Pivo, škornji in premražena dekleta
Za gimnazijca, ki je v začetku devetdesetih spoznaval pravila poznega najstništva, skoraj ni bilo pomembnejšega življenjskega vprašanja kot katero glasbo posluša. Izbire je bilo veliko, verjetno več kot v zadnjem desetletju.
Prva objava: Sobotna priloga Dela, 30. junij 2012, fotografije LJK
Uživaške stadionske rokerje v oprijetih usnjenih hlačah, s trajnimi kodri in visokimi vokali so odplavili zamolkli kitarski zvoki in temačna besedila bele delavske mladine iz ameriškega Seattla (Nirvana, Pearl Jam, Alice In Chains …). Težkometalska glasba je postala dovolj spevna za radijske postaje in glasbene televizije (Metallica), nekoč alternativni rokerski bendi iz osemdesetih let (R. E. M., Red Hot Chili Peppers …) so podpisovali pogodbe z velikimi glasbenimi založbami in prodali prve milijone albumov. Nekoliko pozabljeno punkovsko gibanje je dobilo komercialno sprejemljivejše novopunkovske naslednike (Green Day, Offspring), hkrati so začeli na množično glasbeno tržišče vstopati žanri, ki so bili v osemdesetih omejeni na manjše klube in alternativne radijske postaje: rap, hip hop in elektronska glasba.
V glasbena devetdeseta so me po dolgem času odsanjarile napovedi letošnjih poletnih koncertov in festivalov. Uspehi nekdanjega bobnarja Nirvane Dava Grohla, ki s skupino Foo Fighters nastopa na številnih festivalih in samostojnih koncertih, se zdijo še izjemnejši, če ob njegovih energičnih izbruhih pomislim na ljubljanski koncert Nirvane leta 1994 – zadnji celotni nastop skupine pred samomorom pevca Kurta Cobaina –, kjer je bil občutek konca med nastopajočimi skoraj otipljiv. Napoved nove turneje skupine Soundgarden, ki je razpadla pred petnajstimi leti, je priklical neštete nastope po študentskih apartmajih in manjših klubih, ko smo na kitarah, akustičnem basu in improviziranih bobnih iz kuhinjskih potrebščin trpeče prepevali njihove pesmi. Veselje ob nepričakovanem nakupu vstopnic za (uradno) razprodan koncert Pearl Jamov je bilo primerljivo z občutji, ki so jih pred dvanajstimi leti kljub obupno (ne)ozvočeni ljubljanski hali Tivoli med tedanjimi »grungerji« vzbujali nagovori pevca Eddieja Vedderja.
Besedila, ki so v najstniških in študentskih letih nagovarjala globoka bivanjska vprašanja in tolažila boleče posledice pridobivanja življenjskih izkušenj, se v zadnjih dvajsetih letih niso spremenila, čeprav se je spremenilo vse ostalo: poslušalci, glasbena industrija in tematike, o katerih prepevajo glasbeniki. Vendar je glasba devetdesetih ostala presenetljivo trdoživa, kar sta pokazala tudi dva koncerta, ki sta se prejšnji teden zgodila v poplavnih angleških razmerah: nastop Pearl Jamov v Manchestrski areni in Red Hot Chili Peppersov v parku Knebworth pri mestecu Stevenage. Kljub internetu, izmenjavi glasbenih datotek in tarnanju glasbenih založnikov.
Koncerti niso »kultura«
Britansko otočje je za prireditelje poletnih glasbenih festivalov zelo zahtevno prizorišče. Ljubitelji koncertov lahko izbirajo med desetinami konkurenčnih dogodkov po Evropi, ki poleg znanih glasbenih imen obljubljajo tople poletne večere, lahkotna oblačila in predvidljivo vreme, ki ga vznemiri kvečjemu kratkotrajna nevihta. Obiskovalce otoških koncertišč čakajo drugačne razmere. Gumijasti škornji in nepremočljive vetrovke so zaradi vode in blata nujna potrebščina za obiskovalce koncertov na prostem. Dežniki so zaradi vetra in gneče neuporabni, kratke majice in krila premrazijo tudi odporna otoška dekleta, na udeležence se v parterju poleg dežja zlivajo tudi ostanki piva, ciderja in neštete leteče plastenke.
