Odličnost v najvišji prestavi

V fakultetni knjižnici so opravili jesensko čiščenje in na kup odpisanega gradiva odložili tudi veliko videokaset. Študent televizijske režije Sanjay, s katerim smo delili skupno kuhinjo v študentskem kampusu, je skrbno pregledoval naslove, dokler nas ni presenečeno poklical in pokazal kompleta petih kaset.

Na posnetkih je bil celoten izobraževalni tečaj, ki so ga za urjenje televizijskih producentov konec sedemdesetih let pripravili v britanski javni televiziji BBC. Sanjay je povedal, da imajo dragocene kasete skoraj legendaren sloves, saj so jih bili deležni samo izbrani zaposleni pri BBC. Čez nekaj dni je na londonskem bolšjaku kupil rabljen videorekorder, pripravil pijačo in prigrizke ter nas slovesno povabil na kuhinjsko projekcijo.

Na starih posnetkih so bile slikovito in duhovito predstavljene skrivnosti televizijske obrti. Kdaj izberemo posnetek množice, kdaj posameznega obraza. Kakšen učinek ima osvetlitev, kako uporabljamo glasbeno podlago, za katere oddaje je primernejši voditeljski par in kdaj je bolje vodenje zaupati enemu voditelju. Ena kaseta je predstavila najpogostejše televizijske manipulacije, zadnja je bila pripravljena kot zabaven kviz, v katerem smo morali povedati, katere napake so zagrešili avtorji prispevka.

To zabavo smo med skupnim gledanjem televizije ohranili še veliko mesecev. Nanjo pa me je med zadnjim obiskom Londona spomnil prav nekdanji sostanovalec, ki so se mu po študiju uresničile stare sanje in je kot mlajši asistent režije sodeloval pri nekaj delih priljubljene BBC-jeve avtomobilistične oddaje Top Gear (Najvišja prestava).

»Med gledanjem Top Geara sem vedno razmišljal, kakšni genialci jo ustvarjajo, saj je bilo zame vse tako popolno: voditelji, produkcija, lokacije, kamera in scenarij,« je razlagal mladi Indijec. Vendar je že med prvim tednom prakse izvedel, da na BBC ne stavijo predvsem na genialnost.

Med pripravami na snemanje se je znova srečal s tečajem, kakršnega smo gledali na starih kasetah, a je bil prilagojen novim televizijskim trendom, gledalskim navadam in internetu. Vsi ustvarjalci oddaje so morali prebrati dve debeli »producentski bibliji«, v katerih so bila podrobno predstavljena pravila za pripravo oddaje in celo navodila, kako prekiniti zvezdniškega godrnjača Jeremyja Clarksona, kadar s pripombami o nemških ali francoskih avtomobilih prekrši spodobnostna načela. Prostora za naključja in improvizacijo je bilo zelo malo, zato so tudi najmlajši sodelavci vedeli, kako nastaja oddaja, na kaj morajo biti pozorni in kakšne so njihove naloge. Če so vsi opravili svoje delo, skoraj ni bilo mogoče ustvariti slabe epizode, je zatrdil Sanjay.

Med njegovim pripovedovanjem sem se spomnil svojih mladostnih predstav, ki so nastajale med listanjem Guardiana, branjem Atlantica, gledanjem televizijskih dokumentarcev na ameriški PBS ali klikanjem po spletnih straneh washingtonskega centra za javno integriteto.

Podobno kot Sanjay sem bil tudi jaz prepričan, da jih ustvarjajo sami izjemni posamezniki – razsvetljeni lastniki, nadarjeni avtorji in karizmatični uredniki, kakršnih doma nisem poznal. Vendar poznejše delovne prakse, novinarska popotovanja in študij niso potrdili mojih idealističnih predstav. Imenitne družbeno odgovorne spletne projekte so ustvarjali in pripravljali motivirani, a čisto običajni profesorji in študenti, kakršne sem srečeval tudi v predavalnicah slovenskih fakultet. Mladi honorarni novinarji v spletni redakciji Guardiana so bili zelo podobni kolegom, ki skrbijo za spletne strani Dela in drugih slovenskih medijskih spletišč. Delovne razmere, v katerih so ustvarjali medijci in drugi ustvarjalni delavci, pa so bili daleč od idealnih, saj so zahodne države že v osemdesetih letih zajeli komercializacija, pritiski kapitala, globalizacija in krčenje delavskih pravic.

