O sralcih in sranju

Filipinski predsednik Joseph Estrada si je globoko oddahnil. Čeprav so mu dokazali korupcijo in zapravljanje javnega denarja za igre na srečo, v parlamentu niso izglasovali njegovega odstopa. Mediji so bili na njegovi strani, prav tako velik del politike in državnega aparata. Toda njegovo olajšanje ni trajalo dolgo.

Kritiki so pozvali državljane, naj se udeležijo množičnih demonstracij in strmoglavijo pokvarjenega voditelja. Na ulicah Manile se je zbralo več sto tisoč ljudi, ki so se mobilizirali s pomočjo nove komunikacijske tehnologije – kratkih mobilnih sporočil sms. Estrada je moral odstopiti in medijski analitiki so dogodek pred petnajstimi leti poimenovali za filipinsko revolucijo sms.

Sledile so (domnevne) tehnopolitične revolucije v Južni Koreji, Iranu, Ukrajini, Moldaviji, ZDA in severni Afriki. Analize teh dogodkov so bile zelo podobne. Avtoritarni režimi, ki so nadzorovali medije, represivne organe in državne ustanove, so morali kloniti pred novimi informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami. Državljani so z novimi komunikacijskimi orodji premagali medijsko propagando, se izognili državni cenzuri in se povezali v novo politično silo, ki je v državi uveljavila pozitivne družbene spremembe. Zdelo se je, da je internet udejanjil idejo o »tehnologijah svobode«, ki jih je v začetku osemdesetih let napovedal vplivni ameriški ideolog in družboslovec Ithiel de Sola Pool.

Dobrih dvanajst let po padcu filipinskega predsedniškega hazarderja je mlada ameriška svetovalka za odnose z javnostjo Justine Sacco v New Yorku čakala na polet proti južnoafriškemu Cape Townu. Preden je na letalu izključila mobilnik, je na družabnem omrežju twitter objavila sporočilo, da se odpravlja v Afriko. »Upam le, da ne bom staknila aidsa. Samo šalim se, saj sem vendar belka!« je še dodala. Hotela se je ponorčevati iz ameriških prijateljev, ki so jo pred vsakim potovanjem v domovino zaskrbljeno spraševali, ali se bo sploh vrnila, saj da na belce v Afriki še vedno prežijo necivilizirani divjaki in nevarne bolezni.

Medtem ko je letalo plavalo nad Atlantikom, so njen zapis odkrili ameriški blogerji in tehnološki novinarji. V samo nekaj urah je njen internetni zapis prerasel v planetarni medijski dogodek. Estradniki in znane osebnosti so se skupaj z anonimnimi uporabniki interneta zgražali nad njenim »rasističnim tvitom«. Nadrejeni so ji javno izročili odpoved, na desetine tisočev spletnih privoščljivcev je komaj čakalo, da Saccova pristane in pogleda na zaslon. Vedeli so, da je poleg službe izgubila še številne prijatelje, kariero in prihodnost. Podobno javno sramotenje so v zadnjih letih doživeli nešteti znani in neznani posamezniki – od britanske pevke Amy Winehouse do ravnatelja mariborske srednje šole. Vodenje Združenih držav Amerike pa je ta teden prevzela oseba, ki je na družabnih omrežjih neutrudno širila žaljivke, laži, sovraštvo in nestrpnost.

Kaj od tega je prava narava interneta? Je Donald Trump zlorabil tehnologije svobode za prevzem oblasti? Ali so se, nasprotno, nekdanji ideologi interneta zmotili in je novi ameriški predsednik samo pokazal, kakšni so resnični vplivi interneta na politiko?

Medijski in politični teoretiki so imeli na koncu prejšnjega stoletja zelo dobre razloge za internetni optimizem. Dvajseto stoletje je bilo stoletje množice in množičnih medijev. Kritični medijski teoretiki so opozarjali pred mogočnimi propagandnimi učinki tiska, radia in televizije, saj mediji niso utrjevali samo nacistične oblasti v Nemčiji in komunističnih diktatur v Rusiji in na Kitajskem, temveč so pomagali upravljati tudi množico potrošnikov v zahodnih demokracijah. Mediji so bili v lasti držav, vplivnih posameznikov in zasebnih medijskih korporacij. Njihova vsebina je odražala interese gospodarskih, političnih in kulturnih elit, vsebino so prispevali in urejali medijski delavci: novinarji, uredniki in drugi zaposleni v kulturnih industrijah.

