Primerjalno: digitalni fotoaparati 2001 – 2011

Pred desetimi leti so imeli zmogljivi kompaktni digitalni fotoaparati tipala s štirimi milijoni pik. V povprečju so bili opremljeni s trikratnim »zumom«, majhnim zaslončkom in skromnimi videozmogljivostmi. Njihove cene so krepko presegale današnje, na 256-megabajtno pomnilniško kartico pa je bilo mogoče shraniti čisto spodoben fotografski izlet.

Prva objava: Delo Infoteh, 22. oktober 2011, fotografije LJK

Če se omejimo na tehnične podatke, dobimo občutek, da je digitalna fotografija v zadnjem desetletju izredno napredovala. Tudi v najcenejših žepnih fotoaparatih in mobilnikih so danes vgrajena tipala z več megapikami, kot so jih nekoč imeli profesionalni digitalni modeli. Video visoke razločljivosti postaja del standardne opreme, spodobno fotografiranje v slabih svetlobnih razmerah obljublja vsak proizvajalec. Ugotovitev, da so današnji digitalni fotoaparati veliko boljši od predhodnikov, se zdi samoumevna. Vendar ni tako preprosto.

Na straneh Infoteha sem že večkrat zapisal, da proizvajalci fotografske opreme svojih izdelkov skoraj ne znajo prodajati drugače kot z oglaševanjem večjega števila megapik, višjimi vrednostmi iso, vse večjimi zasloni in daljšimi zumi, čeprav ti podatki zelo malo povedo o dejanski (uporabni) kakovosti fotografij za objavo na spletu, v fotografskih albumih ali fotoknjigah. V primerjalne preizkuse sem včasih vključeval tudi starejše modele fotoaparatov, ki so potrjevali, da se »stara tehnologija« v večini lahko primerja z najnovejšimi generacijami izdelkov. Ugotavljal sem še, da zadnje generacije izdelkov v praksi niso toliko boljše od predhodnikov, kot so obljubljale številke.

Kako smo preizkušali

Zato sva se z Matjažem (urendikom Infoteha) odločila najina opažanja preveriti z malce drugačnim fotografskim preizkusom. Iz osebnih zbirk ter s pomočjo znancev, zastopnikov in spletnih družabnih omrežij sva nabrala štirinajst digitalnih fotoaparatov. Razdelila sva jih v tri skupine: žepnike, zmogljive kompakte in srednji razred zrcalnorefleksnih naprav (v preizkusu sva uporabila tudi nekaj modelov, ki ne sodijo v omenjene skupine). Spodnjo mejo sva postavila pri štirih megapikah, ki omogočajo povečave do velikosti 20 x 30 centimetrov (a4) brez »umetnega« povečevanja v programih za obdelavo fotografij, kar je za večino uporabnikov žepnikov tudi največja povečava, ki jo bodo (morda) kdaj izdelali. Najstarejši fotoaparat na preizkusu (panasonic lc5) je bil predstavljen leta 2001, najnovejša modela sta prišla na trg letos.

Z vsemi fotoaparati sva posnela štiri enake, namenoma bolj »turistične« motive: panoramo Ljubljane z naše poslovne stavbe, dva prizora z Mesarskega mostu (detajl in panoramo v rahli nasprotni svetlobi) ter šibko osvetljen prizor v zaprtem prostoru in pri mešani osvetlitvi (dnevna in umetna luč). Vsi posnetki so nastali v enakem času in enakih svetlobnih razmerah, fotoaparati so bili pritrjeni na stojalu, potrudila sva se ohranjati enako goriščno razdaljo in zaslonko objektiva. Nastavitve beline in osvetlitve sva prepustila avtomatiki fotoaparata, za primerjavo sva uporabila samo neobdelane posnetke jpeg. Datoteke sva dala povečati na fotografski papir v izbranem fotografskem laboratoriju, kjer sva naročila, naj posnetkov ne »popravljajo«, saj bi lahko tak poseg preveč vplival na rezultate. Fotografske povečave smo nato na Delu skenirali še z zmogljivim fotografskim bralnikom.

Kaj smo ugotovili

Rezultate preizkusa najbolje opišejo zadrege  fotografskih ali fotografsko razgledanih sodelavcev, ki sva jih povabila, naj iz povečav ugotovijo, kateri fotoaparat je starejši, kateri novejši, in kateri posnetki so sestavljeni iz večjega števila pik.

Njihove pa tudi najine slepe izbire niso presegle golega ugibanja. Najbolj izkušeni so ločili zrcalnorefleksne modele od kompaktov, ker so njihovi posnetki manj »obdelani« (nimajo tako izrazitega kontrasta in robne ostrine) ter prikažejo več podrobnosti in dinamike. Precej manj uspešni s(m)o bili pri določanju drugih razlik, saj je med kompakti večino ocenjevalcev najbolj prepričal posnetek canona g3 iz leta 2002. Presenetila nas je tudi razmeroma dobra kakovost posnetkov starih fotoaparatov pri šibki svetlobi (zlasti pri canonu 30d, ki na iso 1600 ni bistveno slabši od novega 60d), kar potrjuje opozorila inženirjev, da so se algoritmi za obdelavo signala sicer izboljšali, a se je zaradi stopnjevanja gostote pik na tipalu hkrati povečala količina šuma, ki ga morajo odpraviti.