Zakaj so bili rezultati njihovega dela kljub podobnostim tako drugačni? Nekatere pomembne razlike so bile očitne že po nekajdnevnem obisku. Lastniki ali ustanovitelji so imeli jasne strategije in cilje (doseg, poslovne rezultate, nagrade, javnomnenjski vpliv …), zato so na vodilna mesta imenovali posameznike, ki so jih znali izpolnjevati. Številne medijske organizacije so poznale pisane ali nepisane »biblije«, v katerih so bile določene odgovornosti in naloge posameznih sodelavcev, ki se – podobno kot ustvarjalci Top Geara – skoraj niso mogli narobe odzvati na dogodke, če so upoštevali priporočene protokole. Hkrati sem v uspešnih organizacijah začutil tudi neko neoprijemljivo veselje do ustvarjanja, ki ga nisem znal pojasniti samo z aktivnimi lastniki, kompetentnimi šefi, tradicijo, globokim kadrovskim bazenom, večjim trgom in globalno konkurenco.

To »neoprijemljivo« je morda najbolje opisal kanadski sociolog in profesor na londonski LSE Richard Sennett, ki je v knjigi The Craftsman iskal izvire obrtniške in rokodelske etike, zaradi katere ustvarjalca ni motivirala preživetvena nuja, plača ali pritiski tekmecev, ampak potreba po odlično opravljenem delu.

Sennett želje po odličnosti ni pripisoval protestantski delovni etiki, o kateri je na začetku dvajsetega stoletja pisal nemški sociolog Max Weber, ampak je pokazal, da je bila obrtniška odličnost že pred protestantizmom zelo pomemben del samopodobe mojstrskega rokodelca, saj je mojstrstvo prinašalo veliko odgovornosti do učencev in družbe (srednjeveško gospodarstvo je bilo odvisno od poštenosti zlatarjev, ki so tedaj edini znali ločiti prave zlatnike od ponaredkov). Zanimalo ga je, zakaj so se lahko v nekem obdobju razvili rokodelci, kakršen je bil izdelovalec violin Antonio Stradivari, in kako se je v različnih zgodovinskih obdobjih prenašalo znanje z mojstrov na učence. Zato je postal pozoren tudi na dejavnike, zaradi katerih se obrtniška odličnost ne more izoblikovati in ohraniti, kar pogosto pomeni krizo prizadete dejavnosti, ustanove ali podjetja.

Prva velika nasprotnica rokodelstva je bila industrializacija, saj se je moral nekdanji rokodelec odreči velikemu delu ustvarjalne avtonomije in odgovornosti ter postati del proizvodnega procesa, v katerem je namesto celotnega izdelka prispeval samo po en sestavni del. Njegovo odtujitev je pozneje še poglobila kultura novega kapitalizma, ki je za upravitelje lastnine postavila menedžerje in z ideologijo neskončne prilagodljivosti prekinila pravilo 10.000 ur, ki so ga pri vzgoji vajencev upoštevale že srednjeveške obrtniške delavnice (toliko vaje potrebujemo, preden zares osvojimo določeno veščino in smo pripravljeni na presežke ali izboljšave). Novokapitalistični kulturi pa so sledili politični, družbeni in tehnološki prelomi, ki so prekinili prenos obrtniškega znanja in vrednot – kar se je zgodilo v številnih postsocialističnih državah in tudi v Sloveniji. Ne samo v medijih.

Dogodki zadnjega leta so grobo razkrili preživetost in globoko idejno izpraznjenost slovenske politike, medijev, strokovne javnosti in velikega dela (uradne) civilne družbe. Generacija osamosvojiteljev, ki je državo prevzela v devetdesetih letih, ni ustvarila ničesar novega in ni nadgradila starega »obrtniškega« znanja o vodenju države, podjetij in družbe. Prav tako ni vzgojila naslednikov ali spodbujala okolja, v katerem bi se lahko razvila sennettovska odličnost in bi smeli najboljši učenci preseči svoje učitelje.

Zato nam danes ne manjkajo samo velike ideje in vizije, ampak tudi praktično znanje za njihovo udejanjenje. V zadnjih dvajsetih letih nismo vzgajali menedžerjev, ki bi danes znali voditi podjetje v krizi in globalnem konkurenčnem okolju. Nismo izobrazili uradniških profesionalcev, ki bi v javnem sektorju uveljavljali zdravo ravnotežje med politiko in stroko. Naučili se nismo niti pripraviti utečenih postopkov in procesov, ki bi v organizacijah in podjetjih preprečevali najpogostejše napake ter poskrbeli za pretok obrtniških veščin med novodobnimi vajenci in mojstri.

Ta znanja marsikje obstajajo in bi jih morda našli celo na kakem kompletu starih videokaset. A jih kot družba nikoli nismo zares hoteli poiskati.

(Sobotna priloga Dela, 6. april 2013)