Papirnata realnost

Ledeni veter je dvigoval cerado vojaškega tovornjaka. Gladek asfalt je zamenjalo makadamsko premetavanje in vedeli smo, da bomo kmalu na cilju. Vozilo se je ustavilo, deseterica je skočila v mlečno meglo.

Slabšega dneva za strelske vaje ne bi mogli izbrati. Strelišče se je videlo samo v obrisih. Pihalo je in polovica vojakov ni imela polne zimske opreme, ker bi morali imeti tisti dan pohod nekje na Primorskem. Postavili smo se v položaje in višji vodnik je razdelil ostre naboje. Napeli smo stare zastavine kopije kalašnikovk in čakali.

Najprej so se pojavile tarče, oddaljene 50 metrov. Tako smo vsaj sklepali po škripanju mehanizmov, saj je bila vidljivost tako slaba, da nismo videli polovičnih postav umetnih vojakov, namenjenih luknjanju. Sledile so tarče na 150 in tiste na 300 metrov. Pridno smo izmenjevali ležeče in klečeče položaje, pošiljali rafale v meglo in si predstavljali ranjeno opotekanje nevidnih tarč. Ko smo postrelili predpisano število nabojev, so poveljniki sestavili zapisnik. Vaja je bila uspešna, tarče so uradno popadale in vod je bil uradno usposobljen še v eni pomembni vojaški veščini.

Služenje vojaškega roka je bila zame imenitna priložnost za opazovanje, kako nastajajo papirnate realnosti. Včasih sem lahko pokukal v poročila naših poveljnikov in jih primerjal z dogajanjem na terenu. Razlike so bile včasih tako velike, da so se z mojimi doživetji ujemali samo datumi in osebe. Ta poročila so nato potovala do poveljnika čete, ki je pripravljal svoja poročila za vodstvo vojašnice, ki je naprej poročalo uradnikom na generalštabu, ti pa so o stanju slovenske vojske seznanjali ministrstvo za obrambo.

Predstavljal sem si, da so bili načini priprave poročil podobni, zato se je razlika med njihovo vsebino in dejanskim stanjem povečala z oddaljenostjo od vira. Zanimalo me je, ali je kdaj kak uslužbenec ministrstva, generalštaba ali vojašnice hotel preveriti, kaj se zares dogaja na terenu. Nekajkrat sem izrabil kako vožnjo ali stražo za klepet z nadrejenimi, a so mi prijazno razložili, da je vojska še iz časov JLA predvsem velika igra, v kateri vsi vedo, kakšno je dejansko stanje, a hkrati sodelujejo pri ustvarjanju papirnega vtisa. Dobri vojak Švejk in Kavelj 22 se po nekaj mesecih vojaščine nista več zdela tako zelo literarna.

Vendar ustvarjanje papirnate resničnosti ni omejeno samo na vojsko. Ko sem postal pozoren na proces, sem ga začel zaznavati skoraj povsod. Srečal sem ga v pogovorih s srednješolskimi profesorji, ki so v neformalnih razgovorih govorili o maturitetnem sistemu in sistematičnem prirejanju rezultatov, v katere jih silijo pritiski šole, staršev in šolske statistike. O papirnih resničnostih sem se pogovarjal z državnimi in zasebnimi revizorji, pripravljavci javnih razpisov, pobiralci davkov in znanstveniki, ki so prijavljali raziskovalne projekte. Finančni analitiki so me na navidezne resničnosti opozarjali v poslovnih poročilih in ocenah bonitetnih agencij. Kritični politični ekonomisti so že pred krizo razlagali zakonitosti naprednih finančnih mehanizmov, kjer nikogar ni motilo, da je bilo 1+1 vse prej kot 2, saj so presežki poganjali gospodarsko rast in skrbeli za udobje razširjenega srednjega razreda.

Ti napredni mehanizmi so se nato selili v politične govore, izjave za javnost in medijske zapise. Z njimi so vladni predstavniki odgovarjali na novinarska vprašanja, utemeljevali reforme in zagovarjali politične odločitve. Po enakih načelih so članice EU zbirale podatke in pošiljale poročila bruseljskim piscem evropskih direktiv. Včasih sem srečal tudi ljudi, ki so na papirnato resničnost opominjali nadrejene – ne glede na organizacijo, državo ali nadnacionalno ustanovo. A so jim nadrejeni vedno prijazno povedali, da je tarče vedno treba podreti. Čeprav so se skrivale v megli in smo jih zadeli samo v poročilu.

Sedanja finančna kriza je v veliki meri simptom zahteve po vzdrževanju papirnatih resničnosti in strahu pred posledicami razpada papirnatega sistema, v katerem vsi skupaj živimo. Reševanja današnje krize se je mogoče lotiti na dva načina: z ustvarjanjem še več papirne resničnosti – kar lahko v živo spremljamo v medijih -, ali s poskusom ugotavljanja realnega stanja, ki bi morda pokazal, kakšna protikrizna strategija je za našo družbo sploh mogoča. Vprašanje je le, kdo in kdaj bo zmogel pogum in znanje za takšen poskus.