Kljub omenjenim posebnostim ostaja Velika Britanija eno najbolj vznemirljivih glasbenih zabavišč. Koncerti popularne glasbe nimajo statusa »kulturnega dogodka«, ki pogosto hromi slovenske in okoliške glasbene prireditve, ampak veljajo za zabavo, ki jo spremljajo norenje, pijača, prepevanje in pokoncertni razvrat. Koncertna sezona ni omejena na poletje, ampak traja vse leto – na stadionih, v klubih in pubih. Glasbena ponudba je neskončna, zato se na koncertih večinoma zberejo oboževalci in poznavalci določenega žanra, ki jim gostovanje znanega glasbenega imena ne pomeni edinstvene koncertne priložnosti, ki jo je pač treba ujeti – tudi če se skupine spomnijo samo po imenu in dveh uspešnicah. Prireditelji in policija so vajeni upravljanja z desettisočglavimi glasbenimi in nogometnimi množicami, izvajalci pa se zaradi zahtevnega občinstva, televizijskih kamer, vplivnega glasbenega tiska in agentov glasbenih založb večinoma zelo potrudijo in poskrbijo, da koncerti niso le v živo odigrani studijski posnetki. Zato so bile vstopnice za manchestrski otvoritveni koncert evropske turneje Pearl Jam med sledilci skupine najbolj iskane.
Težke deževne kaplje, ki so presenetile tudi poznavalce angleškega pršenja, niso dovoljevale zbiranja pred Manchestrsko areno v središču mesta, zato je imela predskupina precej večje občinstvo kot ponavadi. V dvorani ni bilo naključnih obiskovalcev, saj so vstopnice pošle v nekaj urah, večinoma so jih pokupili oboževalci, ki so pred računalniki čakali začetek prodaje. Čeprav so prevladovali pari na začetku srednjih let, ki so si navlekli stare turnejske majčke – najstarejša je bila s prve evropske turneje leta 1996 –, je bilo v parterju tudi precej mladih, ki so si skupino doslej ogledovali samo na spletnem videoportalu youtube. A so kljub temu poznali in odpeli vse odigrane skladbe.
Vzgajanje zvestega občinstva
Poslušanje mladostnih pesmi, ki jih s skupino odpoje več kot dvajset tisoč glasov, ni samo močno čustveno in spominsko doživetje, ampak spodbudi tudi razmišljanje o nekaterih pozabljenih načelih glasbene dejavnosti.
Pearl Jam veljajo za precej nenavadno skupino, saj so se po velikem komercialnem uspehu prvih dveh albumov (Ten in Vs.) krčevito upirali nepričakovani slavi. Pevec Eddie Vedder je nasprotoval poimenovanju »grunge« in njegovi agresivni komercializaciji, saj je verjel, da je povzročila številne prezgodnje smrti mladih seattelskih glasbenikov. Prenehali so snemati videospote, zavračali intervjuje, postajali vse bolj aktivistični, več let bojkotirali največjega prodajalca koncertnih vstopnic Ticketmaster (trdili so, da je glasbenikom pobiral previsoko provizijo) in spodbujali obiskovalce, naj snemajo njihove nastope (ljubljanski koncert je bil izdan kot uradni »bootleg«, pozneje so celotne žive turneje brezplačno objavljali na spletu). S poznejšimi albumi so odgnali veliko poslušalcev, ki so pričakovali nove uspešnice v slogu najbolj znanih Alive in Jeremy (podobno so pozneje ravnali britanski Radiohead), ter se poslovili s komercialnih radijskih postaj.
