Jeffrey Martin, panoramski fotograf

Ameriško-praški fotograf Jeffrey Martin rad pove, da se je s panoramsko fotografijo prvič srečal pred dobrimi desetimi leti, ko se je igral z enim prvih kompaktnih fotoaparatov, ki je ponujal preprosto orodje za sestavljanje posameznih posnetkov v panoramske. Mediji so ga opazili, ko je lani objavil posnetek srednjeveške samostanske knjižnice v praškem Strahovu. Nato je s panoramskim posnetkom Londona za nekaj časa vodil v »gigapikselni« tekmi, saj je britansko prestolnico sestavil iz 7886 posnetkov ter ustvaril 80-gigatočkovno spletno panoramo. Je ustanovitelj podjetja in spletne strani 360cities, ki od tega tedna gosti tudi panoramo Ljubljane.

Prva objava: Delo Infoteh, 4. oktober 2011, foto Jure Eržen

Kako izbirate mesta, ki jih objavite na spletni strani?

Ni pravila. Veliko posnetkov je naročenih, saj je naša stran postala nekakšna platforma, na kateri lahko fotografi predstavljajo svoje izdelke gledalcem in morebitnim strankam. Če imam čas, iščem predvsem osebne izzive – mesta, ki me zanimajo, ali tehnično zahtevne projekte, s kakršnimi se še nisem spoprijel. Trenutno se pripravljam na Berlin, Frankfurt in Tokio, še vedno pa iščem tudi primerno lokacijo v New Yorku.

Lahko preživite kot ponudniki nekakšnega spletnega razstavišče za panoramske posnetke?

Sprva smo hoteli podjetjem in oglaševalskim agencijam ponujati 360-stopinjsko sferično panoramsko fotografiranje, vendar ni bilo veliko zanimanja, saj si stranke pogosto niso znale predstavljati naših posnetkov, hkrati jim kot mlado podjetje nismo mogli obljubiti na milijone spletnih obiskovalcev. V zadnjih letih so se razmere precej izboljšale, saj se je na spletu znašlo nekaj odmevnih panoramskih poskusov, ki dobivajo vse več posnemovalcev.

Kot velika panorama angleškega stadiona Wembley?

Da, Wembley360 je eden najbolj znanih tovrstnih poskusov, kjer se lahko obiskovalci nogometne tekme iščejo med občinstvom, se označujejo na družabnih omrežjih in svoje navijaške užitke delijo z drugimi. Oglaševalci so ugotovili, da imajo taki posnetki veliko potenciala, lastniki stadionov pa tako spodbujajo obisk. Zato imamo vse več naročil za fotografiranje tekem, koncertov in drugih dogodkov. Nekaj prihodkov ustvarimo tudi s spletnim oglaševanjem in licenciranjem naših posnetkov.

Za koga so zanimiva mesta na 360cities? Za popotnike in turiste? Prihodnje zgodovinarje?

Za vse naštete, a tudi za prebivalce mest, ki lahko na teh posnetkih izvedo marsikaj novega o kraju, v katerem živijo. Sferična fotografija šele zdaj počasi pridobiva status navigacijskega, predstavitvenega in dokumentarističnega orodja, kakršnega si zasluži.

Ali ne počne nekaj podobnega tudi ameriški google s satelitskimi posnetki na google earthu ali storitvijo street view, ki ponuja natančne sferične posnetke mestnih ulic?

Na prvi pogled se lahko zdi, da so naše sferične fotografske panorame podobne posnetkom, ki jih beleži google: so zelo podrobne, uporabniki se lahko sprehajajo po njih, približujejo podrobnosti … Vendar so med njimi tudi pomembne razlike. Googlove posnetke zajemajo robotske kamere, ne fotografi, zato niso avtorska ali umetniška dela, ampak zgolj sestavina njegove navigacijske storitve. Te navidezne podobnosti imajo dobro in slabo plat. Google je s street viewom zelo povečal prepoznavnost in priljubljenost tovrstnih posnetkov. Po drugi strani pa velika natančnost posnetkov marsikoga straši, saj so ljudje na street viewu opazili marsikaj – od vlomilcev, ki so ravno praznili stanovanje, do nezvestih soprogov, ki so zvečer parkirali na napačnem dvorišču. Zato so začeli nekateri evropski zakonodajalci preveč zaostrovati zasebnostna pravila, denimo v Švici, Nemčiji, tudi Sloveniji.