Zgodnji internet je bil popolnoma drugačen. Vsak lastnik ali vsaj uporabnik računalnika se je lahko povezal v globalno komunikacijsko omrežje. Z nekaj kliki je bilo mogoče objaviti blog ali se sprehoditi po arhivih univerzitetne knjižnice na drugem koncu sveta. Države še niso poznale učinkovite cenzure, tehnologija ni omogočala množičnega elektronskega nadzora. Uporabniki so imeli najboljši in najbolj svoboden dostop do znanja, ustvarjalnosti in informacij v vsej znani človeški zgodovini. Namesto množice se je tudi v medijski ekonomiji uveljavil posameznik, ki je lahko sam izbiral svoj medijski jedilnik – odvisno od okusa in finančnih zmožnosti. Toda za navidezno osvoboditvijo so se skrivala pretekla razmerja gospodarske in politične moči, nedokončani razredni boji in stari psihološki mehanizmi, ki so se izoblikovali med prvim milijonom evolucijskih let.

Tehnologije svobode so v samo dobrih desetih letih postale tehnologije množičnega nadzora in cenzure. Medijske, telekomunikacijske in internetne korporacije so pridobile doslej nepredstavljivo informacijsko moč in ideološki vpliv. Vse temelje industrijske družbe – nacionalno državo, tovarno in družbene ustanove – je zamenjala globalizirana digitalna ekonomija, ki jo upravljajo uradniki, menedžerji in računalniški algoritmi. Namesto poenotenih množic dvajsetega stoletja pa je začela nastajati zelo drugačna množica, sestavljena iz neštetih posameznikov iz različnih družbenih razredov, ki so izgubili vse nekdanje družbene in kulturne identitete, a si v novem svetu niso znali (ali mogli) poiskati novih. Ostali so jim samo strahovi, tesnoba in negotovost.

Tradicionalni mediji in politika v drugi polovici dvajsetega stoletja niso mogli neomejeno nagovarjati in podpihovati takšnih čustev, saj države niso hotele tvegati novega razmaha populističnega nacionalizma, ki je povzročil drugo svetovno vojno. Za internetne in družabne medije enaindvajsetega stoletja niso veljale takšne zakonske in etične varovalke. V vse bolj razdrobljenih družbah so poiskali poslovno priložnost, saj so lahko vsakemu posamezniku ponudili natanko tisto, kar je hotel slišati. Sprva so bile te izbire predvsem tržne, saj so merile na določene življenjske sloge, potrošniške navade in kulturne okuse. Nato se je svoboda izbire razširila tudi na vsa druga področja: cepljenje, klimatske spremembe, istospolne poroke, priseljence, nacionalna in verska vprašanja. Še tako skrajno stališče ali neverjetna teorija zarote so našli potrditev na družabnem spletu. Meje med drugačnim in napačnim mišljenjem ni uveljavljal noben regulator, razsodnik, stroka ali moralna avtoriteta. Nekoč so lažnivci vsaj vedeli, da so se zlagali, je v eseju O sranju (Subkulturni azil Maribor, 2009) svobodno izbiro resnice komentiral filozof Harry G. Frankfurt. In dodal, da so danes lažnivce zamenjali sralci. Ljudje, ki so do resnice zgolj popolnoma brezbrižni.

Internetne in druge domnevne tehnološke revolucije so pokazale, da je veliko lažje zrušiti stare oblastnike kot znova zgraditi moderno in civilizirano družbo. Digitalna ekonomija je odpravila številne stare industrijske in storitvene dejavnosti ter pomagala ukiniti na desetine milijonov delovnih mest, a doslej ni prinesla novih enakovrednih načinov preživetja. Z javnim spletnim sramotenjem in širjenjem sovraštva je mogoče uničiti vsako življenje, z jezikom anonimnih spletnih forumov in družabnih omrežij pa zmagati celo v največji predsedniški tekmi na svetu. Cena za takšno svobodo izražanja in izbire je visoka: državljanske vojne, revščina in resničnostna politika, v kateri lahko zmaga samo najglasnejši in najbolj brezobziren kandidat, ki je pripravljen volivcem – prosto po Frankfurtu – naložiti največ sranja.

Prepoznavanje takšnega frankfurtovskega sranja je na srečo preprosto. Nihče ne more čudežno rešiti vseh problemov sodobnih, globaliziranih in vse bolj razslojenih družb. Za nobeno težavo ne more biti kriva ena verska, nacionalna ali etnična skupina. Nobene krize ni povzročil samo en politični ukrep ali državni uradnik. Za človeške tesnobe in strahove niso krivi vesolje, nevidne energije ali skrivnostne bratovščine, temveč nenehen boj za denar, surovine in družbeni vpliv. Vendar populističnega, nacionalističnega, rasističnega, ekonomskega in drugega političnega sranja ne morejo preganjati samo novinarji in nevladne organizacije, ki so med ameriško predsedniško kampanjo analizirali nastope obeh kandidatov ter opozarjali na neresnice in laži. Treba ga je prepoznati in zavreči v vsakem pogovoru in na osebnem družabnem profilu. Najprej tistem, v katerega ste pravkar prijavljeni.

(Sobotna priloga Dela, 12. december 2016)