Namesto tega so se zgledovali po ameriški skupini Grateful Dead, ki je skrbno vzgajala zvesto občinstvo, stavila na žive nastope in s podporo fenov vzdrževala popolno ustvarjalno svobodo. Pearl Jam so svetovni splet že zgodaj uporabili za vzdrževanje stika z oboževalci, napovedi (neturnejskih) koncertov, širjenje glasbe in političnih sporočil, zato se niso nikoli (javno) pritoževali, da jim novi distribucijski kanali odžirajo zaslužek in onemogočajo preživetje. Manchestrski koncert, med katerim so obiskovalci odpeli vseh petindvajset skladb iz celotne diskografije Pearl Jam, je zato potrdil, da je mogoče s spoštovanjem občinstva in z iskrenimi nastopi tudi v času spremenjenih poslušalskih navad napolniti velike dvorane in razprodati turneje. A tudi napovedal, da se morda spreminja nekdanje razmerje moči v glasbenem poslu, saj postajajo koncerti za glasbenike vse pomembnejši vir prihodkov.
Podoben trend je nakazal tudi čisto drugačen glasbeni dogodek: nastop Red Hot Chili Peppers (RHCP) v parku Knebworth. Pepperse so po velikem komercialnem uspehu albuma Blood Sugar Sex Magik leta 1991 preganjale zvezdniške težave, pred katerimi so poskušali pobegniti Pearl Jam: zasvojenost, ustvarjalna kriza, zamenjave članov in pritiski založb, zaradi katerih so morali nastopati na prenatrpanih turnejah in z medijskimi škandali vzdrževati zvezdniški status. Konec devetdesetih let se je v skupino vrnil kitarist John Frusciante, ki je ukrotil heroinsko odvisnost in z RHCP posnel tri zelo uspešne albume: Californication, By the Way in Stadium Arcadium. Ti so skupino vrnili na glasbene lestvice in velika koncertna prizorišča, vendar člani v živo niso mogli skriti neuigranosti in osebnih težav, ki jih je na posnetkih prikrila studijska produkcija.
Pevec Anthony Kiedis je med nastopi pozabljal besedila, Frusciante je včasih megleno odtaval v napačne skladbe, nekateri koncerti so bili tako kratki in neosebni, da so se razočarani obiskovalci še dolgo pritoževali na spletnih forumih in blogih. Koncertni sloves skupine je bil zadnjih nekaj let porazen, zato so RHCP kljub radijskim uspešnicam, grammyjem in nagradam MTV vse bolj izgubljali dragoceno koncertno občinstvo.
Obdobje žive glasbe?
Policisti in redarji so na travniška parkirišča parka Knebworth rutinsko usmerjali na tisoče avtomobilov. Obiskovalci so iz prtljažnikov jemali nujno pivsko popotnico za dvajsetminutni sprehod do enega najbolj znanih britanskih koncertišč, kjer so nastopali skoraj vsi najslavnejši otoški glasbeniki – od Led Zeppelinov in Queenov do Oasis in Robbieja Williamsa –, ki so privabili tudi več kot 300.000 poslušalcev. Številne podrobnosti so razkrivale, da je bil prvi evropski nastop RHCP na novi turneji za prireditelje zelo pomemben: ugledno prizorišče, obsežna oglaševalska kampanja ter razmeroma nizke cene vstopnic (dobrih 60 evrov na dan koncerta), koncertnih spominkov in piva. Občinstvo so ogrevali vse bolj priljubljeni britanski rokerji Reverend & The Makers in Wombats, za množično poskakovanje je poskrbel nekoliko presenetljivi gost Dizzee Rascal, znani britanski raperski zvezdnik, ki je na koncert privabil tudi nekaj tisoč poslušalcev, ki rokersko-funkovskih belcev ponavadi nimajo na glasbenih predvajalnikih. Vse močnejše deževje ni ohladilo koncertnega ozračja in Rascal je z improviziranim rapanjem napovedoval znane Kalifornijce.