Namigujete na primer, ko je informacijska pooblaščenka odločila, da mora slovenski panoramski fotograf Boštjan Burger zamegliti obraze ljudi, ki bi se lahko prepoznali na njegovih posnetkih?

O tem primeru se je največ govorilo ravno tedaj, ko sem bil v Ljubljani. S predstavniki informacijskega pooblaščenca sem se celo srečal. O njihovih stališčih pa … Mislim, da naše početje preveč enačijo z googlovim, čeprav je to neumnost. Nasploh poskušajo vlade in varuhi zasebnosti ljudi prevečkrat obvarovati pred njimi samimi. Zakonodaja težko sledi tehnologiji in dejstvu, da se obnašanje ljudi spreminja. Sam še nisem srečal nikogar, ki bi imel težave s tem, da se je znašel na panoramski fotografiji. Prej nasprotno.

Ste na ljubljanski panorami zameglili obraze ali se bodo ljudje na fotografiji lahko prepoznali?

Ne, na ljubljanskem posnetku nisem zameglil obrazov, saj sem uporabil krajši teleobjektiv, ki jih ni dovolj približal.

Čeprav nasprotujete zahtevam po zamegljevanju obrazov, ste v nekem intervjuju povedali, da ste na londonskem posnetku vendarle zabrisali nekaj obrazov otrok in en »pikanten prizor«.

Zameglil sem nekaj otroških obrazov, čeprav tega zakonodaja ni zahtevala. Pikantni prizor sem zabrisal iz lastne obzirnosti, saj tudi meni ne bi bilo všeč, če bi se med jutranjim sprehodom po stanovanju brez spodnjic znašel na svetovnem spletu. Res pa bi nam taki motivi verjetno precej povečali obisk (nasmešek).

Se je panoramsko fotografiranje v zadnjih letih zaradi tehnološkega napredka poenostavilo? Včasih je bila to tehnično zelo zahtevna fotografska zvrst. Danes panoramske posnetke obljublja že marsikateri zmogljivejši žepni fotoaparat.

To je res. Danes si v resnici lahko vsak kupi robotsko stojalo in uporablja programe za lepljenje panoramskih posnetkov, vendar je to še vedno tehnično zahtevna fotografska zvrst, ki zahteva veliko izkušenj in prakse.

Denimo?

Začne se že pri osnovah: izbiri lokacije, vremena, dela dneva … Veliko malih skrivnosti je treba poznati tudi pri obdelavi in združevanju posnetkov.

Kateri deli dneva so najprimernejši za vaše panorame?

Čeprav je to krivoverska trditev za pokrajinskega fotografa, moram fotografirati sredi sončnega dneva, saj imam le tako na voljo dovolj enakomerno svetlobo. Za posamične posnetke so jutra in večeri seveda primernejši, vendar se za sferično panoramsko fotografijo svetloba prehitro spreminja in je pozneje skoraj nemogoče združiti posnetke. Prav tako je takrat preveč senc, ki skrivajo ulice, ali svetlih fasad, ki preveč izstopajo.

Kako dolgo bo še trajala tekma gigapik? Je to še vedno učinkovit način, kako pritegniti medijsko pozornost?

Gigapike so bile zagotovo zanimive za pritegovanje medijske pozornosti. Verjetno so bili zlasti novinarji tehnološko usmerjenih medijev pozornejši na moj londonski posnetek, ker je bil nekaj časa največji na svetu. Vendar se tekma gigapik počasi umirja, ker ni več smiselna, saj se na večjih posnetkih kakovost skoraj ne izboljšuje več. Trenutno na trgu ni fotoaparata, s katerim bi lahko izdelal bistveno boljše posnetke kot z modelom, ki ga uporabljam že dve leti. Izzivi se pomikajo v druge smeri – od izbire nenavadnih lokacij in motivov do novih tehničnih poskusov. Vse bolj me zanima tudi panoramski video, zato se trenutno zelo veliko igram s kamero, ki sem jo sam sestavil. Prvi rezultati so, reciva, zelo zanimivi (nasmešek).

***

Panoramski posnetek Ljubljane, ki ga je Martin posnel z ljubljanskega gradu, je sestavljen iz približno tisoč posnetkov in je velik dobrih dvajset gigapik. Za fotografiranje je porabil tri ure, uporabil pa je običajen digitalni zrcalnorefleksni fotoaparat srednjega razreda, 135-milimetrski objektiv in posebno robotsko stojalo, ki samodejno proži in obrača fotoaparat.