Podrobnejša primerjava posnetkov in skeniranih povečav je potrdila še nekaj drugih starih fotografskih zakonitosti. Objektiv je še vedno ena ključnih tehničnih sestavin dobrega posnetka, kar kažejo izdelki canona g3, ki so pri velikosti a4 precej boljši od tistih, ki jih je zajel prav tako 4-megatočkovni canonov ixus 40, in celo tistih, ki sva jih naredila z nekaterimi novejšimi žepniki. Drug pomemben dejavnik je velikost tipala, saj posnetki najboljšega zmogljivega kompakta po risbi in podrobnostih precej zaostajajo za tistimi, ki jih je zapisal najstarejši dslr – kljub nekaj milijonom pik manj. Prav tako so pomembni obdelava signala, natančnost svetlomera in nastavitev barvne temperature (beline), kajti posnetki brez poznejše obdelave se zdijo precej »lepši« od tistih, ki jim je avtomatika dodala kak nenaraven svetlobni odtenek.

Je novo res boljše?

Digitalni fotoaparati so zadnja leta nedvomno napredovali (najbolj sta se povečali njihova odzivnost in hitrost delovanja), vendar se razlike v kakovosti z vsakim letom manjšajo in postajajo merljive zgolj v laboratorijskem okolju. Kakovost objektiva, obdelava signala in izbira kakovostnega fotografskega studia za izdelavo povečav imajo pri končnem rezultatu veliko večjo vlogo kot število megapik, na katere so potrošniki zaradi oglaševalskih prijemov proizvajalcev najbolj pozorni. Omejitve štirih megapik postanejo vidne šele pri povečavah, večjih od 30 x 40 centimetrov (a3), za katere se bodo odločili le redki uporabniki. Razlike med posnetki, ki jih zaznamo na velikem računalniškem zaslonu in pri 200-odstotni povečavi (podrobnosti, dinamika …), se pri tisku večinoma izgubijo. Enako izginejo tudi prednosti novejših ali zmogljivejših modelov, če posnetke pomanjšamo za objavo na spletu ali ogled na televizijskem zaslonu.

Najin preizkus je pokazal, da je za običajnega družinskega ali turističnega uporabnika dovolj dober vsak digitalni fotoaparat uveljavljenih proizvajalcev, mlajši od petih let. Nekoliko večje razlike so pri fotoaparatih dslr, saj so novi modeli hitrejši (delovanje, zapisovanje …) in bolje odpravljajo šum v slabih svetlobnih razmerah, vendar so razlike pomembne predvsem za zahtevnejše uporabnike, ki vedo, zakaj potrebujejo zmogljivejše fotografsko orodje. Menjava starega izdelka je zato smiselna šele takrat, ko začnejo fotografske veščine in potrebe presegati zmogljivosti stare opreme. Vprašanje je le, koliko kupcev zmore premagati potrošniško potrebo po najnovejšem izdelku, ki se v svetu digitalne fotografije pojavi vsakih nekaj mesecev.

*Objavljeni izrezi so ilustrativni, saj ne pokažejo dovolj podrobnosti. Izvirne datoteke najdete tukaj (Canoni) in tukaj (ostali).

***

Največja razlika pri videu

Novi modeli vendarle imajo eno bistveno prednost pred starimi – snemanje videoposnetkov. Skoraj vsak zdaj obvlada visoko razločljivost (najmanj 720p), posnetki boljših (zrcalnorefleksnih) modelov so že blizu namenskim videokameram. Pred leti je bila običajna ločljivost 320 x 240 in kasneje 640 x 480 pik. Oba starejša zrcalnorefleksna modela na našem preizkusu pa videa sploh ne zajemata.

Megapike so lahko tudi potrata

Nikonov s6150 dokazuje, kaj se zgodi pri pretiravanju s številom megapik. Na tipalu velikosti 6,17 x 4,55 mm se jih gnete 16 milijonov. Povečave fotografij so pokazale, dafotoaparat ne izrabi večje ločljivosti tipala. Morda je kriv objektiv ali algoritem za stiskanje datotek (jpeg), vendar se je v enakih okoliščinah canonov ixus 230 s štirimi milijoni pik manj vselej bolje odrezal. Kako pomembna je velikost tipala, kaže tudi primerjava “najboljših” kompaktnih fotoaparatov in “najslabšega” dslr – merjeno v številu pik. Canonov 30d brez težav zajame precej več podrobnosti kot njegova večmegapična tekmeca.