RHCP so že v prvih minutah pokazali, da tokrat ne bodo podcenjevali približno 60.000 premočenih čakajočih. Novi kitarist Josh Klinghoffer, ki je med snemanjem zadnjega albuma I’m with You dokončno zamenjal Johna Fruscianteja, sicer ni dosegel studijske navdihnjenosti kitarskega predhodnika, vendar ga je s koncertno energijo močno presegel ter samozavestno dopolnjeval uigrane bobnarsko-basovske izlete Chada Smitha in Michaela ‘Fleaja’ Balzaryja, ki skrbita za prepoznaven zvok skupine. Nekdanje utrujenosti ni kazal niti Kiedis, ki je zgovornemu Fleaju sicer prepustil nagovarjanje občinstva, a nas je med nastopom kljub temu prepričal, da ne poslušamo le glasno odigranih radijskih uspešnic. RHCP se sicer niso približali koncertni vrhunskosti, kakršno je pred nekaj tedni v Trstu prikazal veteranski roker Bruce Springsteen, a so se z nastopom precej bolj potrudili kot pred leti. Zato je tudi zaključno sporočilo basista Fleaja – Podpirajte živo glasbo! – zvenelo verodostojno.
Njegova prošnja je zelo pomembna tudi za ostale glasbenike. Britanska koncerta sta pokazala, da poslušalcev kljub preganjanju in protipiratskim zakonom verjetno ne bo mogoče odvaditi izmenjave glasbenih datotek, vendar to ne pomeni, da niso pripravljeni plačevati koncertnih vstopnic, če jim bodo izvajalci le ponudili kakovostno koncertno doživetje. Britanska glasbena industrija je že občutila prve večje spremembe, saj obetavne otoške glasbene skupine vse pogosteje izrabljajo nove distribucijske možnosti za širjenje in prodajo glasbe – družabna omrežja, spletne glasbene trgovine in mreže neodvisnih koncertišč –, ki dopolnjujejo ali celo zamenjujejo tradicionalne glasbene kanale: komercialne radijske postaje, velike založnike in glasbene prodajalne. Vse več znanih glasbenikov priznava, da bodo prav živi nastopi ključni za njihovo preživetje v dobi interneta, saj utegnejo postati studijski posnetki le sredstvo za promocijo koncertov. In ne obratno, kot je veljalo doslej.
Za ljubitelje živih glasbenih dogodkov so to dobre novice – če le ne živijo na glasbenem obrobju brez močne koncertne kulture, kakršna je v preteklih desetih letih postala Slovenija. Domači prireditelji so izgubili zagon, ki je v Ljubljano do konca devetdesetih let pripeljal številne aktualne izvajalce različnih zabavnoglasbenih žanrov (Nirvano, Jovanottija, Faith No More, Smashing Pumpkins, Beastie Boys, Green Day, Metallico, Rage Against The Machine, Prodigy …), in se omejili na preverjena imena ostarelih zvezdnikov, ki ne morejo vzgojiti nove generacije koncertnih obiskovalcev. Slovenski glasbeniki pa niso znali pridobiti in ohraniti zvestega občinstva, ki bi jim pomagalo živeti od glasbenega ustvarjanja kljub majhnosti prostora, radijskim monopolom in nepreglednemu delovanju kolektivnih avtorskih organizacij.
Zato bodo domači koncertovalci tudi v prihodnjih živoglasbenih časih obsojeni na tuja prizorišča. Če si jih bodo lahko privoščili.
