijam ali pristojnemu ministrstvu. Prepričani so bili, da bi jih politiki kvečjemu ovirali pri reševanju civiliziranega sveta, saj teroristov, kriminalcev in sovražnih vohunov ni mogoče preganjati z besedami in birokratskimi pravili. Zato so nadzornikom načrtno prikrivali informacije, lagali na parlamentarnih zaslišanjih in poskrbeli, da so v parlamentarne komisije namestili nekdanje sodelavce, ki so imeli »razumevanje« do njihovega dela.
V obveščevalnih agencijah je velikokrat prevladal sindrom vsemogočnosti. Nekdanja britanska agentka in žvižgačka Annie Machon je v nedavnem pogovoru za Sobotno prilogo Dela povedala, da so se njeni sodelavci radi prepoznali v vlogi filmskega tajnega agenta Jamesa Bonda. Nekdanji poveljnik ameriške agencije za nacionalno varnost NSA Keith Alexander pa si je pisarno uredil po zgledu poveljniške sobe iz nanizanke Zvezdne steze. Za takšne posameznike cilj upravičuje sredstva, kritika pa pomeni izdajo. Še zlasti če opozarja na hude nepravilnosti pri delu agentov in njihovih nadrejenih.
Novinar New York Timesa James Risen je v knjigah State of War (2006) in Pay any Price (2014) opisal številne primere, kako so v ameriških obveščevalnih agencijah in uradu za domovinsko varnost v imenu vojne proti terorju prikrivali hude napake, kršenje zakonov in zlorabe položaja. Grobo so preganjali posameznike, ki so prijavili kršitve ali o njih javno spregovorili, saj v kulturi njihovih organizacij ni prostora za takšna priznanja. Težave so zanikali celo takrat, ko so začele ogrožati nacionalno varnost, ki so ji bili tako fanatično predani.
Takšne zgodbe se ne dogajajo samo v Združenih državah. Pred tremi leti so trije računalniški raziskovalci ugotovili, da je mogoče z opremo za manj kot sto evrov in nekaj tedni programiranja neopazno prisluškovati mobilnim pogovorom v vseh slovenskih omrežjih gsm, brati sporočila sms in ponarejati identiteto klicatelja. Petindvajsetletni študent fakultete za varnostne vede Dejan Ornig pa je ugotovil kritično ranljivost omrežja Tetra, ki ga uporabljajo tudi policija, obveščevalna agencija Sova, vojaška policija in Dars, je pred dvema tednoma poročal novinarski spletni portal Pod črto. V obeh primerih so raziskovalci pravočasno opozorili pristojne ustanove, a so bili deležni samo izmikanja, zanikanja, pritiskov in groženj (Ornig je po objavi članka izgubil službo).
Ti primeri zelo nazorno kažejo, zakaj nadzorovalcem nikoli ne smemo slepo zaupati. Nadzorujejo pa jih lahko le nadzorniki, ki se zavedajo nevarnosti množičnih elektronskih prisluhov in znajo ločiti prisluškovalne naprave od avtomata za sladoled. Nadzorniki, ki jih moramo šele izvoliti.
(Nedelo, 29. marec 2015, fotografija amira_a/FlickrCC)