V zgornjem članku je bilo vsaj na dveh mestih omenjeno, da je Slovenija, v primerjavi z devetdesetimi leti prejšnjega stoletja, v precej slabi koncertni formi. Trdim, da ta trditev NIKAKOR ne vzdrži, oziroma, da koncertna ponudba pri nas še nikdar v zgodovini ni bila večja, pestrejša in tudi kvalitetnejša, kot v zadnjih petih, desetih letih. Samo če se sprehodimo skozi zadnjo petletko koncertov v Kinu Šiška in klubovju na Metelkovi (da poletnih festivalov sploh ne omenjam), bomo videli da je koncertov glede na število konzumentov že skoraj preveč, nabor glasbenih zvrsti in trendov mavričen, med imeni nastopajočih pa najdemo tako stare mačke, kot bende na vrhuncu kreativnosti in (svetovne) popularnosti ter nove, ravno uveljavljajoče se glasbene upe. Piscu teh vrstic se je v zadnjih letih vsaj desetkrat zgodilo, da sta bila na isti večer vsaj dva koncertna dogodka, od katerih nobenega ne bi želel zamuditi in je pač moral vreči kovanec. Edini primer, kjer bi avtorju članka morda le lahko pritrdil, so res velika, stadionska in velikodvoranska imena, kot so RHCP, REM, Pearl Jam… Ampak pri takšnih veleimenih Slovenija nikdar, niti v devetdesetih, ni bila in tudi ni mogla biti ravno v špici, pač zaradi svoje majhnosti in posledično majhnosti trga. A na srečo lahko tudi takšna imena z malo truda vidimo, če se odpeljemo samo par sto kilometrov po avtocesti. Kljub temu pa je piščeva trditev o slovenski koncertni slabokrvnosti na močno trhlih nogah. Ponavljam: takšne koncertne pestrosti kot jo imamo v današnjem času ni bilo še nikdar in prav strah me je, koliko časa bo to še trajalo. Marsikatero velemesto se tu lahko skrije!
Menim, da je za nevzdržno trditev avtorja zgornjega članka morda kriv njegov EMŠO, da je pač srce ostalo nekje v preteklosti, pri zgoraj navedenih zvezdnikih, imena kot so Animal Collective, Tindersticks, Zola Jesus, Breakestra, ANBB, Atari Teenage Riot, Interpol, Battles, The Walkmen, Staff Benda Billili, Bonobo, Balkan Beatbox, Elektro Guzzi, Filastine, Boubacar Traore, Mulatu Astatke, Glass Candy, Gossip, Zaz (pa še horda drugih) pa mu ne pomenijo kaj dosti, ker pač še ni slišal zanje.
Morda sem bil pri zaključku malce pregrob in/ali premalo natančen. Metelkova in Šiška priskrbita veliko dobrih koncertov, prav tako se marsikaj najde na poletnih in tradicionalnih festivalih (jazz …).
Vendar je iz besedila precej jasno, da ne pišem o klubski sceni, temveč o množičnih popkulturnih dogodkih in specifičnem glasbenem trendu, ki ga že nekaj časa spremljam v Veliki Britaniji in ZDA – da se težišče glasbene industrije, občinstva in denarja premika iz založb (posredne in neposredne prodaje posnetkov) pomika na žive dogodke.
Poleg tega me obiski Anglije in spomini na londonski leti vseeno opomnijo, da se je v zadnjem desetletju s koncertno kulturo nekaj spremenilo – da kljub omenjeni ponudbi ni napredovala, ampak raje nasprotno. Razlogi so verjetno zelo različni: spremenjene poslušalske navade (internet, ipodizacija …), spremembe na medijskem trgu (radijski monopoli, premalo glasbene publicistike …), težje ekonomske razmere za koncertne organizatorje (manj sponzorjev, sredstev za kulturo …) … zaradi česar ne vidim prav dosti koncertnega podmladka.
Zato dvomim, da bo lahko naša glasbena “scena” znala izrabiti živoglasbeni trend.
Vašemu seznamu pa dodajam še Deus, The National, Florence and the Machine, Editors, Woven Hand … 😉
Mogoče je pa takšno stanje pri nas logična posledica trenda, ki ga omenjaš. Včasih so bendi lahko s turnejami delali minuse, saj so živeli od prodaje plastike in so bili koncerti bolj stvar promocije. Zdaj, ko je muzika “zastonj”, služi pa se z nastopanjem, je mogoče logično, da se največja imena z vso svojo scenografijo in kamijonarijo držijo velikih mest in dvoran, kjer lahko ustvarijo dobiček, manjši pa so bolj prožni in nastopajo kjerkoli se ponudi priložnost, da poberejo par zelencev. S tega vidika je Slovenija težko koncertna meka za velike bende, za srednje velike in manjše pa vsekakor…